Jedro

V tretjem odstavku 147. člena OZ je določeno, da ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska. V skladu s četrtim odstavkom 147. člena OZ pa pravica zahtevati povračilo plačanega zneska od povzročitelja škode zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. Tožeča stranka je navajala, da je delavcem plačala dolgovane zneske po sklenjenih poravnavah v obdobju od 15. 10. 2013 do 21. 1. 2014, tožbo zoper toženo stranko pa je vložila 15. 12. 2014, zato je tožena stranka utemeljeno uveljavljala ugovor zastaranja.

ZDR-1 v 177. členu ne določa, v kakšnem roku mora delodajalec zahtevati povračilo škode od delavca, zato je potrebno uporabiti določbo 147. člena OZ. OZ ureja regresno pravico plačnika, v konkretnem primeru delodajalca do svojega delavca, ki je povzročil škodo na delu oziroma v zvezi z delom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 22.390,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.386,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 147. člen OZ v predmetni zadevi, saj se krog imetnikov pravice iz tretjega odstavka 147. člena OZ nanaša na tretje osebe, kar je jasno že iz same dikcije besedila, tj. „kdor“, medtem ko je v notranjem razmerju delavec-delodajalec potrebno uporabiti določbe ZDR-1, ki je glede na OZ specialni zakon. V prvem odstavku 177. člena ZDR je določeno, da delavec, ki ga na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu jo je dolžan povrniti, pri čemer ZDR-1 kot specialni zakon v primerjavi z OZ ne govori v kakšnem roku mora delodajalec zahtevati povračilo škode, zaradi česar tudi v takem primeru velja splošni zastaralni rok pet let. OZ v 147. členu torej ureja zunanje razmerje med tretjim oškodovancem ter podjetjem oziroma zaposlenim, ki je povzročil škodo tretjemu. Sodišče prve stopnje se zato tudi zmotno sklicuje na sodno prakso (sodba Pdp 487/2006 z dne 25. 10. 2007), saj zadevi v odločilnih dejstvih nista enaki ali podobni. V sporni zadevi je šlo za čist regresni zahtevek delodajalca zaradi plačila odškodnine tretji osebi, medtem ko v predmetni zadevi tožeča stranka vtožuje odškodnino od svojega delavca, ki jo je le-ta iz hude malomarnosti povzročil pri delu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče pravilno uporabilo 147. člen Obligacijskega zakonika, ki ureja razmerje med oškodovancem ter pravno ali fizično osebo, pri kateri je delavec delal takrat, ko je nastala škoda.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Kot je sodišče prve stopnje navedlo v skladu s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Na vprašanje glede odškodninske odgovornosti, ki jih ZDR-1 ne ureja se uporabljajo določila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). V prvem odstavku 147. člena OZ je določeno, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V obravnavani zadevi iz navedb tožeče stranke izhaja, da je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki ji je bilo storjeno naklepno ali iz hude malomarnosti, nastala škoda delavcem tožeče stranke, katero je povrnila tožeča stranka na podlagi sklenjenih sodnih poravnav. V tretjem odstavku 147. člena OZ je določeno, da ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska. V skladu s četrtim odstavkom 147. člena OZ pa pravica zahtevati povračilo plačanega zneska od povzročitelja škode zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. Tožeča stranka je navajala, da je delavcem plačala dolgovane zneske po sklenjenih poravnavah v obdobju od 15. 10. 2013 do 21. 1. 2014, tožbo zoper toženo stranko pa je vložila 15. 12. 2014, zato je tožena stranka utemeljeno uveljavljala ugovor zastaranja.

7. Glede na to, da ZDR-1 v 177. členu ne določa v kakšnem roku mora delodajalec zahtevati povračilo škode od delavca, zato je potrebno uporabiti določbo 147. člena OZ. OZ ureja regresno pravico plačnika, v konkretnem primeru delodajalca do svojega delavca, ki je povzročil škodo na delu oziroma v zvezi z delom. ZDR-1 ne določa roka v katerem mora delodajalec regresni zahtevek zoper delavca podati, zato je treba uporabiti 147. člen OZ, ki ureja tako odgovornost delodajalca kot posledično njegov regresni zahtevek.

8. Podobno izhaja tudi iz 148. člena OZ, ki prav tako ureja regresni zahtevek delodajalca za škodo, ki jo povzročijo njegovi organi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Tudi v tem primeru ima pravna oseba pravico zahtevati povračilo plačanega zneska od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti in to v roku šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. Dejansko, če navedeno velja za organe delodajalca (člane uprave) velja še toliko bolj za druge delavce.

9. Tožena stranka je kot delodajalec svojim delavcem plačala razliko plače iz delovnega razmerja ter pripadajoče zakonske zamudne obresti in stroške sodnega postopka. V tem sodnem sporu pa je od tožene stranke uveljavljala znesek, ki predstavlja zakonske zamudne obresti ter stroške postopka, kar pa ne predstavlja prejemkov iz delovnega razmerja, temveč prav škodo, ki je tretjim osebam nastala zaradi neplačanega ravnanja delodajalca oziroma, kot to trdi tožeča stranka zaradi malomarnih ravnanj tožene stranke pri opravljanju svojega dela.

10. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.