Jedro

Ob tem, da tožnik priznava, da so ga dne 22.02.1999 res obravnavali zaradi prekrška in da ni hotel podpisati zapisnika, in ob dejstvu, da je na spornem plačilnem nalogu s podpisom policista in pečatom organa navedeno, da tožnik naloga ni hotel podpisati in sprejeti, tožnik ni ponudil nobenih dokazov o tem, da mu policist na kraju samem ni poskusil vročiti spornega plačilnega naloga. Obratno, tožnikova navedba, da ni hotel podpisati "zapisnika", kaže na to, da spornega plačilnega naloga na kraju samem ni hotel podpisati in sprejeti, kot je to na nalogu samem tudi zapisal policist, ki je tožnika obravnaval. Po presoji sodišča navedeno zadošča za ugotovitev, da se je štela vročitev za opravljeno po 3. odstavku 122. člena ZKP na dan 22.02.1999, ko je pristojna uradna oseba tožniku poskušala vročiti plačilni nalog. Tožnik ugovora zoper sporni plačilni nalog ni vložil, zato je ta postal dokončen in pravnomočen po preteku 8 dni od dneva vročitve (oz. v konkretnem primeru od dneva, ko se vročitev šteje za opravljeno).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave A z dne 13.10.1999, s katerim je prvostopni organ zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni v znesku 50.000,00 SIT in stroškov izterjave v znesku 1.000,00 SIT iz osebnih prejemkov dolžnika.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da se v obravnavanem primeru od tožnika izterjuje denarna kazen na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje A z dne 22.02.1999, ki ga je tožnik prejel istega dne. Tožniku je bil plačilni nalog izstavljen na podlagi določb 241. člena Zakona o prekrških (1., 3., in 5. odst. tega člena). Iz spisu priloženega plačilnega naloga je razvidno, da je bila tožniku denarna kazen izrečena dne 22.02.1999 takoj na kraju prekrška in ker denarne kazni ni plačal takoj, mu je bil izdan plačilni nalog. Iz predloga Policijske postaje A izhaja, da tožnik ni plačal denarne kazni v določenem roku in da tudi ni vložil pravočasnega ugovora zoper plačilni nalog. Plačilni nalog je tako postal pravnomočen in izvršljiv dne 05.03.1999. Davčni organ samo izterjuje izrečeno denarno kazen in ni pristojen za ugotavljanje odgovornosti ali za odločanje o višini kazni, zato lahko tožnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na samo prisilno izterjavo, ne pa tudi ugovorov glede odgovornosti in višine kazni.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi zoper sporen prvostopni sklep izrecno navedel, da mu ni bila vročena nobena odločba s plačilnim nalogom, ki bi lahko predstavljala izvršilni naslov. Tožena stranka v obrazložitvi sicer navaja, da naj bi tožnik dne 22.02.1999 prejel plačilni nalog Policijske postaje A z istim datumom, vendar tožnik ponovno trdi, da tega plačilnega naloga ni prejel. Zaradi tega ta plačilni nalog ni mogel postati pravnomočen niti izvršljiv. Očitno je, da tožena stranka teh dejstev sploh ni preverjala, ampak se je v celoti zanesla na navedbe predlagatelja postopka prisilne izterjave. Če bi tožnik dobil plačilni nalog, bi prav gotovo vložil ugovor. Dne 22.02.1999 so tožnika sicer res obravnavali policisti zaradi domnevnega prekrška, vendar tožnik ni hotel podpisati zapisnika, nakar mu je bilo zagroženo, da bo že videl, kakšne bodo sankcije za takšno njegovo ravnanje. Očitno je v tem primeru šlo za šikaniranje s strani uradne osebe, ki je vodila postopek zoper tožnika, to šikaniranje pa se nadaljuje še v postopku prisilne izterjave. Tožnik ni v stanju pridobiti spornega plačilnega naloga, ki bi naj bi izvršilni naslov, zaradi česar predlaga, da sodišče samo zahteva od Policijske postaje A, da mu dostavi vso dokumentacijo v predmetni zadevi. Sodišče naj samo preveri, ali je plačilni nalog, na katerega se sklicuje tožena stranka, postal pravnomočen in izvršljiv, saj tožnik vztraja, da mu ta nalog niti ni bil vročen. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V dopolnitvi tožbe z dne 26.10.2000 pa tožnik še navaja, da je njegov pooblaščenec po vložitvi predmetne tožbe prosil, da mu Policijska postaja A pošlje kopijo predmetnega plačilnega naloga s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, Policijska postaja pa mu je z dopisom z dne 09.01.2001 sporočila, da tožnik na kraju prekrška ni hotel sprejeti plačilnega naloga, zaradi česar se šteje, da je bila vročitev opravljena v skladu z veljavnimi predpisi o vročitvah. Tožnik je šele iz tega dopisa izvedel, kakšen prekršek naj bi bil storil. Tudi, če drži trditev policije, da tožnik ni hotel sprejeti in podpisati plačilnega naloga, bi policija morala tožniku obvestilo o prekršku in plačilni nalog poslati. Ni razvidno, kako je policija opravila vročitev, vendar pa bi jo v skladu z 98. členom ZKP morala vročiti po pošti, kar pa policija v obravnavanem primeru ni storila. Tako tožnik predvideva, da je policija samo na podlagi dejstva, da tožnik ni hotel podpisati zapisnika, smatrala, da je s tem odklonil tudi vročitev plačilnega naloga. Takšno ravnanje policije nima podlage v določbah Zakona o prekrških. Tožnik ponovno trdi, da so ga policisti šikanirali, ker ni hotel pristati na njihove neutemeljene trditve in ugotovitve.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da se tožbene navedbe nanašajo na postopanje Policijske postaje A, ki tožniku domnevno ni pravilno vročila plačilnega naloga. Te navedbe je tožnik uveljavljal že v pritožbenem postopku in jih je tožena stranka preverila pri pristojni policijski postaji. Na podlagi podatkov v spisu je razvidno, da tožnik ni hotel sprejeti in podpisati plačilnega naloga. Vročitev se tako šteje za opravljeno po veljavnih predpisih, plačilni nalog je postal izvršljiv, zato je bil postopek prisilne izterjave utemeljen in zakonit. Tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna vročitev in pravnomočnost plačilnega naloga Policijske uprave A, ki se izvršuje. Tožnik namreč ugovarja, da tega naloga nikoli ni prejel, niti mu ni bil nikoli vročen v skladu z veljavnimi predpisi.

