Jedro

Tožnikom zgolj dejstvo, da so v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine v njihovi posesti (in to brez pravnega naslova), še ne daje pravnega upravičenja do priznanja lastnosti stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog tožnikov, da se jim prizna položaj stranskih udeležencev v postopku denacionalizacije (I. točka izreka), ki je bil končan z delno odločbo Upravne enote Maribor, št. ... z dne 6. 7. 2006, ki je postala pravnomočna dne 28. 7. 2006. S točko II izreka odločbe pa je organ zavrgel predlog tožnikov (vlagateljev), da se dovoli obnova postopka denacionalizacije nepremičnin, ki so po veljavnih zemljiško katastrskih podatkih označene kot parc. št. ..., vse ležeče k.o. … . V obrazložitvi navaja, da je predlog za priznanje položaja stranskih udeležencev v postopku denacionalizacije vložen po neupravičenih osebah, saj predlagatelji v postopku niso z ničemer dokazali, da so na spornih nepremičninah pridobili lastninsko pravico bodisi po zakonu ali kakšnem sodnem ali upravnem aktu ali pa s pravnim poslom. Iz razpoložljive spisne dokumentacije tudi izhaja, da so sporne nepremičnine v času odločanja upravnega organa, to je dne 6. 7. 2006, po veljavnih zemljiško katastrskih podatkih bile označene kot so danes, torej kot kmetijska zemljišča, po veljavnih zemljiškoknjižnih podatkih pa so bile na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, št. ... z dne 19. 11. 1996, pripisane pri zemljiškoknjižnem vložku, št. ..., katerega lastnik je bila Republika Slovenija, upravljavec pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Neutemeljeno se tožniki tudi sklicujejo, da so postali dejanski solastniki spornih parcel na podlagi določb 16. in 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/1980 (20/1980 popr.), 36/1990), torej s priposestvovanjem, saj so pri tem prezrli določbo 29. člena istega zakona, ki določa, da s priposestvovanjem ni mogoče pridobiti lastninske pravice na družbeni lastnini. Tudi predlog za obnovo postopka je bil vložen po neupravičenih osebah in tudi okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, predlog za obnovo postopka pa je tudi prepozen. Upravni organ pa razlogov za obnovo po uradni dolžnosti tudi ni našel. Predlagatelji v obravnavanem primeru niso bili stranka v postopku denacionalizacije in tudi v dovoljenem času, to je do odločitve o tem delu zahtevka, upravnemu organu niso predlagali, da jim prizna položaj stranskih udeležencev, pa tudi sicer ne izpolnjujejo za to zahtevanih pogojev, kot je to razvidno iz prej navedene obrazložitve. Kot je bilo navedeno, je upravni organ pri odločanju glede spornih nepremičnin razpolagal z veljavnimi zemljiško katastrskimi in zemljiškoknjižnimi podatki in v skladu z načelom zaupanja v verodostojnost podatkov tudi odločil na podlagi le-teh, saj ni imel razloga, da bi vanje podvomil. Upravni organ tudi ocenjuje, da je predlog za obnovo prepozen. Iz navedb predlagateljev je razvidno, da so poziv pooblaščenke sedanjega zemljiškoknjižnega lastnika spornih nepremičnin prejeli v začetku novembra 2008. Ugotovitev dejanskega stanja jim je bila sicer mogoča takoj z vpogledom v zemljiško knjigo in je enomesečni rok iz 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) začel teči najpozneje tedaj, ko so prejeli navedeni poziv. Iz poštnega žiga na pisemski ovojnici, v katero je bil vložen navedeni predlog, pa je razvidno, da je bila poštna pošiljka oddana na pošto dne 24. 