Jedro

Na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Ugovor zastaranja, ki je po svoji pravni naravi ugovor materialnega prava, je tudi ugovor, ki se nanaša na navajanje dejstev in predlaganje dokazov o tem dejstvu. Zato je prepozen ugovor zastaranja terjatve, ki je dan šele v pritožbi, pritožnik pa v njej ni navajal in izkazal okoliščin, ki jih določata prej navedena člena ZPP.

Sodna razveljavitev (odpovedi pogodbe o zaposlitvi) sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja pomeni v načelu vzpostavitev prejšnjega stanja in torej pravico delavca do vrnitve na prejšnje delovno mesto (reintegracija). To tudi pomeni pravico do plače, plačila prispevkov in pravico do vpisa delovne dobe v delovno knjižico.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na regres za letni dopust za leta 1996 (70.000,00 SIT), 1997 (8.000,00 SIT) in 1998 (45.000,00 SIT).

r a z s o d i l o : V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (opr. št. Pd 15/96-8 z dne 16.10.1996), ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje (sodba opr. št. Pdp 53/97-3 z dne 19.6.1998, tožeči stranki je bila sodba vročena 15.7.1998, toženi pa 18.8.1998), to sodišče pa je revizijo tožene stranke zavrnilo (sodba opr. št. VIII Ips 204/98 z dne 1.12.1998), odločilo, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 8.12.1995 in z dne 19.1.1996, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Sodišče prve stopnje je odločilo po tožbenem zahtevku potem, ko ga je tožnik spremenil in ni več zahteval, da "se toženi stranki naloži vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred sprejemom nezakonitega sklepa".

V sporu, ki je predmet tega revizijskega postopka, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo znesek 1,532,074,00 SIT iz naslova minimalne plače za čas od 1.1.1996 do 30.6.1998 (seštevek vseh zneskov: 1,385.664,00 SIT), ter regres za letni dopust za leta: 1996 (70.000,00 SIT), 1997 (8.000,00 SIT) in 1998 (45.000,00 SIT).

(Pravilen seštevek vseh zneskov je torej 1,508.664,00 SIT.) Odločilo je tudi, da mora tožena stranka od navedenih zneskov plačati prispevke in čas od 8.12.1995 do 30.6.1998 tožniku vpisati v delovno knjižico. Ugotovilo je, da je tožnikov pooblaščenec zahteval vrnitev tožnika na delo in da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik dal kakršno koli izjavo o tem, da pri njej več ne želi delati. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas (122. člen ZDR, 12. člen Zakona o temneljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), zato ima na podlagi 51. člena ZTPDR pravico do minimalne plače. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je tožbeni zahtevek utemeljen zato, ker je tožnik zahteval vrnitev na delo, ker sta bila sklepa o prenehanju delovnega razmerja v prejšnji pravnomočni zadevi (Pd 15/96) razveljavljena in ker tožena stranka ni izdala nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi razveljavljenih sklepov o prenehanju delovnega razmerja ima tožnik pravico do plače in regresa. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom spisa Pd 15/96, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Tožnikovo delovno razmerje še vedno traja, čeprav o tem tožbenega zahtevka ni postavil. Delovno razmerje lahko preneha le na način, ki je določen v zakonu.

V zvezi z ugovorom zastaranja je sodišče druge stopnje ugotovilo, da takšnega ugovora v pritožbi ni mogoče uveljavljati, pri čemer strokovne utemeljitve za takšno stališče ni navedlo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, samo odloči, ali zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da bi naj bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka (katere določbe pravdnega postopka bi naj bile kršene, v reviziji ni navedeno) v tem, ker je sodišče prve stopnje vpogled v spis Pd 15/96 navedlo samo v dokaznem sklepu, tega dokaza pa dejansko ni izvedlo. Izvedba tega dokaza v obrazložitvi sodbe ni navedena.

Nepravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je navedeni dokaz sicer bil izveden, vendar je pomotoma izostal v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe Pd 15/96 izrecno navedlo, da je tožnik nima namena vrniti na delo k toženi stranki.

