Jedro

Ker je pravno razmerje, vzpostavljeno s pravnomočnim javnopravnim aktom, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (158. člen Ustave Republike Slovenije), na odločitev o pritožbi zoper drug javnopravni akt ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se vsebinsko nanašajo na razloge sodbe, s katero je bila tožba zoper prvi javnopravni akt pravnomočno zavrnjena, saj le-teh z obravnavano pritožbo niti posredno ni mogoče izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba zoper sklepe iz 2., 3. in 4. točke izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 349/2010-33 z dne 18. 3. 2011 se zavrne in se izpodbijani sklepi potrdijo.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S prvim izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo pritožnikovo tožbo zoper sklep z dne 30. 7. 2010, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi 14. člena Uredbe o izvajanju postopkov pri uporabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2007 do 2013 (v nadaljevanju Uredba). Z njim je minister za šolstvo in šport potrdil rezultat ocenjevanja prispelih vlog na Javni razpis za izbor operacij v športno-rekreacijsko infrastrukturo – III (v nadaljevanju Javni razpis), med njimi tudi pritožnikove vloge za sofinanciranje operacije Mestni nogometni in atletski štadion A., ter odločil, da se v program sofinanciranja uvrsti operacija, ki jo je prijavila Mestna občina ... Po presoji sodišča prve stopnje izpodbijani sklep ni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke, torej akt iz 2. člena ZUS-1, niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zato ne more biti predmet tožbe v (rednem) upravnem sporu.

2. Z drugim izpodbijanim sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrglo pritožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 30. 7. 2010, s katerim je tožena stranka odločila o prijavi Mestne občine ... na Javni razpis, in sklep z dne 3. 8. 2010, s katerim je tožena stranka odpravila pisno napako v obrazložitvi prej navedenega sklepa z dne 30. 7. 2010. Presodilo je, da tožeča stranka ne izkazuje pravovarstvenega interesa za ta del tožbe, saj na Javnem razpisu ni bila izbrana zaradi nedoseganja vstopnega kriterija iz točke II Javnega razpisa, svojega pravnega položaja pa si ne bi mogla izboljšati, tudi če bi bil izpodbijani sklep (s katerim je tožena stranka ugodila prijavi Mestne občine ... in odobrila financiranje prijavljenega projekta te občine) odpravljen. Ta del tožbe je zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 3. S tretjim izpodbijanim sklepom (4. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj je bila tožba delno zavrnjena, v preostalem delu pa zavržena.

4. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava pri presoji pravne narave sklepa iz 2. točke izreka sodbe in sklepa, ter zmotne uporabe materialnega prava pri presoji pravovarstvenega interesa glede sklepa iz 3. točke izreka sodbe in sklepa, glede vseh treh sklepov iz sodbe in sklepa pa uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da mu je s tem tudi poseženo v ustavno pravico do sodnega varstva. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz obrazložitve k 1. točki izreka sodbe in sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot akt, s katerim je tožena stranka odločila o pritožnikovi vlogi oziroma prijavi na Javni razpis, štelo njen sklep z dne 30. 7. 2010. S tem sklepom je tožena stranka pritožnikovo vlogo na Javni razpis zavrnila, ker pritožnik ni dosegel predpisanega števila točk za nadaljnje ocenjevanje vloge. S tem je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča o pritožnikovi udeležbi pri črpanju sredstev na podlagi Javnega razpisa odločeno vsebinsko, in sicer negativno. Odločitev je pravnomočna, saj je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 pritožnikovo tožbo zoper navedeni sklep tožene stranke zavrnilo s sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa), zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo o pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko glede sredstev iz Javnega razpisa pravnomočno odločeno prav s sklepom z dne 30. 7. 2010, ne pa že s sklepom z dne 30. 7. 2010, kot tožeča stranka navaja v pritožbi. Pri tem sklepu gre za akt postopkovne narave, saj je pristojni ministre z njim le potrdil predloge strokovne komisije, imenovane z aktom z dne 15. 6. 2010, ni pa z njim pravno relevantno odločal o vlogah (prijavah) udeležencev Javnega razpisa. To jasno izhaja iz 1. točke izreka sklepa, ki se glasi: „Potrdi se rezultat ocenjevanja prispelih vlog za sofinanciranje investicij v javno športno-rekreacijsko infrastrukturo, kot izhaja iz prilog 1, 2, 3, ki so sestavni del tega sklepa.“, kot tudi iz 2. točka izreka sklepa („V program sofinanciranja se uvrsti operacija, ki je prejela največ točk, in sicer: Večnamenski nogometni stadion ..., prijavitelja Mestna občina ..., višina sofinanciranja ... EUR.“), prav tako pa iz obrazložitve, ki razen sklicevanja na podlago Javnega razpisa in na predloge strokovne komisije o načinu nadaljnjega odločanja v zadevi nima nikakršnih vsebinskih in pravnih navedb, iz katerih bi bilo treba sklepati, da sklep predstavlja akt, ki je namenjen udeležencem Javnega razpisa kot odločitev o njihovih prijavah. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pri navedenem sklepu ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, pa tudi ne za postopkovni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Na pravilnost stališča ne vpliva dejstvo, da se je sodišče prve stopnje pri tem sklicevalo na 14. člen Uredbe, ki, kot utemeljeno opozarja pritožba, v času izdaje sklepa ni več veljal. To dejstvo namreč na ugotovljeno pravno naravo sklepa (gledano z vidika navedenih določb ZUS-1) ne vpliva, saj 14. člen Uredbe ni določal, da ima sklep, kot je obravnavani, učinek končnega akta, izdanega v postopku Javnega razpisa.

8. Ker je pravno razmerje, vzpostavljeno s sklepom z dne 30. 7. 2010, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (158. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS), na odločitev o pritožbi zoper sklep iz 2. točke izreka sodbe in sklepa ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se vsebinsko nanašajo na razloge sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa), saj le-teh z obravnavano pritožbo niti posredno ni mogoče izpodbijati. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje poseženo v pritožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva iz 157. člena URS.

9. Po določbah četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku (sklepi Vrhovnega sodišča I Up 1412/2002 z dne 22. 9. 2004, I Up 627/2002 z dne 11. 9. 2003, I Up 251/2005 z dne 29. 1. 2009 in drugi). Ker je bilo o pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko glede sredstev iz Javnega razpisa odločeno s sklepom z dne 30. 7. 2010, ki je postal pravnomočen z izdajo sodbe, navedene v 6. točki te obrazložitve, pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča od trenutka izdaje navedene sodbe ni več izkazoval pravnega interesa za tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 30. 7. 2010, in popravni sklep k temu sklepu z dne 3. 8. 2010, s katerima je bilo odločeno o prijavi Mestne občine ... na Javni razpis. Sprememba odločitve, ki jo vsebuje tu navedeni sklep z dne 30. 7. 2010, namreč ne bi mogla v nobenem primeru vplivati na usodo tožnikove prijave na Javni razpis, kajti vloga za sofinanciranje njegove operacije (Mestni nogometni in atletski stadion A.) je bila pravnomočno zavrnjena z drugim aktom in ne s tu navedenim sklepom. Zato je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov pravni interes za tožbo zoper zgoraj navedena sklepa tožene stranke ni podan. Odločitev sodišča prve stopnje je zakonita, zato pritožbeni ugovor, da tudi izpodbijani sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa) posega v pritožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva iz 157. člena URS, ni utemeljen.

10. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zoper izpodbijane sklepe po navedenem pravilno zavrglo, je po presoji Vrhovnega sodišča s sklepom iz 4. točke izreka sodbe in sklepa tudi pravilno odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, je namreč treba uporabiti tudi za primere, kot je obravnavani, ko je bila tožba delno zavrnjena, delno pa zavržena.

11. Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijane sklepe sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zavezi z 82. členom ZUS-1).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).