Obravnavani plačilno nalog je bil sestavljen na kraju prekrška v skladu z 241. členom Zakona o prekrških (Ur. list SRS št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90, RS-stari 10/91, RS 13/93, 66/93, 35/97, 87/97, 31/00 - ZP). Pooblaščena uradna oseba izda plačilni nalog takoj na kraju prekrška, če prekršek osebno zaznajo ali pa je bil ugotovljen z ustreznimi tehničnim sredstvi ali napravami (1. odst.). Storilcu, ki mu plačilnega naloga ni bilo mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, se plačilni nalog pošlje po pošti (5. odst.). Odločitve in druga pisanja v postopku o prekrških se vročajo v skladu z ustreznimi določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP- Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 25/96, 5/98, 49/98, 72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 32/02-odl. Ust.sod.). Po mnenju sodišča je bilo treba v obravnavanem primeru, ko tožnik naloga očitno ni hotel sprejeti na kraju prekrška, postopati po določbi 3. odst. 122. člena ZKP, po kateri se šteje vročitev prejemniku, ki noče podpisati vročilnice, za opravljeno s tem, ko vročevalec to dejstvo zapiše na vročilnici in navede datum vročitve.

V obravnavanem primeru je iz spornega plačilnega naloga, ki se izvršuje, razvidno, da je bil sestavljen dne 22.02.1999 zaradi kršitev 72. in 109. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.list RS, št. 30/98, 33/00- odločba US, 39/00- popravek odl. US, 61/00, 100/00- odločba US - ZVCP). Na njem je zaznamba, da prejemnik (tožnik) naloga ni hotel podpisati in sprejeti. Ob tem, da tožnik priznava, da so ga dne 22.02.1999 res obravnavali zaradi prekrška in da ni hotel podpisati zapisnika, in ob dejstvu, da je na spornem plačilnem nalogu s podpisom policista in pečatom organa navedeno, da tožnik naloga ni hotel podpisati in sprejeti, tožnik ni ponudil nobenih dokazov o tem, da mu policist na kraju samem ni poskusil vročiti spornega plačilnega naloga. Obratno, tožnikova navedba, da ni hotel podpisati "zapisnika", kaže na to, da spornega plačilnega naloga na kraju samem ni hotel podpisati in sprejeti, kot je to na nalogu samem tudi zapisal policist, ki je tožnika obravnaval. Po presoji sodišča navedeno zadošča za ugotovitev, da se je štela vročitev za opravljeno po 3. odstavku 122. člena ZKP na dan 22.02.1999, ko je pristojna uradna oseba tožniku poskušala vročiti plačilni nalog.

Na spornem plačilnem nalogu (ki je v upravnem spisu) je tudi navedba (klavzula), da je postal izvršljiv dne 05.03.1999. Res je sicer, da bi navedeno klavzulo o izvršljivosti spornega plačilnega naloga lahko šteli za pomanjkljivo, ker ob njej ni posebnega žiga in podpisa pooblaščene osebe, vendar pa je, ob upoštevanju navedenih stališč glede tega, kdaj se šteje vročitev za opravljeno, tudi iz navedenih dejstev nedvomno razvidno, da je sporen plačilni nalog postal dokončen, pravnomočen in zato tudi izvršljiv. Vročitev spornega plačilnega naloga se namreč šteje za opravljeno dne 22.02.1999, torej je imel tožnik čas, da v zakonitem roku 8. dni vloži ugovor zoper njega (5. odst. 241. člena ZP). Iz tožnikovih tožbenih izvajanj je nedvoumno razvidno, da tožnik ugovora zoper sporni plačilni nalog ni vložil, zato je ta postal dokončen in pravnomočen po preteku 8 dni od dneva vročitve (oz. v konkretnem primeru od dneva, ko se vročitev šteje za opravljeno), to pa je dne 03.03.1999. Po 270. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 47/86 p.b.- ZUP/86) postane upravna odločba izvršljiva, ko preteče rok za pritožbo (1. točka 2. odst.). Upoštevaje to določbo, je torej postal sporen prvostopni nalog izvršljiv dne 04.03.1999, torej celo en dan prej, kot je to navedeno v klavzuli o izvršljivosti.

Tožbeni ugovor, da je šlo v obravnavanem primeru za šikaniranje tožnika s strani policije, ni utemeljen oz. za odločitev v tej zadevi ni relevanten, ker se nanaša na pravilnost odločbe oz. plačilnega naloga, ki se izvršuje. Po 1. odst. 280. člena ZUP je v upravnem izvršilnem postopku pritožba dovoljena, vendar se lahko nanaša le na samo izvršbo. Z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS 50/97, 65/97, 70/00- ZUS).