Jedro

Ker gre za pogodben odnos, je tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvoumno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride tudi do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Če pa ta volja strank ni nedvoumno izražena, se smiselno uporabljajo pravila OZ. V primeru pogodbe, sklenjene za nedoločen čas (OZ to v 333. členu obravnava kot trajno dolžniško razmerje), lahko vsaka stranka razmerje prekine z odpovedjo. Če pride do odpovedi, se postavi vprašanje, ali je možno dano odpoved še preklicati ali ne. OZ o tem nima nobenih neposrednih določb. Je pa v OZ določba, ki z institutom učinka ponudbe v 25. členu ureja ponudbo pri sklepanju pogodb. Za ponudbo pa v drugem odstavku 25. člena OZ velja, da lahko umakne samo, če je ponudnik prejel umik, preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo. To pa pomeni, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko umakne (prekliče) do trenutka (ali istočasno z njim), ko nasprotna stranka odpoved prejme, po tem pa umik (preklic) odpovedi ni več možen.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I v 1. in 2. odstavku ter točki III razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba v izpodbijanem delu (točka II/1, 2, 3).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 115,33 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in odvesti davke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni od prejema sodbe. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izplačilo regresov za druga leta z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2011 do plačila in zakonite zamudne obresti od sorazmernega dela neto zneska regresa za leto 2011 od 20. 2. 2011 do 1. 7. 2011, je zavrnilo (I. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da sta sklep tožene stranke z dne 21. 1. 2011 pod št. .... o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ..., sklenjene med tožnikom z vsemi aneksi ter sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. …., s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika, nezakonita in se razveljavita (II./1. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh pozvati tožnika nazaj na delo, na njegovo delovno mesto pravosodnega policista v ….., ter v istem roku vpisati na zakonit način delovno dobo za čas od 20. 2. 2011 do ponovnega nastopa dela in od 20. 2. 2011 dalje prijaviti tožnika v vse oblike obveznega socialnega zavarovanja delavcev (II./2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh obračunati tožniku plačo za čas od 20. 2. 2011 oziroma od dejanskega prenehanja dela pa do ponovnega nastopa dela, in sicer tako, da od zneskov bruto plače, ki je za mesec januar znašala …. EUR, za naslednje mesece … EUR mesečno odvede in pri pristojni blagajni vplača vse prispevke za socialno varnost in dohodnino ter tako izračunane zneske neto plače izplača tožniku (II./3. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sicer v njenem zavrnilnem delu I. točke ter II. in III. točke izreka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, ter toženi stranki naloži, da tožniku povrne tudi pritožbene stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku paricijskega roka ali da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, z dostavkom, da pritožbeni stroški predstavljajo nadaljnje pravdne stroške. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nezakonita. Tožnik je bil kritičnega dne (20. 1. 2011), po tem, ko se je vrnil z opravljanja odrejene mu naloge spremljanja pripornika na sodišče, okoli 12:00 ure s strani vodje izmene obveščen, da mora takoj na sestanek k vodji oddelka za varnost A.A., sestanek pa bo v pisarni vodje referata za zunanje zavarovanje in spremstva B.B., pri tem mu ni bilo pojasnjeno kaj bo tema sestanka. Tožnik je nemudoma odšel v pisarno B.B., kjer sta bila B.B. in A.A. Izbira sestanka je bila nenavadna, na tem delu zavoda, kjer je vstop in izstop iz pisarne nadzorovan, saj so pred pisarno „gitre“ oziroma zaklenjena rešetkasta vrata, skozi katere je mogoče samo, če jih pooblaščena oseba odklene. A.A. je na začetku sestanka tožniku povedal, da so odkrili določene tožnikove kršitve v smislu prinašanja nedovoljenih stvari zaprtim osebam, in ga pozval, da se o tem izjasni. Tožnik je bil zelo presenečen, očitke je zavrnil. Tožnik je B.B. in A.A. povedal, da ne želi izgubiti službe, saj jo potrebuje in ju še enkrat