Sodišče je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek in izven njega ne sme odločati.

Nepravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da ugovora zastaranja ni dovoljeno uveljavljati v pritožbi. Ni določb o tem, kdaj se stranka lahko sklicuje na zastaranje. Ker gre za ugovor materialno pravnega značaja, ga je mogoče uveljavljati vse do pravnomočnosti sodbe. V zvezi z ugovorom zastaranja je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) poslana tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

K sklepu: V zvezi z regresi za letni dopust revizija ni dovoljena.

Drugi odstavek 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS) določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000.00 tolarjev. Regres za letni dopust je denarni zahtevek, ki temelji na posebni pravni polagi, dospe v načelu enkrat letno, za določanje njegove višine veljajo posebna merila, kar vse pomeni, da ima drugačno pravno usodo in temelj, kot plača oziroma nadomestilo plače. Ker tožbeni zahtevek iz naslova regresa ne presega v 367. členu ZPP določenega zneska, je bilo treba v tem delu revizijo zavreči, ker tega ni storil že sodnik sodišča prve stopnje (377. v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZPP).

K sodbi: V zvezi s plačilom plače revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti izjemoma, pod pogoji, ki so določeni v 367. členu in zaradi izčrpno v 370. členu ZPP naštetih razlogov. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Navedeno pomeni, da mora revident v reviziji jasno navesti revizijske razloge in da jih mora tudi utemeljiti, ker jih sicer revizijsko sodišče ne more in tudi ne sme obravnavati.

Razlogov v zvezi z dejanskim stanjem v reviziji ni dovoljeno uveljavljati, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je preizkusilo in sprejelo sodišče druge stopnje.

Bistvene kršitve določb pravnega postopka, ki bi naj bila storjena v zvezi z dokaznim sklepom o vpogledu pravnomočno končane zadeve Pd 15/96 sodišča prve stopnje, revident ni obrazložil tako, kot zahteva navedena določba 371. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče kot kršitve določb postopka ni obravanavalo.

Ugovor v zvezi z zadevo Pd 15/96 se nanaša tudi na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno.

Sicer pa revizijsko sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da ravnanje sodišče prve stopnje v zvezi z navedeno pravnomočno zadevo ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je sodišče na podlagi 319. člena ZPP vezano na pravnomočno sodbo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ugovor zastaranja terjatve je bil uveljavljen šele v pritožbi (list. št. 21 in 22 spisa) in je glede na določbo 337. člena ZPP (besedilo ZPP objavljeno v Ur. listu RS, št. 26/99 je začelo veljati 14. julija 1999) prepozen. Tožba je bila vložena dne 18.1.2001 in je zato glede presoje dopustnosti navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi uporabiti določbe (novega) ZPP.

Prvi odstavek 337. člena ZPP določa, da "v pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona". Po določbi drugega odstavka 286. člena ZPP sme stranka na poznejših narokih navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti na prvem naroku. Po določbi tretjega odstavka 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/96, v nadakljevanju: ZOR) se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje (Enaka je določba tretjega odstavka 335. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ). Odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z uveljavljanjem ugovora zastaranja so prej temeljile na določbi prvega odstavka 352. člena starega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v navaljevanju: ZPP (1977)), ki je določal, da v pritožbi sme navajati pritožnik nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ugovor zastaranja, ki je po svoji pravni naravi ugovor materialnega prava, je tudi ugovor, ki se nanaša na navajanje dejstev (trditev, da je terjatev zastarala) in predlaganje dokazov o tem dejstvu (na primer: datum začetka teka zastaralnega roka, datum izteka roka, morebitna pretrganja zastaranja in podobno), zato ga je bilo glede na določbe ZPP (1977) dovoljeno uveljavljati tudi v pritožbi. V reviziji to ni bilo dovoljeno zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) (ki je bil povsem enak kot sedaj veljavna določba tretjega odstavka 370. člena ZPP), ki je določal, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revident v pritožbi ni navajal dejstev, s katerimi bi izkazal, da do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave brez svoje krivde ni mogel navesti dejstev in predlagati dokazov, ki se nanašajo na ugovor zastaranja.

