Jedro

Oškodovanec sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, ker pa jo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, je njegovo pritožbo šteti za nedovoljeno, ker jo je vložila oseba, ki do nje ni upravičena, in jo je zato pritožbeno sodišče zavrglo.

Ko se voznik približuje prehodu za pešce, je dolžan voziti tako, da omogoči pešcu varno prekoračitev vozišča, zaradi česar se mora prehodu približevati s takšno previdnostjo in hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko njega ogrožal pešce. Tega pa obdolženec kljub temu, da bi lahko peško pravočasno zaznal,če bi bil dovolj pozoren, ni storil, zaradi česar za razsodbo v tej zadevi ni odločilno, kdo od udeležencev se je v drugega prvi zaletel.

Izrek

a. Pritožba zagovornika obdolženega A. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. P. je dolžan plačati 400,00 EUR povprečnine.

b. Pritožba pooblaščenca oškodovanca S. S. se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi A. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena KZ in obsojen na denarno kazen v višini 500,00 EUR, plačljivo v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, katero bo sodišče, če se ne bo dala niti prisilno izterjati izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,73 EUR določilo en dan zapora. Obdolženi je bil, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 895,51 EUR ter plačilo povprečnine, odmerjene na 375,56 EUR.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega A. P. iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženega oprosti iz razlogov po 2. točki 358. člena ZKP, zgolj podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dne 8.6.2007 pa je na sodišče druge stopnje, podobno kot na sodišče prve stopnje prispela pritožba oškodovanca S. S., vložena po pooblaščencu, kateri uveljavlja iste pritožbene razloge kot v svoji pritožbi zagovornik obdolženega in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi v ponovljenem postopku pa poskrbi za pravice katere ima v tem postopku oškodovanec.

Višji državni tožilec – svetnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. F. H. v pisno podanem mnenju o pritožbi obdolženčevega zagovornika (pritožba pooblaščenca oškodovanca mu ni bila posredovana) predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi. Na posredovano jima mnenje obdolženi in njegov zagovornik nista odgovorila.

Pritožbo pooblaščenca oškodovanca je bilo potrebno kot nedovoljeno zavreči, pritožbo zagovornika obdolženega pa kot neutemeljeno zavrniti.

K pritožbi pooblaščenca oškodovanca S. S. V zvezi s pritožbo katero je, z dostavkom, da se naj obravnava tudi kot predlog za obnovo postopka, po svojem pooblaščencu vložil oškodovanec S. S. senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da jo je podala oseba, katera do nje ni upravičena, zaradi česar jo je bilo potrebno, skladno z določili člena 390 ZKP, zavreči. Res je, da je v I. odstavku 367. člena ZKP določeno, da se sme ob drugih tam navedenih proti sodbi sodišča prve stopnje pritožiti tudi oškodovanec, vendar je ta njegova pravica z določili IV. odstavka istega zakonskega določila, omejena. Oškodovanec sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, le v primeru, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca pa tudi iz vseh drugih razlogov iz katerih se sme sodba izpodbijati, kar pa v danem primeru ni slučaj. Pritožnik pa že sam navaja in je to razvidno tudi iz navedb v pritožbi, da v njej uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, tista torej iz katerih pritožbe ni upravičena vložiti. Kar pa se tiče njegove navedbe, da ob pritožbi vlaga še predlog za obnovo kazenskega postopka je za dodati le to, da sodišče druge stopnje iz pritožbe ni moglo razbrati na katera zakonska določila ta predlog sploh opira, zlasti, ker je bil ta podan še pred pravnomočnostjo sodbe.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. P. Bistvena navedba v pritožbi zagovornika obdolženega A. P. je v tem, da je po njegovem prepričanju sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja napravilo zmoten zaključek o vzročni zvezi med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico v obravnavani prometni nezgodi, zaradi tega pa ob razsoji tudi napačno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. V vloženi pritožbi analizira ugotovitve v postopku angažiranih izvedencev cestnoprometne stroke in sodnomedicinske stroke v delu, ko pojasnjujeta na kakšen način je oškodovanka zadobila poškodbe, zlasti ali so te nastale v posledici zadetja vozila vanjo ali nje v vozilo. S tem vprašanjem se je ukvarjalo že sodišče prve stopnje in zaključilo, da je verjeti izvedencu sodnomedicinske stroke, o čemer je navedlo sprejemljive razloge tudi za sodišče druge stopnje. Teh zato v tej sodni odločbi ni potrebno ponavljati, zlasti zaradi tega, ker ni videti prav nobenega razloga za dvom, da je oškodovanka poškodbe, za katere niti pritožnik ne trdi, da ne dosegajo teže kot trdi sodišče, zadobila prav v obravnavani prometni nezgodi, kar jasno izhaja iz mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke, v čemer mu ne nasprotuje tudi mnenje drugega v tej zadevi postavljenega izvedenca. Pri tem pa za razsojo zadeve ni odločilno, kdo je v koga zadel, saj se obdolžencu očita le to, da je do hudega poškodovanja oškodovanke prišlo zaradi njegove kršitve določil I. in II. odstavka 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti. Ta zakonska določila urejajo dolžno ravnanje voznika, ko se približuje prehodu za pešce v odnosu do teh, ko so ti že na prehodu oziroma, ko stopajo nanj. Dolžnost voznika je, da vozi tako, da omogoči pešcem varno prečkanje vozišča, zaradi česar se mora prehodu približevati s tolikšno previdnostjo in hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko njega ogrožal pešce. Prav tega obdolženec v danem primeru, kljub možnosti, da bi peško lahko pravočasno zaznal in vozilo celo zaustavil, če bi bil dovolj pozoren, ni storil. Razloge za takšen zaključek je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi navedlo, ti se pa v celoti skladajo z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke. Teh navedb, v katere tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, pritožnik ne izpodbija, to pa pomeni, da so v ravnanju obdolženca podani vsi objektivni znaki očitanega mu kaznivega dejanja katerega storitev mu je v tem delu dokazana, iz nadaljnjih razlogov v izpodbijani sodbi tudi v subjektivnem pogledu.

Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ko tega ni potrebno z ničemer dopolnjevati, saj niti pritožnik ne pove kako, je sodišče druge stopnje ob presoji pravilno uporabilo tudi kazenski zakon. Tudi glede tega o tem kako naj bi bil kršen pritožnik podaja le pavšalne navedbe, zato kaj več ni potrebno dodajati.

V zvezi s pritožbo zagovornika obdolženca je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotovilo, da je izrečena mu denarna kazen še primerna kazenska sankcija, zaradi česar ni videti potrebe po njeni spremembi v korist obdolženega.

Zaradi povedanega pritožbi zagovornika obdolženega ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo vloženo po zagovorniku ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.