Jedro

Za razliko od dajatvene in oblikovalne tožbe, pri katerih se pravni interes za vložitev tožbe domneva in ga tožniku ni potrebno posebej zatrjevati in dokazovati, mora biti pravni interes pri vložitvi ugotovitvene tožbe utemeljen s posebnimi predpisi, sicer mora tožeča stranka izkazati, da bo imela pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajtveni zahtevek iz takega razmerja ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Iz trditve tožeče stranke, da je imetnik 14,286% delnic prvotožene stranke, izhaja, da izpolnjuje pogoje za vložitev tožbe v imenu prvotožene stranke na vrnitev prepovedanih plačil. Ker je s tem podana legitimacija same tožeče stranke za vložitev dajatvene tožbe v imenu prvotožene stranke, je s tem izključen njen pravni interes za uveljavljanje ugotovitvene tožbe na ničnost pogodbe, iz katere naj bi izhajalo prepovedano plačilo, saj to vprašanje predstavlja zgolj predhodno vprašanje samega dajatvenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka in prvotožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji 17.769 delnic prvotožene stranke, ki sta jo v juliju 2001 sklenila družba J.K. d.d., kot kupec in družba A. S. p.i.d. d.d., kot prodajalec. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 1.576.000,00 SIT ter drugo in tretjetoženi stranki 1.714.600,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2005 do plačila.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo reševanje.

Pritožba ni utemeljena.

Nosilni razlog za odločitev sodišča prve stopnje je ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe kot procesne predpostavke pravdnega postopka v smislu 2. odstavka 181. člena ZPP. Za razliko od dajatvene in oblikovalne tožbe, pri katerih se pravni interes za vložitev tožbe domneva in ga tožniku ni potrebno posebej zatrjevati in dokazovati, mora biti pravni interes pri vložitvi ugotovitvene tožbe utemeljen s posebnimi predpisi, sicer mora tožeča stranka izkazati, da bo imela pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. S takšno omejitvijo je torej izključena dopustnost ugotovitvene tožbe, ki bi bila sicer materialnopravno utemeljena, vendar tožeča stranka z njo ne bi zasledovala cilja zagotovitve varstva svojih civilnopravnih pravic in pravno priznanih individualnih interesov. Na podlagi ugotovitvene tožbe mora torej tožnik izkazati, da bo v primeru uspeha s tožbo imel pravno varovano korist. V zvezi z očitanimi postopkovnimi kršitvami sodišča prve stopnje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa odločilo po že opravljeni glavni obravnavi in ne v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Obstoj pravnega interesa za vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka, ki mora biti izkazana ves čas postopka, zato mora nanjo ves čas postopka tudi paziti sodišče. Pritožbene navedbe o tovrstni kršitvi postopka torej niso utemeljene (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 155/2001).

Za odločitev o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni odločilno razpravljanje o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vprašanje obstoja pravnega interesa je namreč potrebno presojati pod predpostavko, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče v tem okviru namreč presoja dopustnost sojenja, zato v ta okvir ne sodijo vprašanja utemeljenosti zahtevka. V tem okviru se tako izkažejo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na oceno utemeljenosti tožbenega zahtevka v izpodbijanem sklepu s sklicevanjem na druge sankcije iz 103. člena ZOR, namesto ničnostne sankcije, ki jo uveljavlja tožeča stranka, za odločitev pritožbenega sodišča neodločilne. Zgolj zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje v tem okviru ni opredelilo do vrste sankcije, ki bi zadela pogodbo, ki je predmet tožbenega zahtevka namesto ničnostne, ki jo uveljavlja tožeča stranka, izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za odločitev pritožbenega sodišča je namreč bistven materialnopravni preizkus ali je tožeča stranka v okviru trditvene podlage ponudila ustrezne trditve, na podlagi katerih bi izkazala, da bo v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku imela izkazano pravno korist za vložitev ugotovitvene tožbe.

Tožeča stranka svoj pravni interes na vloženi tožbi v pritožbi utemeljuje s tem, da naj bi z uspehom v tej pravdi dosegla, da bo prepovedano plačilo, opravljeno drugo in tretje toženi stranki kot delničarjem prvotožene stranke, slednji tudi vrnjeno. V tem okviru je materialnopravno zmotna trditev pritožnika, da bo prvotožena stranka šele na podlagi ugotovitve ničnosti pogodbe pridobila zahtevek na vrnitev prepovedanih plačil. Ugotovitev ničnosti pravnega posla nima oblikovalnega učinka, saj ničnost pravnega posla učinkuje sama po sebi in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen Obligacijskega zakonika). Ker se tožeča stranka sklicuje na možnost uveljavljanja neke druge pravice, je potrebno preizkusiti ali je podano načelo subsidiarnosti ugotovitvene tožbe glede na zahtevek, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja ugotovitev ničnosti pogodbe, kar pomeni ugotovitev neobstoja pravnega razmerja. Iz smiselne razlage 2. odstavka 181. člena ZPP izhaja, da tožeča stranka ne izkaže pravne koristi za vloženo ugotovitvene tožbe, v kolikor ima možnost vložitve dajatvene tožbe na izpolnitev zahtevka, v okviru katerega je v celoti zaobsežen tudi ugotovitveni zahtevek. Drugačen položaj bi bil v primeru, v kolikor bi tožnik zatrjeval, da posamezen dajatveni zahtevek še ni zapadel, kakor tudi v primeru, v kolikor bi tožnik zatrjeval, da ima poleg konkretno že zapadlega zahtevka, za katerega ima možnost vložitve dajatvene tožbe tudi še nezapadle terjatve in obveznosti iz razmerja, za katero je vložil ugotovitveno tožbo. Učinek ugotovitvene tožbe bi v takem primeru presegel zgolj predhodno vprašanje že zapadlega dajatvenega zahtevka (glej Aleš Galič: Pravni interes pri ugotovitveni tožbi, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 1995, stran 78 in 79).

