Jedro

Če delavec in zasebni delodajalec nista sklenila pogodbe o zaposlitvi, delavec pa delo opravlja na podlagi predhodnega dogovora, sodišče odloči ali je bilo vzpostavljeno delovno razmerje ali ne, upoštevajoč pri tem, v kakšni meri so se izpolnjevale medsebojne pravice in obveznosti, ki so značilne za delovno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo ugotovilo, da je bil tožnik pri tožencu v delovnem razmerju od 7.10.1992 do 18.8.1993, in tožencu naložilo, da tožniku izplača še neizplačane plače, regres za letni dopust in poravna prispevke ter davke za navedeno obdobje. Sodišče je ugotovilo, da je obstojal dogovor o sklenitvi delovnega razmerja med strankama in da je tožnik redno opravljal delo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je ocenilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno, zato ni potrebe po zaslišanju dodatnih prič, in ugotovilo, da je bilo med strankama doseženo soglasje za sklenitev delovnega razmerja in da se je delovno razmerje tudi izvajalo, zato je med strankama obstojalo delovno razmerje, četudi toženec kot delodajalec ni registriral pogodbe o zaposlitvi, oziroma čeprav pogodba ni bila formalno pravno sklenjena.

Toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da delovno razmerje nastane izključno takrat, ko je pogodba o zaposlitvi registrirana in ko delavec nastopi delo, kar pa v tem primeru ni bilo dokazano. Zato ni mogoče šteti, da je delovno razmerje sklenjeno, čeprav ima to razmerje vse z zakonom in kolektivno pogodbo določene elemente delovnega razmerja. Bistveni konstitutivni element delovnega razmerja je pogodba o zaposlitvi in njena registracija. Dalje toženec navaja, da je sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Toženec ne navaja, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih je dovoljena revizija, bi naj bila podana. Revizijsko sodišče je zato lahko le ugotavljalo, ali je podana bistvena kršitev iz 10. točke 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (486. člen ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po določbi 122. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) se šteje, da je delovno razmerje med delavcem in zasebnih delodajalcem sklenjeno, ko je pogodba o zaposlitvi registrirana in je delavec nastopil delo. Pogodba o zaposlitvi mora biti pismena, kar izrecno določa drugi odstavek 88. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Ko sta izpolnjeni obe navedeni predpostavki, registracija pogodbe o zaposlitvi in nastop dela, se po samem zakonu šteje, da je delovno razmerje sklenjeno, bolje točno: vzpostavljeno. Z nastopom dela se namreč nič ne sklene, sklene se le pogodba o zaposlitvi, ta pa se sklene s podpisom obeh strank, pravno veljavo pa po določbi zakona pridobi z registracijo. To pa ne pomeni, da do vzpostavitve delovnega razmerja pride le na naveden način, čeprav sta obe predpostavki predpisani kumulativno. Zakon o delovnih razmerjih določa v 12. členu, da se v primeru, če delavec iz opravičenih razlogov ne začne delati določenega dne, šteje, da je sklenjeno delovno razmerje. Čeprav iz določbe 122. člena Zakona o delovnih razmerjih izhaja, da sta obe zahtevani predpostavki enako pomembni, ni izključeno, da do vzpostavitve delovnega razmerja ne more priti v primeru, če pogodba o zaposlitvi ni registrirana oziroma sklenjena v pisni obliki. Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna. Njena temeljna podlaga je opravljanje določenega dela za plačilo. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi velja avtonomija strank, kolikor ni izrecno omejena s predpisi. Pogodba o zaposlitvi je zato pretežno obligacijske narave, enako tudi delovno razmerje, katerega vsebina so medsebojne pravice in obveznosti med delavcem in delodajalcem, kot pogodbenima strankama. Predvsem od njiju je odvisno, ali bosta vzpostavila med seboj delovno razmerje, ali pa kako drugo pravno razmerje. Kadar pride do spora, ali je bilo vzpostavljeno delovno razmerje ali ne, se to ugotavlja v sodnem postopku. Če sodišče v takem sporu ugotovi, da sta podani obe predpostavki iz 122. člena Zakona o delovnih razmerjih, potem je to razmerje že po samem zakonu delovno razmerje. Če pa katera od predpostavk manjka, sodišče odloči, ali je bilo vzpostavljeno delovno razmerje ali ne, upoštevajoč pri tem, v kakšni meri so se v tem medsebojnem razmerju izpolnjevale oziroma uresničevale medsebojne pravice in obveznosti, ki so značilne za delovno razmerje. V spornem primeru sta stranki pretežni del teh pravic in obveznosti medsebojno izpolnjevali na podlagi medsebojnega dogovora, s strani tožnika že tudi podpisane pogodbe o zaposlitvi, kot sta ugotovili nižji sodišči. Pri tem ni nepomembno, da je tožnik tožencu izročil delovno knjižico in zdravstveno izkaznico, in tako je izpolnil vse obveznosti, da bi se delovno razmerje lahko tudi na predpisan način registriralo. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da v izpodbijani sodbi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče odločilo, da je med strankama bilo vzpostavljeno delovno razmerje.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato ne more presojati, ali je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kot v reviziji zatrjuje revident. Revizijsko sodišče pri svoji odločitvi izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).