12. 2008 in je tako do vložitve predloga preteklo več kot en mesec. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije s svojo odločbo, št. ... z dne 1. 6. 2009. Kot pojasnjuje ministrstvo, se v skladu z določbo 39. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002) lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Lastninska pravica na nepremičnini se pridobi s pravnim poslom šele z vpisom v zemljiško knjigo in to na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen SPZ). Enako kot SPZ je določal tudi prej veljavni ZTLR. Svojih navedb, da so predmetne parcele v njihovi lasti, tožniki niso izkazali z vknjižbo v zemljiško knjigo, niti niso dostavili dogovora z A., ki ga navajajo in na podlagi katerega naj bi pridobili lastninsko pravico na predmetnih parcelah. Celo sami navajajo, da ne razpolagajo s pisno pogodbo. Dokaze, ki so jih predložili kot dokazilo o lastništvu predmetnih parcel, kot so mapne kopije, odločba Geodetske uprave o delitvi parcel ter navedba o njihovi mirni posesti ter navedba, da gre za funkcionalna zemljišča k stanovanjskim stavbam, niso dokaz, s katerim se dokazuje lastninska pravica na nepremičnini. Pritožbeni organ pojasnjuje, da prvostopni organ ni mogel prekiniti postopka, ker je ta že pravnomočno zaključen, pa četudi ta ne bi bil prekinjen, predložene listine ne bi bile ustrezna dokazila, na podlagi katerih bi prvostopni organ prekinil denacionalizacijski postopek, saj upravnemu organu ni bil predložen niti sporazum z A., ki ga navajajo tožniki. Pritožbeni organ po vpogledu v elektronsko vodeno zemljiško knjigo ugotavlja tudi, da so bile predmetne parcele po vrnitvi pokojnemu upravičencu tudi že predmet dedovanja in nato kupoprodajne pogodbe z dne 17. 1. 2007, tako da so sedaj v lasti novega lastnika, to je podjetja B., ki pa je pridobil lastninsko pravico kot dobroverni lastnik in tudi iz tega razloga ne bi bilo več obnavljati zaključenega denacionalizacijskega postopka. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka. Iz dopisa odvetnice C., pooblaščenke sedanjega lastnika podjetja B. z dne 5. 11. 2008, je razvidno, da je sedanji lastnik vsem sosedom mejašem, lastnikom sosednjih nepremičnin dne 26. 9. 2008 poslal dopis glede uzurpacije njenega zemljišča. Glede na to, da so tožniki izvedeli, da zasedajo tuje zemljišče nekaj po 26. 9. 2008, predlog za obnovo postopka pa so vložili dne 24. 12. 2008, torej po več kot mesecu dni od dneva, ko so izvedeli za denacionalizacijsko odločbo, je bil predlog vložen prepozno. Prav tako je iz dopisa tožnikov z dne 17. 11. 2008 razvidno, da so že tedaj vedeli za sporno odločbo z dne 6. 7. 2006, saj so jo tudi citirali vključno z njeno številko in datumom. Tudi če bi upravni organ hotel, da so tožniki za odločbo z dne 6. 7. 2006 izvedeli šele 17. 11. 2008, ko so poslali vlogo za kopijo odločbe, predlog za obnovo postopka pa vložili dne 24. 12. 2008, so ga vložili po več kot mesecu dni, torej prepozno.

