Jedro

Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede zneska 65.315,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in glede odločitve o stroških postopka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede zneska 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača 65.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter mu povrne stroške postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.412,93 EUR.

2.Zoper navedeno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi opravljene obravnave ugodi temelju tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Navaja, da gre za sodbo presenečenja, saj je bil celotni dokazi postopek osredotočen na ugotavljanje dejstva, na kakšen način se pri stroju A. uporablja kramp. Tožena stranka je podala zgolj pavšalen ugovor, da do škodnega dogodka ni prišlo na delovnem mestu, ni pa ga podrobneje konkretizirala. Tožnik je bil prepričan, da je dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo na delovnem mestu, dokazano s stopnjo prepričanja najmanj na podlagi javnih listin (pravnomočnih odločb ZZZS in ZPIZ), v katerih je navedeno, da se je tožnik poškodoval na delu. Te listine je sodišče v celoti spregledalo. V kolikor je sodišče imelo drugačen pogled na rezultat dokazovanja, bi ga moralo strankam razkriti. Ker ga ni, je kršilo pravilo o materialnem procesnem vodstvu in princip odprtega sojenja. Tožnik se ni poškodoval pred nastopom nočne izmene in v dokaz predlaga zaslišanje priče B. B. Prilaga tudi njegovo pisno izjavo. Sodišče neutemeljeno ni angažiralo izvedenca medicinske stroke, saj bi le-ta lahko pojasnil, na kakšen način je prišlo do nastanka njegove poškodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je nekritična, neživljenjska in pomanjkljiva ter krši metodološki napotek iz 8. člena ZPP, krši tudi 213. člen ZPP, ker je dokazna ocena pomanjkljiva, pa je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je za tožnika uporabilo prestrog dokazni standard. Tožnik očita, da sodišče izpovedi zaslišanih prič C. C., D. D. in E. E. ne bi smelo šteti za verodostojne, s tem v zvezi izpostavlja določene nekonsistentnosti in neskladnosti z drugimi zaslišanimi pričami. Izpostavlja, da tožena stranka kljub pozivu sodišča ni predložila določenih listin, ki jih je glede na izpoved C. C. slednji sestavil in sodišču očita, da tega momenta ni ustrezno ovrednotilo. Prav tako naj ne bi ustrezno upoštevalo izpovedi priče F. F. Ni upoštevalo niti, da so vse priče s toženo stranko eksistenčno in ali interesno povezane. Tožnik je predlagal, da tožena stranka predloži delovne naloge, iz katerih bi izhajalo, kakšna masa se je polnila aprila 2020 na stroju A. Sodišče je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo kot prepozen.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkus izpodbijane sodbe opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje med drugim storilo (v pritožbi smiselno zatrjevano) procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve v postopku pred pritožbenim sodiščem ni mogoče odpraviti, zato je bilo treba izpodbijano sodbo v pretežnem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6.Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke v zvezi s škodnim dogodkom, do katerega naj bi prišlo pri toženi stranki dne 24. 4. 2020 v nočni izmeni. Tožnik je v posledici zatrjevanega škodnega dogodka uveljavljal plačilo materialne in nematerialne škode. V delu, ki se nanaša na plačilo materialne škode iz naslova plačila UZ pregleda z dne 22. 7. 2020 v znesku 55,00 EUR z obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi izteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka. V preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik poškodbe pri delu ni dokazal z zadostno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali se je tožnik spornega dne dejansko poškodoval pri delu ali ne, zato je o tem dejstvu sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Zaključilo je, da izvedeni dokazi in ugotovitve sodišča potrjujejo večjo verjetnost neobstoja škodnega dogodka na delu, kot pa, da se je škodni dogodek na delu zgodil.

7.Tožnik sodbo izpodbija v celoti. To velja tudi za odločitev v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka zaradi zastaranja (povračilo materialne škode v znesku 55,00 EUR z obrestmi - plačilo UZ pregleda z dne 22. 7. 2020). Glede tega dela odločitve je pritožba neobrazložena, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic, ne pa pred dejanskim presenečenjem v primerih, ko sodišče napravi dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Da bi prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na nepričakovano pravno podlago, tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje.

9.Predlog tožnika v pritožbi za zaslišanje B. B., ki naj bi potrdil, da tožnik pred prihodom na delovno mesto ni šepal, s čimer bi dokazoval, da poškodba ni nastala pred nočno izmeno in v pritožbi predložena izjava te priče, predstavljata nedopustni pritožbeni novoti (337. člen ZPP v zvezi z 286. členom ZPP). Vprašanje, ali se je tožnik dejansko poškodoval na delovnem mestu ali ne, je bilo sporno od vsega začetka postopka, zato bi tožnik zaslišanje te priče lahko predlagal pravočasno. Enako velja za predložitev njene izjave. Zakaj tega ni mogel storiti pravočasno in brez svoje krivde, pa tožnik v pritožbi niti ne pojasni.

