Jedro

Tožnica v času nesreče ni bila pripeta z varnostnim pasom, zato je sama prispevala k nezgodi oziroma k nastali škodi v 20%.

Odškodnina za tujo pomoč se odmerja glede na standard povprečnega človeka in ne na morebitne specifične težnje konkretnega oškodovanca.

Strošek za izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno pred pravdo, se (lahko) prizna v okviru stroškov postopka, če je bil ta strošek potreben, in ne gre za samostojno premoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v XII. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 2.147,5 EUR nadomesti z zneskom 2.074,09 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 19.100,00 EUR odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede premoženjske škode je tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi priznalo 1.324,8 EUR za nastale stroške tuje pomoči, potne stroške v višini 398,33 EUR, izpadli dohodek v višini 960,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 60 EUR (pomoč v gospodinjstvu) in 300 EUR (izgubljen dobiček). Toženi stranki je naložilo plačilo 2.147,5 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Vztraja pri stališču, da ni podana soodgovornost za nastalo škodo, saj je bila v trenutku prometne nesreče pripeta z varnostnim pasom. Sodišču prve stopnje v tem delu očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sklicuje se na izpoved priče M. S., ki je prepričljivo izpovedal, da je bil on tisti, ki je tožnici odpel varnostni pas. Ugotovitve v policijskem zapisniku so bile tako po njenem mnenju izpodbite. Nasprotuje tudi odmeri višine odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, saj se za škodo iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smel upoštevati 20 % soprispevek. Prenizka naj bi bila tudi odmera odškodnine za prestani strah. Sklicuje se na izvedensko mnenje, iz katerega naj bi izhajalo, da je tožnica poleg sekundarnega strahu med prevozom v bolnišnico utrpela tudi hud primarni strah. Odločitvi sodišča v tem delu zato očita protispisnost. Tožnica naj bi nadalje utrpela tudi intenziven in dolgotrajen sekundarni strah, zato bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 2.500,00 EUR. Prenizko naj bi bila odmerjena tudi odškodnina za prestane duševne bolečine iz naslova skaženosti. Poudarja, da so brazgotine na vratu vidne celo leto, in sicer iz razdalje dveh metrov, kar jo zelo moti. Pol leta so nadalje vidne tudi brazgotine na rami, v času poletja pa tudi brazgotina v predelu levega črevničnega grebena. Nasprotuje tudi odmerjeni odškodnini za nastalo premoženjsko škodo. Pri odškodnini iz naslova tuje pomoči je sodišče upoštevalo prenizko urno postavko. Vztraja pri stališču, da ji pripada mesečna renta zaradi potrebe po tuji pomoči. Dokazni postopek je po njenem mnenju jasno pokazal, da pri vsakodnevnih opravilih tujo pomoč potrebuje. Navedeno je potrdil tudi izvedenec, ki je ugotovil, da tožnica pomoč potrebuje pet ur tedensko. Neutemeljeno je zato sklepanje sodišča, da stanovanja ni potrebno čistiti tako pogosto, kot to želi početi tožnica. Njeni standardi čistoče so očitno višji kot velja za povprečno gospodinjo. Poudarja, da je v ZDA zgolj pazila dojenčka N. in ni opravljala gospodinjskih opravil. Neutemeljeno naj bi bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek iz naslova plačanega izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo. Poudarja, da se je imela pred nesrečo namen ukvarjati s popoldansko dejavnostjo varstva otrok, zato bi ji sodišče za izpad dohodka moralo priznati celoten vtoževani znesek. Nasprotuje tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju glede trditev tožnice o varovanju otrok. Izpostavlja zlasti izpovedbo priče N. L., ki naj bi potrdila, da je tožnica nudila varstvo za njeno hčerko S. Brez podlage je zato zaključek sodišča, da priča varstva hčerke ni potrebovala, saj naj bi imela zdravo mamo. Sodišče bi zato moralo zaključiti, da ima tožnica zaradi nezmožnosti nadaljnjega varstva otrok mesečni izpad dohodka v višini 300,00 EUR. Nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, saj je tožnica z določenimi zahtevki uspela v celoti.

