Jedro

Tožnik navaja, da v izvršilnem naslovu ne bi smel biti naveden kot zavezanec, ne ugovarja pa, da ni zavezanec po izvršilnem naslovu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je njegova odločba št. 06122-3029/2009/15-4207 z dne 29. 3. 2010, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po prejemu prenehati z uporabo objekta avtomehanične delavnice in kovinske galanterije v tlorisni izmeri 20,5 m x 15,3 m, v odmiku 4 m vzhodno od obstoječe stanovanjske hiše A., na zemljišču s parc. št. 435 in 436/1, obe k.o. ..., ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja, postala izvršljiva dne 1. 4. 2010 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Če bo tožnik ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen. O stroških izvršilnega postopka bo izdan poseben sklep (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršbe odrejenega ukrepa.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo odločilo, da 2. in 3. točka izpodbijanega sklepa postaneta 3. in 4. točka izreka istega sklepa. Za 1. točko izreka izpodbijanega sklepa pa se izda nova 2. točka, in sicer da mora tožnik takoj po vročitvi tega sklepa izpolniti obveznost iz 1. točke. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo.

Tožnik je zoper sklep prvostopenjskega in 2. točko odločbe drugostopenjskega upravnega organa vložil tožbo, v kateri navaja, da se postopek vodi proti njemu kot fizični osebi, v predmetni delavnici pa opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik. Izpodbijani sklep in odločba sta tako iz formalnih razlogov nepravilna in ju je potrebno odpraviti. Ni namreč mogoče zavezancu kot fizični osebi prepovedati opravljanje dejavnosti, ki jo opravlja kot pravna oseba, v kateri so zaposleni tudi delavci. Njemu kot fizični osebi pa tudi ni mogoče naložiti denarne kazni in ukrepov, vezanih na dejavnost s. p. V kolikor sodišče izpodbijanega sklepa in odločbe ne bo razveljavilo iz formalnih razlogov, pa pojasnjuje, da je ovira za pridobitev uporabnega dovoljenja le v nedokončani ureditvi okolice delavnice. Sama delavnica je povsem dokončana in opremljena. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj okolica delavnice še ni dokončno urejena. Meni, da neurejena okolica tudi ni utemeljen razlog za zaprtje delavnice in izgubo zaposlitve šestih delavcev. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo razveljavi in naloži inšpektorju, da v ponovnem postopku preveri razloge, iz katerih še ni izdano uporabno dovoljenje in dodeli tožniku primeren rok, da glede na težke gospodarske razmere dokonča ureditev objekta in pridobi uporabno dovoljenje.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Po 1. odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 297. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnika. Odločba, s katero je inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost prvostopne odločbe št. 06122-3029/2009/15-4207 z dne 29. 3. 2010 (ki predstavlja izvršilni naslov) ter določil način izvršbe v primeru, če tožnik po vročitvi izpodbijanega sklepa ne bo izvršil obveznosti, naložene v inšpekcijski odločbi, zato ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo namreč odločeno že s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, pa se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe ni prostovoljno izvršil. V upravnem sporu se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če je postopek o odločanju o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sklepih opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009, pri čemer je poudarilo, da tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti in pravne koristi. Iz navedenega stališča, ki ga Vrhovno sodišče RS nakazuje v obrazložitvi, bi bilo mogoče sklepati, da je treba tudi v primeru izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (ki sicer ne more biti predmet upravnega spora) tehtati, ali je morda z njim poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Zato je sodišče za predmetni sklep opravilo to presojo in ugotovilo, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v tožbi, ne brani svojega pravnega interesa in z njimi ne izkazuje posega v svoj pravni položaj. Prav vsi tožbeni ugovori se namreč nanašajo na pravilnost pravnomočne odločbe, ki se izvršuje. Tožnik na primer navaja, da v izvršilnem naslovu ne bi smel biti naveden kot zavezanec, ne ugovarja pa, da ni zavezanec po izvršilnem naslovu. Sodišče se zato do njih ni posebej opredeljevalo.

Ker tožnik uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov in ki na tek izvršilnega postopka ne morejo vplivati, ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1.