Jedro

Temeljna delodajalčeva dolžnost na področju varstva pri delu je, da uporablja samo takšna sredstva za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu, in ki zagotavljajo delavcem varno delo (prvi odstavek 26. člena ZVD). Ni torej dovolj, da sredstva za delo ustrezajo predpisom o varstvu pri delu. Delavcem morajo tudi dejansko zagotavljati varno delo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2.403.330 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.400.000 SIT od 28.02.2001, od zneska 3.330 SIT pa od 19.01.1998. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožniku povrniti 336.750 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 111.355 SIT od 29.01.2001 dalje, od preostalega zneska pa od 28.02.2001 dalje.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.463.330 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.460.000 SIT od 28.02.2001, od zneska 3.330 SIT pa od 19.01.1998. Sicer je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 20.795 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.02.2001 dalje.

Zoper dajatveni del sodbe vlaga revizijo tožena stranka, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbo 26. člena Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. SRS, št. 32/94 - ZVD). Delodajalci so namreč dolžni zagotoviti le takšne varnostne ukrepe, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu. Varnostni ukrepi morajo torej zagotavljati varstvo delavcev ob normalni pazljivosti. Zavarovanec tožene stranke (delodajalec) tudi ni kršil Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil (Ur. l. SFRJ, št. 17/66 - v nadaljevanju pravilnik), ki ne predpisuje, da morajo organizacije za sestopanje s tovornih vozil priskrbeti delavcem ustrezne pripomočke. Pravilnik tega ne predpisuje, saj tovorna vozila ne dosegajo takšne višine, da bi bilo ob normalni pazljivosti sestopanje z njih nevarno. Ker pritožbeno sodišče ni sprejelo stališča prvostopenjskega sodišča, da gre v konkretnem primeru tudi za objektivno odgovornost, je tako podana izključna tožnikova krivda za poškodbo. Sestopanje s tovornega vozila je namreč delo, ki ga je imel tožnik povsem pod nadzorom in ki ga je opravljal vrsto let. Delodajalcu ni mogoče očitati, da bi moral delo organizirati tako, da pri sestopanju s tovornega vozila v nobenem primeru ne bi prišlo do poškodb.

Sicer pa je tožnik vsaj soodgovoren za nesrečo. Vrsto let je namreč opravljal enako delo, sestopanje z vozila pa je bilo tudi izključno pod njegovim nadzorom in ne zahteva posebne izurjenosti. To pomeni, da je vzrok za škodo pretežno (90%) na njegovi strani. Nenazadnje bi lahko po predpisih o varstvu pri delu uporabil tudi skrajni samovarovalni ukrep. V skladu s 37. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - ZTPDR) in 47. členom ZVD bi lahko odklonil delo in zahteval odpravo nevarnosti.

Tožnik vlaga revizijo zoper zavrnilni del sodbe, uveljavlja pa zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS sprejelo načelno pravno mnenje, da zakonske zamudne obresti tečejo po znižani obrestni meri od 01.01.2002 vse do izdaje prvostopne sodbe. Vendar je pri tem spregledalo, da so diskriminirani tisti oškodovanci, katerih terjatve so zapadle pred 01.01.2002. Pomešalo je vprašanje temelja in višine obresti. Nobenega razloga ni, da obresti ne bi tekle že pred 01.01.2002. Razlogi načelnega pravnega mnenja so bolj formalni kot vsebinski, pa tudi uveljavitev Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ) ne more biti poseben razlog za drugačen tek zamudnih obresti. Razlogi za sprejem omenjenega načelnega pravnega mnenja so nastali najkasneje 05.08.1995, ko je Zakon o predpisani obrestni meri začel ločevati med zamudnimi obrestmi in temeljno obrestno mero. Tožena stranka je tožnikov denar uporabljala vse od 15.04.1998 do 28.02.2001, ne da bi dobil tožnik za to kakršnokoli nadomestilo.

Prenizki so tudi zneski dosojenega zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter glede na številne nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik upravičen do celotnega zahtevanega zneska odškodnine za telesne bolečine. Enako velja glede odškodnine za strah, saj je prestajal intenziven primarni strah, pa tudi strah pred vsako od operacij. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča glede vzročne zveze pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nesporno je namreč, da tožnik pred nezgodo ni imel težav s kolenom, ter da so bile degenerativne spremembe klinično neme. Sprožilni dejavnik za njihovo menifestacijo je bila nezgoda. Če ne bi bilo škodnega dogodka, se degenerativne spremembe ne bi pojavile, saj pred tem niso omejevale tožnikovih življenjskih aktivnosti. Edini vzrok zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti je nesreča (tako stališče izraža tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 93/2001 z dne 18.10.2001). Tožnik je torej upravičen do celotnega zahtevanega zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

K reviziji tožene stranke: Temeljna delodajalčeva dolžnost na področju varstva pri delu je, da uporablja samo takšna sredstva za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu, in ki zagotavljajo delavcem varno delo (prvi odstavek 26. člena ZVD). Ni torej dovolj, da sredstva za delo ustrezajo predpisom o varstvu pri delu. Delavcem morajo tudi dejansko zagotavljati varno delo. Čeprav Pravilnik "ne določa, da morajo organizacije za sestopanje s tovornih vozil priskrbeti delavcem ustrezne pripomočke", pa delodajalca zavezuje splošna skrb za varno delo. Zato bi moral že prej (in ne šele po škodnem dogodku) postaviti novo nakladalno rampo, ki je v približno istem nivoju z razkladalno (oz. nakladalno) površino.