3. Toženka s pritožbo izpodbija I., VII., in XII. točko izreka. Meni, da je bila odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena previsoko in se ob tem sklicuje na posamezne primere iz sodne prakse (II Ips 157/2009). Meni, da je odmerjena odškodnina tudi sicer neskladna s subjektivnimi okoliščinami primera, saj je tožnica kmalu po škodnem dogodku z družino odpotovala v ZDA, kjer je hčerki pomagala pri skrbi za otroka in pri gospodinjskih opravilih. Tudi sicer je bilo njeno zdravljenje uspešno in brez zapletov. Previsoka in v neskladju s sodno prakso (II Ips 157/2009 in II Ips 40/2009) naj bi bila tudi dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodba v tem delu nima razlogov o vzroku nastalih poškodb, ki naj bi delno nastale že pred škodnim dogodkom. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do predloženega dokaza – tožbe z 10. 10. 2011, v kateri je tožnica v posledici drugega škodnega dogodka prav tako zatrjevala zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče naj bi napačno uporabilo materialno pravo tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da tožnica trpi le za estetskimi posledicami, ki ne ustrezajo objektivnim in subjektivnim merilom, potrebnim za ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu. Glede odškodnine zaradi izpada dohodka bi sodišče moralo upoštevati razlike med izpovedbami tožnice in priče L., ki kažejo na to, da tožnica pred škodnim dogodkom ni varovala otrok, zato ji izguba na zaslužku ni mogla nastati. Pri odmeri odškodnine bi sodišče tudi sicer moralo upoštevati davčno zakonodajo ter dosojeni mesečni znesek ustrezno zmanjšati. Zmotna je nadalje ugotovitev dejanskega stanja, da naj bi varstvo deklice trajalo do 25. 9. 2011. Takrat se je namreč vrtec že pričel, pri čemer je splošno znano dejstvo, da so pri uvajanju v vrtec in kadar otrok zboli z njim njegovi starši in ne drugi ljudje. Nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov, saj je toženka po temelju v celoti uspela (priznavala je 80 % temelj odškodninske terjatve). Sodišče bi pri odmeri stroškov nadalje moralo upoštevati tudi zahtevano polovico izvedenine za dopolnitev izvedeniškega mnenja v višini 209,75 EUR. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano odločbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti

6. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o odškodninskem temelju. Za škodo od nevarne stvari (avtomobil med vožnjo) namreč objektivno odgovarja njen imetnik - v obravnavanem primeru torej zavarovanec toženke, ki je nesrečo povzročil (150. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Vendar pa je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (so)prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Glede na ugotovljene okoliščine dogodka je po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica sama prispevala 20 % k nezgodi in z njo nastali škodi. Pritožbeno sodišče namreč sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica v času prometne nesreče ni bila pripeta z varnostnim pasom (83. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP), kar izhaja iz poročila, ki ga je policija pripravila ob ogledu prometne nesreče (priloga B7) kot tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke A. A. Prav slednji je tako ugotovil, da tožnica ni imela znakov, tj. podplutb na prsnem košu, ki jih zategovanje varnostnega pasu navadno povzroči pri ostalih poškodovancih. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z dokazno oceno izpovedi tožnice in priče M. S. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč malo verjetno, da bi policisti in gasilci, ki so iz avtomobila že odnesli tožničino hčerko in njenega vnuka, na tožnico preprosto pozabili, tako da bi ji varnostni pas lahko odpenjala priča. To še toliko bolj velja ob splošno znanem dejstvu, da policisti kraj prometne nesreče navadno zavarujejo, zato prost dostop očividcem in drugim osebam do poškodovancev ni dovoljen.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožničine telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti v skupni višini 49.000,00, od česar je nato odštelo prispevek oškodovanke v višini 20 % in že plačani nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Oz. Skupni odmerjeni znesek odškodnine namreč predstavlja 49 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe.(1) Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z v sodni praksi prisojenimi odškodninami za podobno škodo (podobne poškodbe hrbtenice in reber s podobnimi posledicami)(2), hkrati pa upoštevaje načelo individualizacije odškodnine v ustrezni meri upošteva individualne značilnosti nepremoženjske škode konkretne oškodovanke. Pritožba toženke, ki takšno odmero izpodbija z navajanjem nekaterih drugih primerov iz sodne prakse, zato ni utemeljena. Tudi prisojeni zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožnici se zato neutemeljeno zavzemata za višjo oziroma nižjo odmero posameznih oblik nepremoženjske škode.

8. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR (z upoštevanjem 20 % soprispevka pa 12.000,00 EUR). Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja je tožnica v nezgodi utrpela poškodbe hujše stopnje (skupina IV po Fisherju), in sicer udarnino obeh goleni, izpah med četrtim in petim vratnim vretencem hrbtenice, lažje stisnjenje telesa prvega in četrtega prsnega vretenca hrbtenice, pretres možganov s kratkotrajno nezavestjo, rano na spodnji ustnici, zlom telesa leve podlahtnice, zlom treh reber in zlom bližnjega dela nadlahtnice pod glavico. Ob nespornih ugotovitvah, da je tožnica hude telesne bolečine trpela en mesec, srednje hude tri tedne, lažje telesne bolečine pa še nadaljnjih pet tednov, pri čemer se bodo slednje pri določenih gibih pojavljale tudi v bodoče ter da je tožnica v času zdravljenja pretrpela še vrsto neugodnosti, ki jih je sodišče natančno navedlo na 17. in 18. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče prepričano, da je za njene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem dosojena odškodnina pravična. Toženka v pritožbi sicer pravilno navaja, da je bilo zdravljenje tožnice uspešno, vendar ob tem spregleda, da je bilo dolgotrajno ter da je tožnica zaradi zdravljenja trpela številne nevšečnosti (ionizirajoče sevanje, CT, fizioterapija, nošenje longete in trde opornice za vrat). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da bo tožnica lahke bolečine trpela v prihodnosti, pri čemer izboljšanja ni mogoče pričakovati.

9. Iz naslova prestanega sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR (z upoštevanjem 20 % soprispevka pa 800,00 EUR). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnici odškodnine za primarni strah ni mogoče priznati, saj je ob trku vozil padla v nezavest in se poteka prometne nesreče ne spomni. Čeprav se je tožnica kmalu po nesreči zbudila, ji sodišče (v nasprotju z mnenjem izvedenca) odškodnine za primarni strah pravilno ni priznalo. Primarni strah namreč označuje strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, tega pa se tožnica ne spominja. Strah za zdravje drugih oškodovancev (tožničina hčerka in vnuk) nadalje ni pravno priznana škoda, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo. Za sekundarni strah, ki je pri tožnici po ugotovitvah izvedenca v intenzivnejši obliki trajal en mesec, nato pa še dva meseca v srednje hudi oziroma lažji obliki, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina v odmerjeni višini. Pritožbi pravdnih strank sta zato neutemeljeni tudi v tem delu.

10. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca in glede na izpoved tožnice ugotovilo, da je pri tožnici zaradi poškodb zavrta gibljivost leve rame, vratu in zapestja, močno je oslabljena mišična moč stiska leve roke in ramenskega mišičja leve roke. Zaradi brazgotine je spodnja ustnica spremenjena za dotik, z motnjami okušanja, žvečenja in govora. Ker tožnica ne more dvigovati bremen, težjih od 6 kg, je sodišče pravilno štelo, da se ne more več ukvarjati z vnuki ter opravljati določenih gospodinjskih opravil, zato je odškodnino iz tega naslova pravilno odmerilo na 32.500,00 EUR (zmanjšano za 20 % pa na 26.000,00 EUR). Ob tem toženka v pritožbi sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. Sodišče se je namreč v zadostni meri opredelilo do trditev toženke, da naj bi določene poškodbe pri tožnici nastale že prej, in sicer ob operaciji meningeoma v letu 2003 in zlomu desne roke v letu 2010. Pri tem je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da prejšnje poškodbe pri tožnici niso pustile takih trajnih posledic, da bi jih sodišče moralo upoštevati pri odmeri odškodnine v konkretnem primeru (primerjaj str. 20 obrazložitve sodbe).

11. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema prvostopno odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na ugotovljeno skaženost (tožnici so ostale po operativnih posegih vidne brazgotine na vratu, rami in v predelu levega črevničnega grebena), starost tožnice in ob upoštevanju tožničine izpovedbe o tem, katere brazgotine jo motijo in zakaj, je pravična odškodnina iz tega naslova 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno upoštevalo tožničine subjektivne občutke v zvezi s telesnim izgledom po poškodbi ter ne glede na to, da je izvedenec tovrstne bolečine opisal kot kozmetični defekt, odškodnino za tovrstno škodo utemeljeno priznalo.