Kot rečeno se tožnik v konkretnem primeru sklicuje na vrnitveni zahtevek zaradi prepovedanih plačil v smislu 1. odstavka 230. člena ZGD. Tožeča stranka sicer v svojem imenu ne more uveljavljati zahtevkov za vračilo prepovedanih plačil, je pa očitno prezrla določbo 1. odstavka 230. člena ZGD, po kateri lahko delničarji, ki dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali nominalni znesek 100.000.000,00 SIT, to terjatev družbe uveljavljajo ob smiselni uporabi 73. člena Zakona o pravzemih, brez predhodnega sklepa skupščine. Iz trditve tožeče stranke, da je imetnik 14,286% delnic prvotožene stranke, izhaja, da izpolnjuje pogoje za vložitev tožbe v imenu prvotožene stranke na vrnitev prepovedanih plačil. Ker je s tem podana legitimacija same tožeče stranke za vložitev dajatvene tožbe v imenu prvotožene stranke, je s tem izključen njen pravni interes za uveljavljanje ugotovitvene tožbe na ničnost pogodbe, iz katere naj bi izhajalo prepovedano plačilo, saj to vprašanje predstavlja zgolj predhodno vprašanje samega dajatvenega zahtevka.

Iz enakih razlogov je pravno zmotno tudi sklicevanje pritožnika na pravni interes na vložitev ugotovitvene tožbe, ki naj bi bil podan v možnosti bodoče vložitve odškodninske tožbe s strani prvotožene stranke zoper upravo prvotožene stranke. V kolikor takšen odškodninski zahtevek temelji na 1. odstavku 72. člena Zakona o prevzemih, ima v skladu s 1. odstavkom 73. člena istega zakon tožeča stranka tudi v tem primeru sama legitimacijo za vložitev takšne tožbe v imenu družbe.

Tožeča stranka torej ni ponudila trditev, da bi poleg dajatvenih zahtevkov, katere lahko sama uveljavlja v imenu prvotožene stranke, imela še kakšen drug pravni interes, ki bi presegal navedene zahtevke, v povezavi s katerim bi lahko izkazovala konkretno pravno korist, ki bi jo tožeča stranka pridobila s tem, da poleg dajatvenega zahtevka, ki ga lahko uveljavlja s samostojno tožbo, doseže ugotovitev neobstoja pravnega razmerja, to je ničnosti sklenjene pogodbe.

Neutemeljeno je tudi stališče tožeče stranke, da ji je v posledici kršitve načela enakega obravnavanja delničarjev po 219. členu ZGD samo po sebi potrebno priznati pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Takšno izhodišče je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Kršitev pravic tožeče stranke kot delničarja bi bila v smislu izkazovanja pravnega interesa za ugotovitev neobstoja pravnega razmerja (pogodbe), iz katerega naj bi izhajala kršitev, relevantna zgolj v primeru, da bi sodba pripomogla k varstvu pravic, ki bi iz takšne kršitve tožniku izhajale, pod pogojem, da tožeča stranka ne bi imela možnosti pravnega varstva v obliki dajatvenega, oziroma oblikovalnega zahtevka.

Pritožnik se s tem v zvezi nepravilno sklicuje na stališče A.G. v citiranem članku, Pravni interes pri ugotovitveni tožbi na strani 75, opomba 48. Avtor namreč v navedeni opombi izrecno obravnava primer, ko je družbeniku v d.o.o. priznati interes na ugotovitev obstoja pravnega razmerja (terjatve) med d.o.o. in njenim dolžnikom, vendar temu interesu avtor ne priznava upravičenega pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe družbenika zoper dolžnika družbe, ker takšna sodba zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti ne bi imela učinkov v morebitni kasnejši pravdi med družbo in njenim dolžnikom. V konkretnem primeru pa gre za zatrjevanje drugačnega dejanskega okvira. Tožnik uveljavlja ugotovitev neobstoja pravnega razmerja (pogodbe) med prvotoženo stranko in drugo in tretjetoženo stranko kot pravnima naslednikoma sklenitelja sporne pogodbe. Vendar zgolj s tem, da bi sodba učinkovala zoper vse pogodbene stranke, tožeča stranka še ni utemeljila pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj kot je bilo že obrazloženo, ni izkazala relevantnih razlogov, ki presegajo posamezne zahtevke, katere bi lahko uveljavljala z dajatveno tožbo (subsidiarnost ugotovitvene tožbe).

Tožeča stranka svoj pravni interes utemeljuje tudi s tem, da se je v posledici spornega izplačila po pogodbi, ki je predmet tožbenega zahtevka, zmanjšal dobiček družbe in posledično vrednost delnic tožeče stranke. Ta okoliščina pa predstavlja zgolj poseg v ekonomski položaj tožeče stranke, ki sama po sebi ne predstavlja utemeljenega pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe.

Iz navedenih razlogov se tako izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, saj tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe na ničnost. S tem v zvezi so neutemeljeni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. V tem okviru gre namreč za materialnopravni preizkus trditvene podlage same tožeče stranke, katerega je opravilo pritožbeno sodišče in v tem okviru dopolnilo razloge, ki jih je s tem v zvezi navedlo sodišče prve stopnje.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je glede na zgoraj navedene materialnopravne razloge odločilo tako kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti prvotožena stranka, saj v skladu s 366. členom in 1. odstavkom 155. člena ZPP stroški sestave odgovora na pritožbo zoper sklep ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov pravdnega postopka.