Jedro

Zgolj obsojenčevo sporočilo sodišču o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga sama po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 900 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Litiji je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 6.3.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, pri čemer naj skladno s 427. členom ZKP odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje. V zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 442. členom ZKP, ker je v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika opravilo glavno obravnavo in po modifikaciji obtožnega predloga, razglasilo sodbo. Ker se je obsojencu sodilo v nenavzočnosti, ni bil seznanjen s spremembo obtožnega predloga, ki se nanašala na način in mesto domnevnega nastanka oškodovančeve poškodbe, obsojenec ni mogel podati zagovora in predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve, zaradi česar je bila kršena pravica do obrambe.

3. Vrhovna državna tožilka K.U. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 22.3.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 29.3.2007, zagovornik pa je dne 10.4.2007 podal pisno izjavo.

B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Zato je sklicevanje vložnika na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo, tako da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je v tem členu zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (1. odstavek 420. člena ZKP) pojavi tak dvom, ki pa se v konkretni zadevi sodišču ni pojavil; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi opr. št. I Ips 290/2001 z dne 4.9.2003 presodilo, da če sodišče stranke ne obvesti, da je ugodilo prošnji za preložitev glavne obravnave, je procesno gledano položaj enak kot v primeru njene izrecne zavrnitve.

B-2 6. Ni mogoče pritrditi navedbam obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev zagovornik uveljavlja z navedbo, da je sodišče opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca, čeprav je ta svoj izostanek opravičil z zdravniško dokumentacijo; navzočnost obsojenca pa je bila nujna, ker je v zadevi bilo sporno dejansko stanje in je želela obramba v zvezi s tem predlagati nove dokaze: zaslišanje oškodovanca, ki mu obsojenec ni mogel postaviti vprašanj ter zdravnika dr. S.P., ker je izvedensko mnenje dr. A.B. rezultat napačnih izhodišč.

7. Če je glavna obravnava opravljena v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki določajo pogoje za sojenje v nenavzočnosti, sodišče stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je opravilo glavno obravnavo brez oseb, katerih navzočnost na njej je po zakonu obvezna. V skrajšanem postopku je v skladu s 1. odstavkom 442. člena ZKP glavno obravnavo mogoče opraviti v nenavzočnosti obdolženca, če so izpolnjeni pogoji: da je bil obdolženec v redu povabljen, da je bil pred tem zaslišan in da njegova navzočnost ni nujna.

8. Obsojenec in njegov zagovornika sta bila na glavno obravnavo dne 27.2.2006, razpisano ob 8.30 uri, pravilno povabljena, vendar se glavne obravnave nista udeležila. Obsojenec je sodišče pred pričetkom glavne obravnave sicer obvestil (z vlogo poslano po faksu v petek dne 24.2.2006 ob 16.44 uri, torej po izteku delovnega časa sodišča), da se zaradi poslabšanja svojega zdravstvenega stanja ne more udeležiti glavne obravnave dne 27.2.2006. Vlogi je priložil zdravniško potrdilo zdravnika dr. N.B. z dne 16.2.2006. Obsojenčevo obvestilo ni vsebovalo predloga za preložitev glavne obravnave, niti razloga iz katerega bi bilo razvidno, da je zadržan tudi njegov zagovornik in da ta glavno obravnavo ne more pristopiti; niti ni svojega izostanka z glavne obravnave sodišču pojasnil sam zagovornik. Presoja o tem, kdaj gre za tehtne razloge, ki narekujejo preložitev glavne obravnave, ni prepuščena strankam, temveč je pridržana sodišču. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave 27.2.2006 in razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče takšno presojo opravilo in odločilo, da so izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti iz 1. odstavka 442. člena ZKP. Zdravniškega potrdila ni sprejelo, ker je bilo izdano dvanajst dni prej in iz njega izhaja le, da zdravnik predvideva, da bi se obsojenčevo zdravje dne 27.2.2006 lahko poslabšalo, niso pa razvidni bolezenski znaki, ki bi kazali na poslabšanje kronične bolezni. Presodilo je tudi, da obsojenčeva navzočnost ni nujna, ker je bil že zaslišan. Tudi pritožbeno sodišče je ocenilo, da uveljavljana kršitev postopka ni podana, ter da tudi pritožbi priložena dokumentacija o pomotnem datumu izdaje zdravniškega potrdila, v ničemer ne more vplivati na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje ter da dejstvo, da je obsojenec tik pred začetkom glavne obravnave s takšnim zdravniškim potrdilom opravičil svoj izostanek še ne pomeni, da bi moralo sodišče glavno obravnavo tudi preložiti, temveč bi se je obsojenec in zagovornik morala udeležiti, če nista želela tvegati, da bo opravljena v njuni nenavzočnosti.