Glede odmere premoženjske škode

12. Po določbi 168. člena OZ, ki določa obseg povrnitve premoženjske škode, ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode, kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička, pri čemer se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Specialnejša določba, ki ureja vprašanje premoženjske škode, ki oškodovancu nastane zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, je določba prvega odstavka 174. člena OZ. Po njej mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali njegovo zdravje, povrniti zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Oškodovancu pripada denarni znesek, ki ima namen vzpostaviti takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka.

13. V konkretnem primeru je tožnica poleg povrnitve nepremoženjske škode od toženke zahtevala tudi povrnitev izdatkov, namenjenih za tujo pomoč ter rento za tujo pomoč, potne stroške, nastale v zvezi z zdravljenjem, plačilo stroškov za izvedeniško mnenje, pridobljeno pred pravdo, odškodnino za izpad dohodka ter rento iz tega naslova. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede povrnitve potnih stroškov pritožbeno ni izpodbijana, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravnomočna.

Glede zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem ter plačila mesečne rente

14. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica pred škodnim dogodkom varovala deklico S. L., za kar je prejemala po 300 EUR mesečno. Pravno nerelevantna je zato pritožbena graja tožnice, ki se nanaša na oceno izpovedi priče N. L. Sodišče je namreč izpovedbi priče v bistvenem verjelo in tudi zato tožnici delno prisodilo odškodnino za izgubljeni dobiček. Ker je bila v času zdravljenja zaradi poškodb nezmožna za tovrstno delo, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo premoženjsko škodo iz naslova izpada dohodka od 24. 5. 2011 (trenutek prometne nesreče) do septembra 2011, ko je deklica S. pričela obiskovati vrtec. Tako tožnica kot tudi priča N. L. sta namreč potrdili, da je bilo varstvo dogovorjeno le do vstopa deklice S. v vrtec. Povsem življenjsko je tudi stališče sodišča, da bi varstvo deklice S. trajalo do 24. 9. 2011 (in ne do 1. 9. kot v pritožbi trdi toženka), saj bi tožnica staršem lahko pomagala pri morebitnih začetnih boleznih, do katerih velikokrat pride ob vstopu otroka v vrtec (starši bi tako na primer ostali doma ob začetnem izbruhu bolezni, ko bi jih deklica najbolj potrebovala, kasneje pa bi koristili varstvo tožnice). Ker tožnici ni uspelo dokazati, da bi se z varstvom otrok ukvarjala tudi po vstopu deklice S. v vrtec, je po drugi strani utemeljena zavrnitev tožbenega zahtevka, ki iz tega naslova zahteva večji znesek (za obdobje do 30. 9. 2012, nato pa še mesečno rento). Ob tem se je sodišče pravilno oprlo na ugotovljeno dejstvo, da tožnica varovanja otrok ni tržila in da je bilo varstvo deklice S. posledica poznanstva z dekličino materjo. Da tožnica pred tem otrok ni varovala, dokazuje tudi ugotovitev sodišča, da se ob zaslišanju imen otrok, ki naj bi jih varovala, ni spomnila. Zahtevek za izplačilo mesečne rente zaradi nezmožnosti za delo je bil zato pravilno v celoti zavrnjen.

15. Toženkine pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje od ugotovljene višine izgubljenega dobička odšteti davščine, so neutemeljene, saj je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožnico in državo in ne zadeva toženke. Zato se s sklicevanjem na upoštevanje davščin, do katerih je upravičena država, ki je tudi pooblaščena za njihovo izterjavo, svoje obveznosti plačila rente v dosojenem znesku ne more razbremeniti.