Zato je tak ugovor, ki je bil dan v pritožbi, prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP), v reviziji pa tak ugovor ni dovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Kot je bilo ugotovljeno, ta okoliščina pa med strankama ni sporna, sta bila razveljavljena sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku zaradi neupravičene odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje.

V slovenskem pravnem prostoru je že vrsto let (na primer od leta 1970 na podlagi prvega odstavka 128. člena temeljnega zakona o delovnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 12/70 in prvega odstavka 64. člena Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu, Uradni list SFRJ, št. 22/73) v sodnih delovnih sporih sprejeto načelo reintegracije delavca (angl.: reinstatement - vrnitev na prejšnje delovno mesto, reengagement - ponovna zaposlitev pri delodajalcu, nem.: Weiterbesch„ftigungsanspruch - pravica do nadaljnje zaposlitve). To načelo pomeni, da se ima delavec pravico vrniti v delovno razmerje - na prejšnje delovno mesto, če sodišče razveljavi odločitve delavca o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ). Tudi iz veljavne zakonodaje, na primer iz 1. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS) izhaja, da je pojem reintegracija v načelu razlagati v navedenem smislu. Navedeno načelo ne izhaja le iz interne slovenske zakonodaje, temveč tudi na primer iz 10. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92, mednarodne pogodbe), ki določa kot pravilo vrnitev delavca na delo, torej v delovno razmerje. Pojem reintegracija, ki ga uporablja delovno pravo, je po vsebini in obsegu pravic enak oziroma podoben pojmu restitucija, ki se pretežno uporablja v civilnem pravu. Oba pojma pomenita, da se z odločitvijo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred protipravnim dejanjem, ravnanjem ali odločitvijo delodajalca. V delovnih razmerjih to pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred izdajo razveljavljenih odločitev delodajalca. Ker se z reintegracijo vzpostavi prejšnje stanje, ima delavec v načelu pravico zahtevati vse pravice, ki bi jih imel, če bi delal. Podobna je pravna ureditev v številnih drugih državah, na primer v Južni Afriki, Kanadi, Madžarski, Nemčiji, Panami (Primerjaj: Termination of employment digest, International Labour Office, Geneva, 2000, s. 94, 160, 169, 269 in 304, podobno: Protection against unjustified dismissal, International Labour Conference, 82nd Session 1995, International Labour Office, Geneva, 1995, predvsem s. 82 do 87). Nemška sodna praksa in teorija sta razvili razlago že navedenega pojma pravice do nadaljnje zaposlitve (Weiterbesch„ftigungsansprush) v okviru prvega stavka 615. par.

Državljanskega zakonika (BGB) in 11. par. Zakona o odpovednem varstvu (KSchG). Če na podlagi (predvsem) navedenih določb delovno sodišče ugotovi, da je bila odpoved socialno nepravična (Sozial ungerechtfertigt) odloči, da delovno razmerje z izpodbijano odpovedjo ni bilo razdrto. Na podlagi takšne odločitve ima delavec pravico do nadaljnje zaposlitve in do plačila zaostale plače (primerjaj: Germelmann, Matthens, Prtting: Arbeitsgerichtsgesetz, Kommentar, Mnchen 1999, predvsem s. 653; Grunsky: Arbeitsregichtsgesetz, Kommentar, Mchen, 1987, predvsem s. 187; Kittner, D„ubler, Zwanziger: KSchG Kndigungsschutzgesetz, Kommnetar, Mnchen, 1999, predvsem s. 255; Z”llner, Loritz: Arbeitsrecht, 5. neubearbeitete Auflage, Mnchen 1998, s. 311 in naslednje). To pa v bistvu pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja.

V tem sporu zgoraj obrazloženo pomeni, da ima tožnik pravico do minimalne plače, plačila prispevkov in vpisa delovne dobe v delovno knjižico, ker se šteje, da je bilo delovno razmerje s pravnomočno sodbo (Pd 15/96) ponovno vzpostavljeno.