9. Z navedenim se strinja tudi Vrhovno sodišče. Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je tudi pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Tej pravici pa se lahko odpove bodisi izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem (na primer izostanek, ki ga opravičuje z navajanjem neutemeljenih razlogov). Ocena o tem, ali je razlog utemeljen ali ne, je v pristojnosti sodišča. Zato zgolj obsojenčevo sporočilo sodišču o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga sama po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave. Tovrstni mehanizem bi pomenil nasprotje načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP. V zvezi z oceno o neutemeljenosti razloga za obsojenčev izostanek v tej zadevi, Vrhovno sodišče še dodaja, da iz listinske dokumentacije (priloga B 18-23) izhaja, da je imel obsojenec dne 25.10.2005 operacijo (aortobifemoralni by pass), ki jo je dobro prestal in bil devet dni po njej odpuščen v domačo oskrbo ter naročen na kontrolni pregled v Klinični center dne 22.2.2006. Iz obvestila zdravniku o kontrolnem pregledu obsojenca dne 22.2.2006 izhaja, da je obsojenec brez težav; kakšnih drugih izvidov o opravljenih posegih zaradi kronične bolezni ali poslabšanja kronične bolezni, iz katerih bi bilo razvidno, da obsojenec ni bil sposoben udeležiti se glavne obravnave dne 27.2.2006, obsojenec ni predložil in tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, na katere opira tako svojo trditev in tudi ni izkazal, da je šlo za okoliščino, ki je objektivno gledano take narave, da je obsojencu onemogočila pristop na glavno obravnavo.

10. Če se obsojenec iz neopravičenega razloga ne udeleži glavne obravnave, morajo za sojenje v njegovi nenavzočnosti biti izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik utemeljuje nujnost obsojenčeve navzočnosti na glavni obravnavi dne 27.2.2006 z navedbo, da je v zadevi bilo sporno dejansko stanje in je želela obramba v zvezi s tem predlagati nove dokaze: zaslišanje zdravnika dr. S.P. in zaslišanje oškodovanca; ker je na glavni obravnavi državni tožilec spremenil obtožni predlog, s spremembo obtožnega predloga obsojenec ni bil seznanjen, s tem pa mu je bilo onemogočeno, da predstavi svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. S tem je po navedbah vložnika, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v odločbi I Ips 331/2001, bil prikrajšan za pravico do poštenega in pravičnega sojenja.

11. Iz spisa je razvidno, da je bil na glavni obravnavi dne 27.2.2006 (ponovno) zaslišan le oškodovanec, ki se je celoti skliceval na svojo prejšnjo izpoved. Vsi ostali zapisniki o izpovedbah na prejšnjih narokih in izvedensko mnenje izvedenca dr. A.B. so bili prebrani. Pri vseh zaslišanjih prič (oškodovanca S.D. starejšega, S.D. mlajšega, dr. S.P., V.B.) sta bila obsojenec in zagovornik navzoča. Obsojencu je bilo dne 1.7.2004, njegovemu zagovorniku pa dne 6.7.2004 tudi vročeno pisno izvedensko mnenje dr. A.B., na katerega pripomb nista podala. Glede na navedeno in ker zagovornik v zahtevi nakazuje na neverodostojnost izpovedbe oškodovanca in izpovedbe dr. P., pri tem pa ne konkretizira o čem bi bilo potrebno zaslišati dr. P., tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva prisotnost na glavni obravnavi dne 27.2.2006, ni bila nujna.

12. Zagovornik v zahtevi navaja tudi, da je državni tožilec na glavni obravnavi dne 27.2.2006, na kateri obsojenec in zagovornik nista bila navzoča, spremenil obtožni akt in da obsojencu ni bila dana možnost izreči se o spremenjenih očitkih obtožbe, zato niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP. S tem je bilo obsojencu po navedbah vložnika onemogočeno, da predstavi svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve.

13. Sprememba obtožnega akta na glavni obravnavi opravljeni v odsotnosti obdolženca in njegovega zagovornika, ni v vsakem primeru takšna kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več svojih odločbah na primer opr. št. I Ips 290/2001, I Ips 331/2001). Da bi ta kršitev pomenila kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki jo je mogoče upoštevati v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, mora vplivati na zakonitost sodbe. Tega pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Zagovornik v zahtevi navaja, da so se "spremembe obtožnega predloga nanašale ravno na opis dejanskega stanja oziroma na način in mesto domnevnega nastanka poškodb oškodovanca, kar je bilo v postopku najbolj sporno in glede česar bi pravilna dokazna ocena pomenila neutemeljenost obtožnega predloga", čemur pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi. V konkretnem primeru je državni tožilec res na glavni obravnavi dne 27.2.2006 opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ spremenil in sicer tako, da je besedo "rokama" nadomestil z besedo "roko" in besede "udarec v prsnico in prsni koš" nadomestil z besedami "udarnino prsnega koša". Vrhovno sodišče, glede na razloge, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, ugotavlja, da kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana. V konkretnem primeru gre za nerelevantno spremembo obtožnega predloga, saj sta v spremenjenem opisu dejanja tako način (udarec z roko) kot mesto poškodbe (prsni koš) ostala enaka.

C.

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec prejema pokojnino ter nima preživninskih obveznosti).