Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sistemizaciji del in nalog v ministrstvu ... je splošni akt delodajalca, ki mora biti na podlagi 154. člena Ustave primerno objavljen, preden začne veljati. V 1. odstavku 154. člena Ustave (veljavnost predpisov in njihovo objavljanje) je določeno, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Objava predpisa je torej pogoj za njegovo veljavnost, kar velja tudi za splošne akte delodajalca, ki jih sicer res ni treba objavljati v uradnem listu, ampak na drug primeren način, da se z njimi seznani krog oseb, za katere splošni akti veljajo. Odločba o razporeditvi delavca, ki temelji na neobjavljenem in zato neveljavnem splošnem aktu o sistemizaciji, je nezakonita.
Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se v 2. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 10% dodatek k osnovni plači za vodenje od 1.8.1996 dalje, z zamudnimi obrestmi od mesečno dospelih zneskov v plačilo, to je od petega dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec, višji obrestni zahtevek pa se zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke RS, Ministrstva za ..., št. 0433-2-13446 z dne 16.2.1996 (1. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku I. V. plačati 10% dodatek k osnovni plači za vodenje od 1.8.1996 dalje z zamudnimi obrestmi od mesečne dospelosti zneskov v plačilo od prvega dne v naslednjem mesecu, v roku osmih dni pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti tudi stroške postopka (pri čemer v izreku sodbe znesek stroškov očitno pomotoma ni naveden - 3. točka izreka). Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je Pravilnik o sistemizaciji tožene stranke neveljaven zato, ker ni bil objavljen, zato je sprejelo nepravilno odločitev, da je odločba, ki temelji na neveljavni sistemizaciji, nezakonita. Ustava v 154. členu res določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati, vendar pri tem ni mogoče enačiti splošnih internih aktov posameznega delodajalca s splošnimi predpisi, ki veljajo na državni oziroma lokalni ravni. Splošni akti delodajalca so akti interne narave, ki učinkujejo in veljajo samo za določen krog ljudi in veljajo samo za toženo stranko in njene delavce. Tožnik je, tako kot vsi ostali delavci tožene stranke, imel možnost vpogleda v vse splošne akte tožene stranke, ki se tičejo delovnopravnih razmerij. S spremembami sistemizacije, na podlagi katerih je bila izdana sporna odločba o razporeditvi, je bil tožnik očitno seznanjen, saj med postopkom na prvi stopnji ni nikoli navajal, da ni bil seznanjen s sistemizacijo in tega tudi sodišče ni ugotavljalo. Noben predpis s področja delovnega prava pa ne predpisuje objave internih splošnih aktov delodajalca kot pogoj njihove veljavnosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Tožena stranka je vsem upravam za notranje zadeve takoj po potrditvi predloga pravilnika o spremembah in dopolnitvah spornega pravilnika s strani Vlade RS dne 5.1.1996 poslala dopis, ki mu je bil priložen tudi predlog pravilnika z vsemi spremembami, z navodilom, kako naj poteka seznanjanje delavcev. Tožena stranka še navaja, da oznaka dokumenta z določeno vrsto tajnosti in stopnjo zaupnosti ne pomeni, da delavci tožene stranke nimajo vpogleda v ta dokument. Njen namen je le v tem, da osebam, ki pridejo s takšnim dokumentom v stik, pove, kako z njim ravnati in jih zavezuje k varovanju zaupnosti v dokumentu vsebovanih podatkov. Opozarja tudi, da je tako prvostopenjsko sodišče kot tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani o razporeditvah delavcev tožene stranke na podlagi istega pravilnika že odločalo, vendar veljavnost pravilnika ni bila nikoli vprašljiva, zato je odločitev sodišča prve stopnje v predmetni zadevi toliko manj razumljiva. Pritožba nadalje navaja, da je nepravilna tudi odločitev o zapadlosti 10% dodatka za vodenje, ki ga je sodišče prisodilo tožniku od 1.8.1996 dalje z zamudnimi obrestmi od 1. dne v mesecu. Navedeni dodatek je sestavni del plače, plače pa se pri toženi stranki od druge polovice leta 1994 izplačujejo petega dne v mesecu. Sodba se ne da preizkusiti glede odločitve o stroških postopka, ker znesek stroškov, ki jih tožena stranka dolguje tožniku, v izreku sodbe ni naveden. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, ker meni, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, oz. na dospelost dodatka k osnovni plači v plačilo, sicer pa uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sistemizaciji del in nalog ministrstva ... z dne 1.12.1995 splošni akt delodajalca, ki mora biti na podlagi 154. člena Ustave primerno objavljen, preden začne veljati. V 1. odstavku 154. člena Ustave (veljavnost predpisov in njihovo objavljanje) je namreč določeno, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Citirana ustavna določba nedvomno velja tudi za splošne akte delodajalca, s katerimi se urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, in se nanašajo na ožji krog ljudi kot državni predpisi ali predpisi lokalnih skupnosti. Za slednje je v 2. odstavku istega člena Ustave izrecno predpisano, da se objavljajo v državnem uradnem listu oziroma v uradnem glasilu, ki ga lokalne skupnosti same določijo, kar dodatno dokazuje, da se prvi odstavek 154. člena Ustave ne nanaša le na splošne predpise, ki učinkujejo za vse državljane, ampak na vse predpise, vključno z internimi predpisi oz. splošnimi akti delodajalcev. Objava predpisa je torej pogoj za njegovo veljavnost, kar velja tudi za splošne akte delodajalca, ki jih sicer res ni treba objavljati v uradnem listu, ampak na drug primeren način, da se z njimi seznani krog oseb, za katere splošni akti veljajo. Okoliščina, da je sporni pravilnik označen kot "uradna tajnost - strogo zaupno", še ne pomeni, da akt ni bil objavljen, kot zmotno meni sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Dejstvo pa je, da tožena stranka niti tekom postopka na prvi stopnji niti v pritožbi ni niti trdila niti predložila dokazov o tem, da je sporne spremembe Pravilnika o sistemizaciji del in nalog ... z dne 1.12.1995 ustrezno objavila, saj zatrjuje, da tovrstnih aktov ni treba objavljati. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da navedeni splošni akt ni začel veljati, ker ni bil objavljen, kakor tudi z zaključkom, da je odločba o razporeditvi, sprejeta na podlagi neveljavnega splošnega akta, nezakonita. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne glede na to, da so bile v drugih podobnih individualnih delovnih sporih pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem sprejete drugačne odločitve - v zadevah, ki jih omenja pritožba, se nobena od strank ni sklicevala na neveljavnost splošnega akta, tako da se sodišče z vprašanjem objave akta sploh ni ukvarjalo, ker to vprašanje med strankama ni bilo opredeljeno kot sporno. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z dospelostjo dodatkov k osnovni plači v plačilo, oziroma začetkom teka zamudnih obresti od 10 % dodatka k plači, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku za obdobje od 1.8.1996 dalje. Ker se plača pri toženi stranki glede na 2. člen Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur.l. RS, št. 34/93) izplačuje petega dne v mesecu, je tožena stranka šele od 5. dne v mesecu, ne pa od prvega dne v mesecu, v zamudi z izplačilom dodatka za pretekli mesec. V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in v skladu s 4. točko 373. člena ZPP/77 delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe res pomanjkljiv, ker znesek stroškov, ki naj bi jih bila tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, ni naveden v izreku. Gre za očitno pomoto, ki jo bo moralo odpraviti prvostopenjsko sodišče (342. člen ZPP/77), ne pa za absolutno bistveno kršitev določb postopka, kot meni pritožba, čeprav je res, da odločitev o stroških postopka ni obrazložena in višina stroškov tudi iz obrazložitve sodbe ni razvidna. Pritožbeno sodišče ne more posegati v ta del izreka na pritožbo tožene stranke in samo določiti zneska stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, ker bi to pomenilo spremembo sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila (374. člen ZPP/77). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).