Glede povračila nastalih stroškov in rentnega zahtevka za tujo pomoč

16. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica glede na zdravstveno stanje po prihodu iz Zdravilišča Laško od 15. 7. 2011 potrebovala trimesečno tujo pomoč po 4 do 5 ur dnevno. Da je bila pomoč pri gospodinjskih opravilih, pripravi hrane ter pri osebni higieni dejansko potrebna je namreč potrdil izvedenec, izhaja pa tudi iz prepričljive izpovedbe tožnice. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pa tožnici ni uspelo dokazati, da naj bi za takšno trimesečno pomoč plačala 2.000,00 EUR, zato je na mestu odmera pomoči po prostem preudarku (216. člen ZPP). Po ustaljeni sodni praksi urna postavka za tovrstno pomoč znaša 4 EUR, kar za trimesečno pomoč po 4,5 ur na dan, znaša 1.656,00 EUR, tj. toliko kot je za premoženjsko škodo iz tega naslova sodišče prisodilo tožnici. Glede rentnega zahtevka za tujo pomoč v višini 60 EUR mesečno je sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj tožnica gospodinjska opravila lahko opravlja sama (pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, podane na 26 in 27 strani sodbe). Čeprav je izvedenec navedel, da je tovrstna tuja pomoč tožnici potrebna, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju življenjskih izkušenj prepričljivo navedlo, kako je mogoče stanovanje (20 m2) prilagoditi tako, da takšna pomoč ni več nujna (npr. prestavitev težkih posod in oblek, ki so v vsakodnevni uporabi, iz zgornjih na spodnje police). Ob tem velja dodati, da se odškodnina za tujo pomoč tudi sicer odmerja glede na standard povprečnega človeka in ne na morebitne specifične težnje konkretnega oškodovanca (ki na primer za razliko od večine okna pomiva vsak dan). Pritožba tožnice je zato v tem delu neutemeljena.

Glede povrnitve stroškov za izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo

17. Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da bi se strošek za izdelavo izvedenskega mnenja moral upoštevati kot premoženjska škoda in ne kot pravdni strošek. Pritožbeno sodišče poudarja, da se izvedenska mnenja, pridobljena pred pravdo, načeloma lahko štejejo le kot del trditvene podlage strank in ne kot dokazni predlog. Ob soglasju obeh strank pa ni razloga, da sodišče ne bi moglo predpravdnega izvedenca postaviti v pravdi oziroma sodne odločbe opreti na njegovo mnenje. Kljub temu tožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče stroške za izdelavo takšnega mnenja priznati kot del premoženjske škode. Po ustaljeni sodni praksi se namreč plačilo izvedenine šteje kot pravdni strošek, navedeno pa velja tudi za izvedenska mnenja, pridobljena pred pravdo. Stroški, povezani z njimi, se tako lahko priznajo, če sodišče ugotovi, da je bila njihova izdelava nujna za oblikovanje tožbenega zahtevka (kar pomeni, da so bili takšni stroški za pravdo potrebni – 155. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo tudi v konkretnem primeru.

Glede odločitve o pravdnih stroških

18. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom delno uspela, je sodišče prve stopnje pravdne stroške pravilno odmerilo glede na dosežen uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer je pravilno ločilo uspeh po temelju (80 %) in uspeh po višini (50%). Pritožbi pravdnih strank, ki se sklicujeta na drugačen uspeh sta neutemeljeni. Uspeh pravdnih strank je namreč potrebno ugotavljati glede na končni uspeh in ne ločeno po posameznih tožbenih zahtevkih (npr. ločeno za odškodnino iz naslova duševnih bolečin). Pravilna pa je pritožba toženke v delu, kjer navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine pozabilo upoštevati stroške za dopolnitev izvedeniškega mnenja v višini 209,75 EUR. Toženka je namreč te stroške pravočasno zahtevala (list. št. 107), zato bi jih sodišče pri odmeri odškodnine moralo upoštevati. Toženki bi bilo tako potrebno priznati 5 EUR za materialne izdatke in 209,75 za plačilo izvedenine, kar ob doseženem 35 % uspehu znaša 75,16 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako toženka iz naslova pravdnih stroškov tožnici dolžna plačati 2.074,09 EUR in ne 2.147,5 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

19. Ob obrazloženem in ob tem, ko pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi toženke delno ugodilo le v stroškovni odločitvi in jo je ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo tako, da je odmerjene stroške pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižalo na 2.074,09 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, njen odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), bo morala pritožbene stroške nositi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka je s pritožbo delno uspela le v stroškovni odločitvi, s pritožbo glede glavne stvari, pa ni bila uspešna, zato je šteti, da s pritožbo v pretežni meri ni uspela in bo morala svoje pritožbene stroške nositi sama (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Povprečna mesečna neto plača za februar 2014 je znašala 994,34 EUR.

(2) Primerjaj primere II Ips 652/2001 (48 povprečnih plač), II Ips 764/2007 (48 povprečnih plač) in II Ips 588/2000 (48 povprečnih plač).