Jedro

Podlaga za plačilo uporabnine ni podana, saj toženka ni izkazala prikrajšanja.

Izrek

Revizija v delu zoper pravnomočno odločitev o obrestih od zneska 3.337,30 EUR se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 37.802,89 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri bi moral tožnik plačati toženki za čas od 20. 5. 2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje za vsak mesec 400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega zneska.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke zoper popravni sklep delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti spremenilo tako, da zamudne obresti od zneska 34.365,59 EUR tečejo od 11. 1. 2006 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenke

3. Zoper potrjeno odločitev sodišča prve stopnje, da od 3.337,30 EUR tečejo zakonske zamudne obresti od 15. 1. 2002 do plačila, ter zoper zavrnitev nasprotnega zahtevka za plačilo uporabnine, je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter zaključki sodišč (med drugim, da se je iz stanovanja odselila prostovoljno, da ni nasprotovala preureditvi dejanske rabe stanovanja, da ni zahtevala uporabnine, da ni prikrajšana), ter v zvezi s tem uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka, kar podrobneje obrazloži. Po njenem mnenju je mogoče o onemogočanju souporabe stanovanja govoriti tudi tedaj, ko eden izmed skupnih lastnikov s svojim ravnanjem doseže, da se drugi odseli. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 535/2008 ter II Ips 743/2007. Meni, da je najkasneje z vložitvijo nasprotne tožbe ter predloga za delitev solastnine v nepravdnem postopku, formalno nasprotovala tako preureditvi dejanske rabe solastne stvari kot brezplačni uporabi njenega dela solastnine s strani tožnika. Ob dejstvu, da je z njene strani uporaba stanovanja onemogočena in dejstvu, da je zoper tožnika vložila tožbo na plačilo uporabnine, je povsem absurden in neživljenjski ter materialnopravno zmoten zaključek, da toženka soglaša z uporabo njenega dela stanovanja s strani tožnika. Glede teka zakonskih zamudnih obresti opozarja, da gre pri obeh zneskih za dva različna obroka iste kupnine, zato meni, da bi moralo pritožbeno sodišče tudi glede izpodbijanega zneska zavzeti enako stališče kot pri znesku 34.365,59 EUR. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi, da odloči, da tudi zakonske zamudne obresti od zneska 3.337,30 EUR tečejo od 11. 1. 2006 dalje do plačila, ter ustrezno spremeni stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge (in prve) stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge (oziroma prve) stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Glede nedovoljenosti revizije

5. V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 evrov, oziroma, če jo v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti sodišče (tretji odstavek istega člena). Revizija zoper pravnomočno odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 3..337,30 EUR tako ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo.

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je od toženke s tožbo zahteval plačilo 37.802,89 EUR, kar predstavlja 70 % kupnine od prodanega skupnega stanovanja. Toženka pa je v nasprotni tožbi od tožnika zahtevala plačilo uporabnine za drugo skupno stanovanje na Ž. 20. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo tudi pritožbeni preizkus in ki ga ni dovoljeno izpodbijati na revizijski stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP): stanovanje je skupno premoženje pravdnih strank; delež tožnika znaša 70 %, delež toženke pa 30 %; v teku je nepravdni postopek o delitvi skupnega premoženja; toženka se je iz stanovanja izselila spomladi leta 1993, po prepiru s tožnikom; toženka je takrat stanovanje nehala uporabljati za redno bivanje; takrat je intimna skupnost med toženko in tožnikom prenehala; tožnik je toženko po tem dogodku iskal in poizvedoval pri prijateljih, kje je.

8. 190. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ) določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Kot je revizijsko sodišče pojasnilo že v odločbi II Ips 508/2006 z dne 17. 12. 2008 je treba določbo 198. člena OZ razumeti v povezavi s 190. členom OZ. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Tako se v konkretni zadevi izkaže kot odločilna ugotovitev sodišč, da preureditvi dejanske rabe solastne stvari (stanovanja na Ž. 20) toženka ni nasprotovala. V tistem času je bila tožnica solastnica drugega skupnega stanovanja s tožnikom, v katerega se je kasneje preselila ter ga nazadnje prodala in prejela kupnino v celoti. Upoštevaje navedene okoliščine je pravilna materialnopravna presoja, da podlaga za plačilo uporabnine ni podana, saj toženka ni izkazala prikrajšanja. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Zmotno je tako tudi revidentkino materialnopravno naziranje, da je z vložitvijo predloga za delitev solastnine oziroma tožbe za plačilo uporabnine upravičena do plačila uporabnine. Četudi je tako izrazila svoje nasprotovanje dejanski situaciji in željo po ureditvi lastninskopravnega režima, pa je, kot je bilo že pojasnjeno, za presojo utemeljenosti zahtevka na plačilo uporabnine bistvena tudi izkazanost prikrajšanja, ki ga toženka v konkretnem primeru ni uspela dokazati. Sodišče druge stopnje je namreč v 12. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je bila toženka v kritičnem času (so)lastnica drugega stanovanja, v katerem je tudi bivala. Določbo 198. člena OZ je tako treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ. Tudi v odločbi II Ips 535/2008 z dne 29. 9. 2001 je revizijsko sodišče kot bistveno izpostavilo vprašanje dokazanosti tožnikove nezmožnosti souporabe stanovanjske hiše pravdnih strank v sorazmerju s svojim deležem.

9. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Ugotovljena so bila vsa pravnorelevantna dejstva, pritožbeno sodišče pa se je opredelilo tudi do vseh pritožbenih navedb toženke. Zatrjevana neskladja in protispisnost v ugotovitvah sodišča druge stopnje so v pretežni meri posledica revidentkinega zmotnega materialnopravnega prepričanja, manjka pa tudi relevantna konkretizacija.

10. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženkino revizijo v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.