Pravilno je tudi stališče, da tožnik ni prispeval k nastanku škode. Tudi če je vrsto let na tak način sestopal s tovornjaka, je bistveno, da delodajalec (v čigar sferi je organizacija dela - ta zajema tudi skrb za varno delo) ni zagotovil drugačnega sestopa. Če temu dodamo še dejstvo, da je bilo treba pri delu hiteti, se pokaže, da tožniku ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode. Pri tem ničesar ne spremeni niti pravica, da lahko delavec odkloni delo, če mu neposredno grozi nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso izvedeni ukrepi, predpisani za varstvo pri delu (tretji odstavek 37. člena ZTPDR in 47. člen ZVD). V poštev prihaja namreč le v skrajnih situacijah, ko gre za bistveno večje nevarnosti, kot je skok z višine okoli 80 cm. Tudi druge okoliščine primera (zlasti, da so delavci vse dotlej na tak način sestopali s tovornjaka ter da je bilo treba z delom hiteti), niso terjale odklonitve dela. Zato tožniku tudi s tega vidika ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja.

K tožnikovi reviziji: Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo temelji na dveh načelih: na načelu individualizacije višine odškodnine in na načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu (vsak človek je namreč neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti in zato specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo), drugo pa objektivno vrednotenje dobrine določene vrste (izraža ga zahteva, da mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine) oz. objektivne materialne možnosti družbe, kar se kaže v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter v upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih negmotnih škod.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za strah sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali obe načeli za odmero denarnega zadoščenja. Obseg telesnih bolečin in strahu (trajanje in intenzivnost bolečin, neprijetnosti med zdravljenjem ter stopnja in trajanje strahu), kar vse je izčrpno opisano v sodbah pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje (revizija le povzema dejanske ugotovitve iz teh sodb) tudi po mnenju revizijskega sodišča tožnika opravičujejo (le) do dosojenih zneskov zadoščenja.

Revizija sicer utemeljeno opozarja, da degenerativne spremembe v kolenu pred poškodbo niso zmanjševale tožnikove življenjske aktivnosti ter da je zato upravičen do zadoščenja za celotno škodo (in ne le za odstotek, ki je z medicinskega vidika posledica poškodbe). Bistveno je namreč, kakšno bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje (oz. življenjska aktivnost), če ne bi bilo škodnega dogodka. Načelo integralne odškodnine namreč zahteva, da se pri določanju obsega škode upoštevajo tako običajne okoliščine (škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari), kakor tudi posebne okoliščine (izrecno drugačno pravilo je določeno glede obsega odškodnine v primeru poslovne odškodninske odgovornosti - prim. prvi odstavek 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Škoda namreč predstavlja razliko med stanjem, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka in stanjem po škodnem dogodku (prim. 190. člen ZOR). Ker pa v konkretnem primeru degenerativne spremembe "niso bile tedaj manifestne" (sodba pritožbenega sodišča) oz. "ker je ta dogodek aktiviral težave, ki jih ima sedaj tožnik v desnem kolenu, pred škodnim dogodkom pa so bile te težave neme" (sodba sodišča prve stopnje), je tožnik upravičen do zadoščenja za celoten obseg škode, ki jo predstavljajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V odškodninskem pravu velja pravilo, da mora odškodninsko odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takega, kakršen je, z vsemi njegovimi telesnimi (in osebnimi) posebnostmi (prim. poleg v reviziji citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS tudi sodbo in sklep istega sodišča II Ips 183/99 z dne 10.11.1999: "Ko sodišče ugotavlja obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti poškodovanca, praviloma ne more tega obsega zmanjševati zaradi njegove fizične konstitucije ali zaradi nepričakovanih sprememb v njegovih telesnih sposobnostih, če te niso gotovo dejstvo in če se poprej niso manifestirale").

Kljub temu pa dosojeni znesek zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustreza standardu pravične odškodnine. Glede na obseg zmanjšanja tožnikove aktivnosti (zaradi trajne poškodbe kolenskega sklepa je zmanjšana njegova zmožnost dolgotrajnega dela, ki je povezano z daljšo hojo ali hojo po neravnem terenu, onemogočeno mu je delo čepe ali na lestvi, zmanjšana zmožnost opravljanja težjih fizičnih del in nošenje težjih bremen, ne zmore daljših sprehodov, daljših voženj s kolesom ali dolgotrajnega upravljanja z osebnim avtomobilom) ter glede na sodno prakso v podobnih primerih je tožnik upravičen do odškodnine v znesku 960.000 SIT. Primerjavo s podobnimi primeri nepremoženjskih škod vzdrži tudi celoten (končen) znesek zadoščenja.

Revizijsko sodišče sprejema odločitev sodišča druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, kar je za denarne obveznosti v 394. člen ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95) so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 01.01.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom ter enako varstvo pravic pred sodiščem. Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 01.01.2002, ko sta stopila v veljavo OZ in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 01.01.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Ker je tako odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).