vprašal kaj naj stori, A.A. pa mu je ponovno odgovoril, da lahko sam odide, da sam napiše odpoved, oziroma da bodo zoper njega sprožili disciplinski postopek in kazenski postopek, pojasnjeval mu je, da zaporne kazni ne bo prestal v …., temveč v nekem drugem zavodu. A.A. je tožniku tudi rekel, da bo video posnetke, na katerih so posnete tožnikove kršitve o katerih je govoril na začetku pogovora, pokazal drugim pravosodnim policistom, da jih bo uporabil za namene usposabljanja, tožnik pa mu je povedal, da tega ne želi. Bal se je namreč, da se bo njegova kršitev razvedela, da ga bodo bivši zaporniki izsiljevali, da bodo ogrožali njega in njegovo družino. Prikazovanje takšnih posnetkov njegovim kolegom, med katerimi so tudi njegovi prijatelji, pa bi uničilo njegov ugled in dobro ime. Dobil je list papirja in pisalo, vprašal je A.A. kaj naj napiše, ta pa mu je izjavo narekoval oziroma navedel besedilo, kaj naj napiše. Ko je podpisal izjavo, mu je A.A. rekel, naj se gre razdolžiti in vrniti službene stvari, sestanek se je končal in B.B. je s tožnikom odšel iz pisarne in tožniku omogočil, da odide iz zaprtega dela zavoda, saj mu je odklenil „gitre“ oziroma rešetkasta vrata. Sestanek je bil organiziran v delu zavoda, kjer tožnik ni mogel svobodno zapustiti sestanka, pred sestankom predpostavljeni vodja tožnika ni seznanil s temo pogovora z namenom, da element presenečenja obrne sebi v prid, izkoristil je njemu znani strah paznikov pred maščevanji zaprtih oseb. Tožniku je bila izsiljena takojšnja pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Grožnja s predvajanjem videoposnetkov je bila nedopustna, saj so videoposnetki, ki so ustvarjeni na podlagi Pravilnika o video nadzoru v …. gradivo, ki ima oznako tajnosti „interno“ in ga je potrebno hraniti skladno s predpisi, ki urejajo hrambo tajnih podatkov in hrambo osebnih podatkov. Tožnik meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zaradi grožnje ali prevare s strani delodajalca ali v zmoti delavca, in s tem neveljavna. Tožnik se je moral neposredno po sestanku razdolžiti in vrniti vso opremo, kar je tudi storil. Takoj po razdolževanju je odšel k zdravniku, kjer je dobil in zaužil zdravilo – pomirjevalo. Tožnik je od zdravnika odšel k odvetniku in se z njim posvetoval, nato pa sestavil pisno izjavo o preklicu odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo oddal priporočeno po pošti v manj kot 2 urah od zapustitve prostorov delodajalca. Tožnikov preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil pravočasen. Tako je stališče sodišča prve stopnje nepravilno, da bi moral delodajalec prejeti odpoved istočasno oziroma najkasneje skupaj s samo odpovedjo. Tožnik neposrednega dostopa do delodajalca več ni imel, saj se je takoj razdolžil. Utemeljeno je menil, da bo odpoved v kadrovsko službo delodajalca prišla naslednjega delovnega dne in bo njegov preklic odpovedi prispel vsaj istočasno z odpovedjo, če ne že pred njo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo, ki se nanaša na ugodilni del torej na obračun in izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 (prvi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe) ter zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je tožniku sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 160,00 EUR bruto obračunala pri plači za mesec april 2011. Prav tako so bili od navedenega zneska obračunani in odvedeni vsi predpisani davki in prispevki ter tožniku izplačan neto znesek 134,40 EUR, kar vse izhaja iz priloženega obračuna plače za mesec april 2011. Tožnik ni podal trditvene podlage v zvezi z regresom za letni dopust za leto 2011, pač pa ga je le vključil v tožbeni zahtevek in v tem delu je tožba nesklepčna in je takšna ostala vse do zaključka glavne obravnave, zato bi moral biti tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen že iz tega razloga. O vprašanju regresa za letni dopust se na prvi stopnji tako ni razpravljalo in ne raziskovalo dejanskega stanja, tožena stranka pa je tožbenemu zahtevku že v odgovoru na tožbo ugovarjala tudi po višini, glede na pomanjkanje tožbene trditvene podlage, kar je tudi izpostavila. Gre za kršitev 7. člena, 212. člena, 286. člena ZPP. V trditveni podlagi torej tožnik niti ni zatrjeval odločilnih oziroma relevantnih dejstev v zvezi z regresom za letni dopust za leto 2011 in tudi ni zatrjeval, da bi tožena stranka tožniku ne plačala