Jedro

Potrdilo z dne 4.6.1992, na katerem gradi svoje trditve revizija, dokazuje le, tako kot sta to korektno ugotovili tudi obe nižji sodišči, da je tožena stranka izročila tožeči stranki 4.000,00 DEM. V potrdilu ni prav nobene izjave o tem, da naj bi vračilo navedenega zneska predstavljalo vrnitev celotnega dolga. Ob upoštevanju trditev tožene stranke, da naj bi potrdilo z dne 4.6.1992 vendarle potrjevalo vračilo celotnega dolga, sta sodišči izvedli obširen dokazni postopek in po oceni vseh izvedenih dokazov prišli do zaključka, da toženec vseh svojih obveznosti ni izpolnil in da tožečima strankama dolguje še znesek, ki jima je bil s sodbo sodišča prve stopnje prisojen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati 7.000,00 USD in 1.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 107.340,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na plačilo zamudnih obresti in stroške postopka razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev je v nasprotju z vsebino listine in sicer potrdilom z dne 4.6.1992, ki dokazuje, da je bil dolg v celoti vrnjen. Zaradi tega nasprotja je podana bistvena kršitev določb postopka. Sicer pa sta potrdilo z dne 4.6.1992 obe sodišči tudi zmotno ocenili. Iz potrdila je jasno razvidna izjava posojilodajalk, da je dolg v celoti poplačan. Ta izjava je tudi podpisana. Zato zapis o vračilu dolga, ki je v bistvu pobotnica, brez dvoma dokazuje, da tožbeni zahtevek na vračilo dolga ne more biti utemeljen. Obe sodišči sta svojo odločitev v preveliki meri oprli na določbe aneksa k pogodbi z dne 26.2.1992 in pri tem prezrli, da ta aneks ne more imeti večje dokazne moči kot pa potrdilo o vrnitvi dolga z dne 4.6.1992. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se sodbi obeh sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka sicer v reviziji zatrjuje, da naj bi drugostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer s tem, da je v nasprotju z vsebino potrdila z dne 4.6.1992 ugotovilo, da to potrdilo ne predstavlja izjave o vrnitvi celotnega dolga, vendar pa je iz njenih nadaljnjih revizijskih zatrjevanj, ki se vse nanašajo na to isto potrdilo razvidno, da v bistvu izpodbija dokazno oceno obeh sodišč. To pa pomeni, da v reviziji v bistvu uveljavlja v revizijskem postopku nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Potrdilo z dne 4.6.1992, na katerem gradi svoje trditve revizija, dokazuje le, tako kot sta to korektno ugotovili tudi obe nižji sodišči, da je tožena stranka izročila tožeči stranki 4.000,00 DEM. V potrdilu ni prav nobene izjave o tem, da naj bi vračilo navedenega zneska predstavljalo vrnitev celotnega dolga. Ob upoštevanju trditev tožene stranke, da naj bi potrdilo z dne 4.6.1992 vendarle potrjevalo vračilo celotnega dolga, sta sodišči izvedli obširen dokazni postopek in po oceni vseh izvedenih dokazov prišli do zaključka, da toženec vseh svojih obveznosti ni izpolnil in da tožečima strankama dolguje še znesek, ki jima je bil s sodbo sodišča prve stopnje prisojen. Kot je bilo že povedano, pa toženec te dokazne ocene v revizijskem postopku ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov revizija ni utemeljena. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno. V postopku pred nižjima sodiščema tudi bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ni bila storjena. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).