Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti je odločilno, da se je oškodovanec z grožnjo seznanil in da je pri njem vzbudila občutek ogroženosti, v primeru ustnih groženj pa so te lahko izrečene tudi posredno preko tretje osebe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenega se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo, navedeno v uvodu, J.K. pod točko II spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika pa odločilo, da ti stroški bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojenega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter napačne uporabe kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče „izpodbijano sodbo v celoti razveljavi“.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona, na katero se vložnik smiselno sklicuje, ni podana, saj je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti lahko storjeno tudi posredno in ni nujno, da mora grožnja biti izrečena neposredno oškodovancu. Z ostalimi navedbami vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter izpodbija ustreznost kazenske sankcije, na tej podlagi pa zahteve ni mogoče vložiti.

Obsojeni in zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil poslan, nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornikovo pravno stališče (ki ga podrobneje ne utemelji), da kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ni mogoče storiti z grožnjami, izrečenimi oškodovancu posredno (po tretji osebi), pač pa le z neposrednimi grožnjami, je pravno zgrešeno.

Po 1. odstavku 145. člena KZ kaznivo dejanje ogrožanja varnosti stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Ustaljena sodna praksa in doktrina (glej mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 202, str. 114 do 115) štejeta, da je kaznivo dejanje dokončano, ko se je oškodovanec seznanil s storilčevo grožnjo, ki je pri njem vzbudila občutek ogroženosti (prepovedana posledica kaznivega dejanja). Za ustne grožnje (kaznivo dejanje je mogoče storiti tudi na drug način) ni potrebno, da bi bila grožnja izrečena neposredno oškodovancu. Za obstoj tega kaznivega dejanja je odločilno, da se je oškodovanec z grožnjo seznanil in da je pri njem vzbudila občutek ogroženosti, kot v odgovoru na zahtevo pravilno poudarja tudi vrhovni državni tožilec.

V predmetni zadevi je obsojeni s svojim ravnanjem, ko je resne grožnje oškodovanki, ki so bile usmerjene zoper njeno osebno varnost, izrekel posredno preko tretje osebe, uresničil zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Zato smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Zagovornik se uvodoma sklicuje tudi na bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, česar pa ne utemelji, zato takih posplošenih očitkov Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

Vse ostale navedbe zahteve, s katerimi vložnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe in trdi, da bi moralo sodišče obsojenca oprostiti obtožbe, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP namreč zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije, razen če sodišče pri tem ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Slednjega vložnik ne zatrjuje, navaja zgolj, da je izrečena kazen prestroga in da bi zadostovala že kazenska sankcija opominjevalne narave.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot nižji sodišči je tudi Vrhovno sodišče glede na obsojenčeve slabe premoženjske razmere obsojenca oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).