10.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker na predlog tožnika ni pozvalo tožene stranke na predložitev dokumentacije v zvezi s tem, kakšna masa se je polnila na stroju A. v aprilu 2020. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil ta dokazni predlog podan prepozno, saj ga je tožnik podal na zadnjem naroku in to kljub temu, da so bile navedbe o prenehanju polnjenja lepila na stroju A. podane pravočasno. Posledično je utemeljeno zaključilo tudi, da bi izvedba tega dokaza podaljšala postopek, ker bi bilo potrebno izvesti še dodaten narok.

11.Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje spregledalo pravnomočne odločbe ZZZS in ZPIZ, v katerih je ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval na delu. Sodišče prve stopnje se je do navedenih odločb izrecno opredelilo v 13. točki obrazložitve, vendar pa jim nepravilno ni pripisalo posebnega dokaznega pomena. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka prijavila obravnavni škodni dogodek z dne 24. 4. 2020 pristojnemu inšpektoratu, kot poškodbo pri delu. Vse tožnikove odsotnosti z dela v posledici poškodbe desnega narta so bile v smislu razloga zadržanosti z dela vodene kot poškodba pri delu (odločbe ZZZS pod A14). Tudi iz izreka pravnomočne odločbe ZPIZ z dne 30. 7. 2021 o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti izhaja, da je vzrok njegove invalidnosti poškodba pri delu. Delodajalci so stranke oziroma stranski intervenienti tako v upravnem postopku pri ZZZS kot pri ZPIZ, zato dokončne in pravnomočne odločbe zavezujejo tudi njih. Zaradi predvidenih možnosti napak imajo pravna sredstva zoper odločbe, ki jih tožena stranka ni izkoristila. Tožena stranka je imela torej ne samo položaj, v katerem bi mogla vplivati na vsebino odločb, za katere sedaj v tem sporu smiselno zatrjuje, da niso pravilne, čeprav jo vsekakor zavezujejo in so bile že izvršene, ampak je bila tudi v položaju, v katerem bi (v kolikor je menila, da ne gre za poškodbo pri delu) morala vplivati na vsebino teh odločb. Zatrjevanje tožene stranke, da njeno preteklo ravnanje (prijava poškodbe pri delu in pasivnost v upravnem postopku, ki se nanaša na ugotavljanje vzroka za bolniški stalež in invalidnost), ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem (zatrjevanju, da se tožnik sploh ni poškodoval pri delu), ni bilo pravno pomembno, tako ne more biti uspešno.

12.Pravnomočne upravne odločbe ZZZS in ZPIZ, iz katerih izrekov izhaja, da je tožnikova začasna nezmožnost za delo in njegova invalidnost posledica poškodbe pri delu, so pravna podlaga za neposredno uveljavitev pravic iz socialnih zavarovanj (npr. nadomestila plače za začasno zadržanost z dela). V predmetnem sporu sodišče ne odloča o pravicah iz socialnih zavarovanj, ki jih je v določenih primerih dolžan kriti delodajalec iz lastnih sredstev (npr. nadomestilo plače za začasno zadržanost z dela do 30 dni - tretji odstavek 137. člena ZDR-1), in o katerih prvenstveno odločajo upravni organi, niti ne odloča o zahtevku, neposredno vezanem na te pravice (npr. regresni zahtevki, ki se nanašajo na izplačano denarno nadomestilo zaradi bolniškega staleža). Iz tega razloga tako ni mogoče upoštevati načela prirejenosti postopkov, ki sicer velja za sodne in upravne odločbe ter sodne poravnave in torej pravno relevantno dejstvo, ki izhaja iz izrekov teh odločb sodišče v takšnem sporu lahko ugotovi drugače. Vendar pa mora sodišče pri tem vseeno upoštevati, da so citirane pravnomočne odločbe ZZZS in ZPIZ javne listine, kot jih opredeljuje 224. člen ZPP, s tem pa imajo tudi večjo dokazno moč, kar tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja. Javne listine imajo med vsemi dokaznimi sredstvi poseben pomen. Zaradi zaupanja v pravo, državne organe in nosilce javnih pooblastil zakon nanje veže (edino) dokazno pravilo civilnega procesnega prava: pravi namreč, da javne listine (in druge listine, ki so glede dokazne moči po posebnih predpisih izenačene z njimi) dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa (to pa je v konketnem primeru pravno relevantno dejstvo poškodbe pri delu). V takšnem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

13.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 24. 4. 2020, ko naj bi se zgodil škodni dogodek, delo opravljal skupaj z dvema sodelavcema (D. D. in F. F.). Pri opravljanju dela pri preši stroja A. si je sodelavec D. D. pomagal s krampom. Tožnik je v postopku trdil, da je D. D. pri delu s krampom uporabil veliko silo, s celim telesom se je naslanjal na kramp, pri tem mu je kramp spolzel iz rok, špica krampa je padla na njegov desni nart, pri tem predrla delovno obutev nad zaščitno kapico ter ga poškodovala.