Tožniki s tožbo izpodbijajo odločitev prvostopnega in drugostopnega organa. Zatrjujejo kršitev določb 261. ter 43. člena ZUP, upravna organa prve in druge stopnje pa sta po njihovem mnenju nepravilno ugotovila tudi dejansko stanje. Tožeča stranka je v svoji vlogi z dne 24. 12. 2008 navedla in predložila z.k. izpiske za svoje parcele, priložila pa je tudi mapno kopijo, iz katere je natančno razvidno, kam spadajo posamezne sporne parcele, posebej pa je bilo navedeno, da sporne parcele predstavljajo funkcionalno zemljišče k stanovanjskim hišam v lasti tožečih strank, kar je bilo natančno razvidno iz že navedene mapne kopije. Ponavljajo že trditev, ki so jo navedli v postopku pri organu prve stopnje, da predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na spornih parcelah 20. člen ZTRL, ter priznavajo, da ne razpolagajo s pisno pogodbo, s katero bi bilo lastništvo spornih parcel ustrezno sprovedeno v zemljiški knjigi, vendar zaradi tega po presoji tožečih strank pravni posel ni neveljaven, saj je bil v celoti realiziran (teorija realizacije), tožeča stranka pa je predložila celo odločbo GURS o odmeri novih parcel z dne 3. 4. 1984, manjkala je zgolj sprememba zemljiškoknjižnega stanja. Tožeča stranka je tako pravni temelj izkazala s predloženimi listinami ter realiziranim poslom, in v kolikor bi prvostopni organ ocenil, da gre za predhodno vprašanje v pristojnosti sodišča, bi moral postopek prekiniti v skladu z določbo 147. člena ZUP. Tožeče stranke so namreč dejanski lastniki spornih parcel, ne pa tudi zemljiškoknjižni, prvostopni organ v postopku denacionalizacije zato iz same dokumentacije tega ni mogel vedeti, vsekakor pa bi jih moral na to opozoriti vsaj izvedenec – cenilec v postopku, ki je ocenjeval vrednost podržavljenih nepremičnin, vendar si teh ni ogledal v naravi, da bi ugotovil pravo dejansko stanje in videl ograjeno funkcionalno zemljišče. Nevzdržno je tako stališče prvostopnega oziroma drugostopnega upravnega organa, da bi morala tožeča stranka predložiti zemljiškoknjižne izpiske, ki bi izkazovali njeno lastništvo na spornih parcelah. V kolikor bi razpolagala z zemljiškoknjižnim izpiskom, potem sploh ne bi bilo potrebno predlagati obnove postopka in stranske udeležbe. Tožeči stranki v zvezi s pravnim poslom manjka pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo), vendar pa bi o tem lahko odločalo le sodišče, saj to predhodno vprašanje ne spada v pristojnost upravnega organa. Upravni organ pa je nepravilno ugotovil dejansko stanje tudi v zvezi s pravočasnostjo vložitve predloga za obnovo postopka. V skladu z določbo 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP začne teči enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. V zvezi s tem je tožeča stranka dne 17. 11. 2008 na prvostopni organ naslovila zahtevo za vročitev prepisa denacionalizacijske odločbe, ki ji je prvostopni organ ugodil, ter pooblaščencu tožeče stranke dne 28. 11. 2008 poslal prepis pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Torej je predlog za obnovo postopka tožeča stranka vložila znotraj enomesečnega roka in to dne 24. 12. 2008. Tožniki zato predlagajo, da se tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke oziroma upravnega organa prve stopnje o zavrženju zahteve tožnikov za priznanje lastnosti stranke v postopku denacionalizacije v zvezi z vračilom tam navedenih nepremičnin in posledično zavrženje predloga za obnovo tega denacionalizacijskega postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je odločba o denacionalizaciji Upravne enote Maribor, št. ... izdana dne 6. 7. 2006, s katero so bile denacionalizacijskemu upravičencu vrnjene sporne nepremičnine, postala pravnomočna dne 28. 7. 2006, sporne parcele pa so bile v postopku denacionalizacije vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu v naravi na podlagi ugotovitve, da gre za kmetijska zemljišča, ki so bila na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, št. ... z dne 19. 11. 1996 pripisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. ..., katerega lastnik je bila Republika Slovenija, upravljavec pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. V skladu s 60. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 s spremembami) pa je stranka v postopku denacionalizacije lahko upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravni koristi pravico udeleževati se postopka, tega pa tožniki niso izkazali. Sporne nepremičnine so v posesti tožnikov brez pravnega naslova (kar med strankami ni sporno), zato sta bila zahteva za priznanje lastnosti stranke in predlog za obnovo postopka utemeljeno zavržena, sodišče pa pritrjuje razlogom, ki sta jih za svojo odločitev navedla upravna organa prve in druge stopnje in se v izogib ponavljanju nanje izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Glede na to, da tožniki v tožbi ponavljajo pritožbene ugovore in navedbe (v zvezi z izkazovanjem pravnega temelja glede realiziranega pravnega posla ter v zvezi s pravočasnostjo in utemeljenostjo predloga za obnovo postopka), do katerih se je tožena stranka opredelila in jih utemeljeno zavrnila, jih kot neutemeljene, iz istih razlogov, zavrača tudi sodišče. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.