Jedro

Uporaba ponarejenega potnega lista, ki je javna listina, ni dejanje majhnega pomena. Za dejanje majhnega pomena bi lahko šlo, če bi se predrugačenje nanašalo na kakšen nepomemben podatek. Zabeležba o prepovedi vstopa v določeno državo pa ni nepomemben podatek, čeprav se prepoved ni nanašala na našo, temveč na sosednjo državo.

Po določbi 22.čl. Zakona o nadzoru državne meje sme organ, ki opravlja mejno kontrolo, iz razlogov javnega reda zavrniti vstop tujca v državo. Zabeležba o prepovedi vstopa obsojencu v Republiko Italijo je torej pravno relevantna okoliščina tudi za oceno našega organa, ki opravlja mejno kontrolo, ali bo takšni osebi dovoljen vstop v Republiko Slovenijo.

Zagovornik nima prav, če z navedbo, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o obstoju subjektivnega elementa kaznivega dejanja, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.tč.

1.odst. 371.čl. ZKP... Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1.odst. 256.čl. KZ se lahko stori le naklepoma. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ima obsojenčevo dejanje vse znake tega kaznivega dejanja, pri čemer subjektivnega elementa - naklepa ni posebej obrazložilo, ker obsojenec ni trdil, da ni vedel, da je njegov potni list ponarejen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. D.O. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta; na podlagi 69. člena KZ pa mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema ponarejene potne listine.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. D.O. vložil dne 26.3.1997 zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, ker sodišče ni kršilo določb 14. in 69. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo se obs. D.O. očita, da je pri prehodu državne meje iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo uporabil svoj hrvaški potni list, v katerem je bila izbrisana zabeležba mejnih organov, da mu je bil prepovedan vstop v Republiko Italijo. Zagovornik meni, da ima to dejanje sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavom 256. člena KZ, vendar pa je dejanje majhnega pomena, ker obsojenec ni z ničemer ogrožal interesov Republike Slovenije, temveč kvečjemu le interese Republike Italije. Zagovornik torej smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona - določbe 14. člena KZ, ki jo je neuspešno uveljavljal že v pritožbi. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da uporaba ponarejenega potnega lista, ki je javna listina, ni dejanje majhnega pomena. Za dejanje majhnega pomena bi lahko šlo, če bi se predrugačenje nanašalo na kakšen nepomemben podatek. Zabeležba o prepovedi vstopa v določeno državo pa ni nepomemben podatek, čeprav se prepoved ni nanašala na našo, temveč na sosednjo državo. Takšna zabeležba se namreč daje v potno listino tujcu, ki je v tuji državi huje kršil njene predpise (predvsem v primeru storjenih kaznivih dejanj). Po določbi 22. člena Zakona o nadzoru državne meje sme organ, ki opravlja mejno kontrolo, iz razlogov javnega reda zavrniti vstop tujca v državo. Zabeležba o prepovedi vstopa obsojencu v Republiko Italijo je torej lahko pravno relevantna okoliščina tudi za oceno našega organa, ki opravlja mejno kontrolo, ali bo takšni osebi dovoljen vstop v Republiko Slovenijo. Zato z obsodilno sodbo ni bila kršena določba 14. člena KZ.

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo utemeljuje s tem, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o obstoju subjektivnega elementa kaznivega dejanja ter o tem, da ne gre za dejanje majhnega pomebna. Kolikor zagovornik s tem smiselno uvejavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, nima prav. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ se lahko stori le naklepoma.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ima obsojenčevo dejanje vse znake tega kaznivega dejanja, pri čemer subjektivnega elementa - naklepa ni posebej obrazložilo, ker obsojenec ni trdil, da ni vedel, da je njegov potni list ponarejen. To dejstvo je zatrjeval zagovornik šele v pritožbi. Sodišče druge stopnje pa je v sodbi odgovorilo tako na pritožbeno navedbo, da obsojenec dejanja ni storil z naklepom, kot tudi na uveljavljeno kršitev kazenskega zakona, da storjeno dejanje ni majhnega pomena. Torej ima izpodbijana pravnomočna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Zagovornikove navedbe, da je bil obsojenec prepričan, da je z njegovo potno listino vse v redu, saj je sicer ne bi pokazal policistki, in da tudi ni vedel, da je uporaba takega potnega lista kaznivo dejanje, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornik tudi meni, da je sodišče kršilo 69. člen KZ, ker za odvzem potnega lista obsojencu "ne obstajajo pravi razlogi". Zagovornik torej ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, da je sodišče z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, temveč izpodbija primernost izrečenega varnostnega ukrepa na način iz 2. odstavka 374. člena ZKP, kar prav tako ne more biti predmet vloženega izrednega pravnega sredstva.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da kršitve zakona, ki jih zagovornik uveljavlja, niso podane oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi česar jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).