14.Ena od bistvenih okoliščin, zaradi katerih je sodišče prve stopnje podvomilo v obstoj škodnega dogodka na delu je dejstvo, da je zaščitni čevelj, ki ga je tožnik takrat nosil, še danes nepoškodovan (ni preluknjan). Pritožbeno sodišče si je čevelj natančno ogledalo in tudi samo prišlo do enakega zaključka, zato je zmotna pritožbena navedba, da ne drži, da zaščitni čevelj ni preluknjan. Vprašanje, ki se ob takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje logično zastavlja pa je, ali je poškodba, kot jo je utrpel tožnik in je bila zdravniško ugotovljena istega dne 24. 4. 2020 (in nadalje) mogoča ob upoštevanju dejstva, da delovni čevelj ni preluknjan oziroma, ali je do nastanka tožnikove poškodbe lahko prišlo na način, kot ga slednji zatrjuje. Za natančno oceno ali je takšna poškodba na način, kot ga zatrjuje tožnik (in ob prostem očesu vidno nepreluknjanem čevlju), mogoča, bi bilo potrebno upoštevati konkretne lastnosti čevlja, krampa, naravo poškodbe in zatrjevane okoliščine dogodka. Gre za razjasnitev dejstev, za katera je potrebno strokovno (medicinsko - forenzično) znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V takšnem primeru skladno z določbo 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je v postopku predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke glede dveh dokaznih tem in sicer glede opredelitve vzroka za nastanek poškodbe (torej v zvezi z ugotavljanjem zatrjevanega načina nastanka poškodbe) ter v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na obseg škode. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z izvedencem s pavšalno obrazložitvijo, da je ta dokaz vezan na presojo elementov odškodninskega delikta, očitno pa je spregledalo, da je tožnik ta dokaz predlagal tudi v zvezi z obstojem dokazovanja škodnega dogodka oziroma v zvezi z zatrjevanim načinom nastanka njegove poškodbe. V kolikor bi izvedenec potrdil, da je do poškodbe lahko prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, bi takšna ugotovitev lahko imela pomembno dokazno težo pri presoji. Tehtnico bi namreč lahko nagnila v prid ugotovitvi, da se je škodni dogodek zgodil na delu, kot to zatrjuje tožnik.

15.Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede (213. člen ZPP). Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo razlogov za svojo odločitev, da izvedenca medicinske stroke ne bo angažiralo, ni navedlo, v sodbi pa se je do zavrnitve dokaza posplošeno opredelilo zgolj v povezavi s presojo elementov odškodninskega delikta, ni pa argumentirano pojasnilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo v povezavi z dokazovanjem samega načina nastanka tožnikove poškodbe. Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Stranki mora biti namreč v sodnem postopku dana možnost, da z dokazi, ki niso očitno nepotrebni (ker ne služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev) ali neprimerni, predstavi svoj vidik spora. Takšne procesne napake, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja. Na ta način pa ji je zagotovljena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Takšno je tudi stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 201/2017, II Ips 329/2017). Nenazadnje bo tudi izvedba tega dokaza eventualno lahko vplivala na drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, v takšnem primeru pa bo potrebno izvajati tudi dokaze glede višine vtoževane odškodnine, kar ne more biti prvič izvedeno šele v postopku pred pritožbenim sodiščem.

16.Prvostopenjske odločitve, z ozirom na navedeno, zaenkrat ni mogoče podpreti kot pravno pravilne. Pritožbene navedbe, ki utemeljeno grajajo kršitev pravil o dokaznem bremenu ter pravice do kontradiktornosti namreč narekujejo odločitev, kot izhaja iz izreka. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožnika skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zneska 65.315,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v odločitvi glede stroškov postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V okviru novega sojenja, naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene kršitve in o zahtevku ponovno odloči. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da ponovno odloči sodišče prve stopnje v isti sestavi z upoštevanjem podanih usmeritev pritožbenega sodišča.

17.Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

181. in 82. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (členi 232, 234, 236 in 239), 7. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

2170. in 171. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).

3Samodejna in neposredna posledica odločitve upravnega organa o obdobju in vzroku začasne nezmožnosti za delo je upravičenje do nadomestila plače in njegove višine v zakonsko predvidenem odmernem odstotku.

4npr. VSC sodba Cpg 172/2019, VSL sodba I Cpg 291/2019.

5Tistih javnih listin, ki predstavljajo pravne dispozicije (sodne in upravne odločbe ter sodbe poravnave) praviloma sicer dokazno ni mogoče izpodbijati. Glede na načelo prirejenosti postopkov je take odločbe in poravnave mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem so bile izdane (J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 422, 423).

6J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 420.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 213, 215, 224, 224/1, 243, 287

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 137, 137/3

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 80, 81

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 170, 171

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 232, 234, 236, 239

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.