Skrčitev tožbenega zahtevka v zadevi Pd 15/96 sodišča prve stopnje, v katerem tožnik ni več zahteval vzpostavitve prejšnjega stanja, na njegove navedene pravice ne more vplivati. Takšne skrčitve na podlagi takrat veljavnega 191. člena ZPP (1977) ni šteti za spremembo tožbe, saj gre za kvantitativno zmanjšanje zahtevka. Vpliv na tožnikove pravice bi lahko imela tožnikova izrecna odpoved delu tožbenega zahtevka (ko bi sodišče izdalo sodbo na podlagi odpovedi - 317. člen ZPP) ali njegova druga jasna, nedvoumna in nepogojna izjava o odpovedi takšni pravici. Takšna odpoved ni bila dana in tudi v zapisnikih o glavnih obravnavah ni navedena. Nasprotno. S svojimi ravnanji je tožnik pokazal, da želi uveljavljati pravice iz delovnega razmerja. Tako je toženo stranko (po pooblaščenem odvetniku) z dopisoma z dne 9.12.1996 (listina A5) in 21.7.1998 (listina A4) opomnil, da ga naj pokliče nazaj na delo, naj mu sporoči, kje se naj javi na delo in da mu naj plača minimalno pračo. Tožena stranka na dopisa ni odgovorila. Na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi Pd 15/96 je tožnik vložil izvršilni predlog. Trditev tožene stranke, da je tožnik v navedeni zadevi izjavil, da se nima namena vrniti na delo k toženi stranki (ki je sicer res navedena na 2. strani obrazložitve sodbe z dne 16.10.1996) nima podlage v tožnikovih navedbah v njegovih vlogah in na glavnih obravnavah. Takšna izjava drugje kot v sodbi ni navedena.

Pravica do plače v primeru, če je delavcu nezakonito prenehalo delovno razemrje, v ZDR ni izrecno določena. ZDR v 98. členu izrecno daje pravico delavcu, ki je bil nezakonito odstranjen z dela zaradi uvedbe disciplinskega postopka in je prejemal nadomestilo plače iz drugega odstavka 96. člena. Delavec je na podlagi te določbe upravičen do povrnitve polne razlike pri plači, ki bi jo prejel, če bi delal v primeru, če je bil disciplinski postopek ustavljen z dokončno odločbo, če je odločba o oprostitivi delavčeve odgovornosti pravnomočna, ali če se v postopku ugotovi, da mu po 5. oziroma 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR delovno razmerje ne more prenehati, ker je bil upravičeno odsoten z dela. Pravico do polne razlike pri plači zakon torej priznava delavcu, ki je bil odstranjen z dela ali z delovnega mesta (99. člen), pa je bil kasneje disciplinski postopek ustavljen oziroma je delavec pravnomočno oproščen disciplinske odgovornosti (98. člen). Zato ni razlogov, da bi bil delavec, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, pa zoper njega ni bila odrejena odstranitev, v slabšem položaju od delavca, ki je bil začasno nezakonito odstranjen z dela ali z delovnega mesta.

Z razveljavitvijo odločbe o prenehanju delovnega razmerja se vzpostavi stanje, kot je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe.

Pravni položaj delavca je torej takšen, kot da ne bi bila izdana nezakonita odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Delavec ni dolžan postaviti določenega tožbenega zahtevka, če ga postavi pa sodišče nanj ni vezano (prvi odstavek 23. člena ZDSS). Revizijska trditev, da je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek zato ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji izrecno ni izpodbijala tistega dela sodbe sodišča druge stopnje, ki se (v zvezi z izrekom v sodbi sodišča prve stopnje) nanaša na plačilo prispevkov in na vpis delovne dobo v delovno knjižico.

Ker v zvezi z revizijo niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP (1977), ZOR in druge predpise nekdanje SFRJ, na podlagi drugega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.