sorazmernega dela regresa. Sodišče se pri svoji odločitvi sicer sklicuje na Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012, vendar pa povzema le del njegove 9. točke, in sicer v delu, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust v letih 2011 in 2012, ne upošteva pa drugega dela prvega odstavka 9. točke, ki med drugim določa, da se regres za leto 2011 izplača pri plači za mesec april 2011. Glede na navedeno plačilna lista za januar 2011 sploh ne more biti relevanten dokaz, prav tako tudi ne nedefinirane „vse listine tožene stranke“. Dokaz o plačilu regresa je lahko le plačilna lista za mesec april 2011. Sodišče je tako storilo bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer bi moralo sodišče upoštevati tudi določila 285. člena ZPP in sicer načelo materialnega procesnega vodstva. Tožena stranka prilaga obračun plače za mesec april 2011. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede regresa za letni dopust Utemeljena je pritožba tožene stranke ter pritožba tožnika glede izplačila regresa za letni dopust, ki ga je sodišče priznalo tožniku v višini 115,33 EUR bruto z izplačilom neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, pri čemer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba tožene stranke utemeljeno navaja, da sodišče ni raziskovalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ker tožnik tudi sicer ni postavil ustrezne trditvene podlage, pač pa le postavil tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče utemeljilo na podlagi določil ZDR. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju do 19. 2. 2011, ob tem pa sodišče ni upoštevalo celotnega določila 9. točke Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 89/2010 - Dogovor), ki določa, da znaša regres za letni dopust za leto 2011 692,00 EUR bruto, saj prvi stavek 9. točke Dogovora med drugim določa, da se regres za leto 2011 izplača pri plači za mesec april 2011. Glede na navedeno ne more biti relevantna plačilna lista za januar 2011, sicer pa sodišče ni razčistilo dejanskega stanja ob upoštevanju veljavnega materialnega prava. Res je sicer, da je tožena stranka šele v pritožbi priložila plačilno listo za mesec april 2011 iz katere izhaja, da je tožniku dejansko izplačala regres za letni dopust pri plači za mesec april 2011 v višini 160,00 EUR bruto oziroma neto 134,40 EUR, pri čemer sicer ni zatrjevala niti izkazala, da navedenega ni mogla predložiti že v času postopka, vendar sodišče glede plačila regresa za letni dopust, ko že navedeno ni razčistilo s tožnikom, kakšen je njegov tožbeni zahtevek oziroma njegova trditvena podlaga, tako da je dejansko v tem delu ostal tožbeni zahtevek nesklepčen. Ob navedenem bi moralo sodišče na podlagi določil 285. člena ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati, da tožnik postavi ustrezno trditveno podlago, tožena stranka pa da na to odgovori oziroma predloži dokaze. Z navedenim je sodišče storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj skladno z določili 212. člena ZPP tožnik ni navajal relevantnih dejstev in predlagal dokaze, na katere opira svoj zahtevek in ni ustrezno uporabilo tudi določil 285. člena ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega vodstva. V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče s strankama razčistiti, ali je bil tožniku dejansko izplačan sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 upoštevaje določila Dogovora.

Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in prič A.A., B.B. in C.C. zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu paznik, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006, pri čemer sta stranki sklenili še štiri anekse k pogodbi in na podlagi zadnjega aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu pravosodni policist. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dne 20. 1. 2011 podal odpoved na delovnem mestu pravosodni policist, kot to izhaja iz lastnoročno napisane in podpisane odpovedi (priloga B8). Prav tako pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dne 20. 1. 2011 popoldan toženi stranki poslal lastnoročno napisan preklic odpovedi delovnega razmerja na delovnem mestu pravosodnega policista, v kateri je tudi napisal, da jo je podpisal dne 20. 1. 2011 pod prisilo in jo izročil g. A.A. Tožena stranka je preklic o odpovedi prejela dne 21. 1. 2011, kot to izhaja iz žiga (priloga B9 in B10).

Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. – ZJU) v 154. členu ureja način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, poleg tega pa tudi v primerih, ki jih določa ZJU. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je podpisal svojo odpoved pogodbe o zaposlitvi pod prisilo in grožnjo. Glede na podane pritožbene ugovore je pojasniti, da se glede na določila 1. odstavka 11. člena ZDR glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, smiselno uporabljajo določila pravila civilnega prava, če z zakonom ni določeno drugače. Zato je treba tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljati določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. – OZ). Kot pravilno navede sodišče prve stopnje Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) niti ZJU in tudi ne OZ nimajo določb, ki bi se lahko neposredno uporabljale za odpoved takšne pogodbe, kot je pogodba o zaposlitvi. Pri pogodbi o zaposlitvi je potrebno upoštevati, da gre praviloma za pogodbo trajnega značaja in da odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni veliko spremembo na strani delavca kot tudi delodajalca. Odpoved pogodbe je pravno enostranski pravni posel, pri katerem ima sama izjava (ki mora biti glede na določbo 1. odstavka 86. člena ZDR pisna) za posledico odločilen vpliv na obstoječe pravno razmerje (izjava volje). Ob navedenem pa gre za pogodben odnos, tako da je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvomno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride tudi do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Če pa ta volja strank ni nedvoumno izražena, pa morajo veljati smiselno uporabljena pravila OZ. V primeru pogodbe sklenjene za nedoločen čas (OZ to v 333. členu obravnava kot trajno dolžniško razmerje), lahko vsaka stranka razmerje prekine z odpovedjo. Če pride do odpovedi, se postavi vprašanje, ali je možno dano odpoved še preklicati ali ne. OZ o tem nima nobenih neposrednih določb, je pa v OZ določba, ki z institutom učinka ponudbe v 25. členu ureja ponudbo pri sklepanju pogodb, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Za ponudbo pa po določilih 2. odstavka 25. člena OZ velja, da se lahko umakne samo, če je ponudnik prejel umik, preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo. To pa pomeni, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko umakne do trenutka (ali istočasno z njim, ko nasprotna stranka odpoved prejme, po tem pa umik odpovedi ni več možen). Tako tožnik svoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi kljub ugotovljeni napaki enostransko ni mogel več umakniti (takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 151/2006 z dne 20. 6. 2006).

Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi na sestanku dne 20. 1. 2011 v pisarni B.B. ob prisotnosti nadrejenega, ki je potekal ob 12:00 uri in je trajal cca pol ure. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik sam napisal in podpisal odpoved (priloga B8), jo izročil toženi stranki, pospravil je omarice, vrnil ključe obeh omaric in ključ od omarice, v kateri je imel orožje, kartico za registracijo prihoda in odhoda in službeno izkaznico, zapustil je toženo stranko ob 13:00 uri, nato pa se je pogovarjal s prijatelji in svojim odvetnikom in posredoval preklic odpovedi, ki jo je posredoval s priporočeno pošiljko na dva naslova in sicer na A.A., in na naslov ….(priloga B9, B10). Tožena stranka je prejela preklic dne 21. 1. 2011, kot to izhaja iz dohodnega žiga tožene stranke.

Sodišče je tudi ugotavljalo ali je tožnik glede na svoja zatrjevanja, podal odpoved pod prisilo ali grožnjo. Glede na podana pritožbena navajanja, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prve stopnje, da prisila ali grožnja ni bila podana, tožnik je bil pri toženi stranki nenazadnje zaposlen na delovnem mestu „pravosodni policist“, tako da domnevna grožnja o tem, da bo tožena stranka pokazala videoposnetek, ne more pomeniti niti sile niti grožnje, saj je tožnik bil nedvomno seznanjen s tem, da so prostori tožene stranke, glede na to, da gre za zapor pod nadzorom videokamer. Tudi dejstvo, da je nadrejeni tožniku dejal, da se druži z obsojenci ni mogoče šteti kot prisilo ali grožnjo. Navedene izjave nadrejenih tudi niso bile poniževalne. Tudi dejstvo, da so bile v sobi vrata zaklenjena z „gitrami“ ne pomenijo, da ga je tožena stranka kakorkoli prisiljevala ali mu omejevala izhod, saj je bilo tožniku kot pravosodnemu policistu v tem zaporu lahko povsem jasno, da gre za običajen način poslovanja, ki je sicer podan v zaporih. Nenazadnje je tožnik tudi pravosodni policist, kot je sodišče ugotovilo visok več kot 180 cm in na pogled močan, torej ni mogoče šteti, da gre za osebo, ki bi lahko razumela navajanja in razgovor predpostavljenih kot nedopustno prisilo ali grožnjo ali zaradi zaklenjenih vrat (sicer na svojem delovnem mestu pravosodnega policista v zaporu) doživljala strah.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.