Jedro

Plačilna naloga, ki sta podlaga za izterjavo predmetne sodne takse sta postala izvršljiva 27. 10. 2010. Predlagatelj izvršbe je 18. 11. 2010 podal predlog za njuno izterjavo v skupnem znesku 115,00 EUR. Postopek davčne izvršbe se je tako začel v petletnem relativnem zastaralnem roku 29. 11. 2012 z izdajo sklepa o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika. Ker je bila obveznost iz naslova sodne takse po naveden sklepu le delno poravnana, se je postopek davčne izvršbe nadaljeval s sklepom na tožnikova denarna sredstva in s sklepom na denarne prejemke tožnika. Od 23. 4. 2019, ko je bil zastaralni rok nazadnje pretrgan, pa do izdaje izpodbijanega sklepa, to je 13. 11. 2019, pa še ni preteklo pet let. Pretekel tudi še ni desetletni absolutni zastaralni rok.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski organ, tudi FURS) tožniku naložila, da mora plačati sodno takso v znesku 110,00 EUR, stroške davčne izvršbe v znesku 35,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR ter navedla izvršilne naslove, na katerih obveznost tožnika temelji (točka 1 izreka). Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki oziroma hranilnici, ki jo navaja ter se sklicuje na omejitve iz 159. člena in 160. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2 (točka 2 izreka). Banki oziroma hranilnici se naloži, da na dan prejema tega sklepa o izvršbi zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenese na prehodni podračun, ki ga navaja (točka 3 izreka). Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati zarubljena sredstva tožniku, slednjemu pa se prepoveduje razpolaganje z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (točka 4 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 5 izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se davčni organ sklicuje na 143. člen, 146. člen, 156. člen, 159. člen 160. člen, 166. člen in 168. člen ZDavP-2

2. Pritožbeni organ je v točko 1 izreka izpodbijanega sklepa spremenil v navedbi datuma izdaje prvo navedenega izvršilnega naslova, tako da se pravilno glasi „8. 7. 2010“ in točko 1 izreka izpodbijanega sklepa v navedbi izvršilnih naslovov dopolnil, tako da je dodal besedilo: „plačilni nalog št. I U 905/2010-8 z dne 20. 7. 2010, ki ga je izdalo Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je postal izvršljiv 27. 10. 2010“, v preostalem delu pa je izpodbijani sklep potrdil. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo, ki se izda na podlagi 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato štejejo dejstva, ki so v njem potrjena za dokazana. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP, za primere, kot je konkreten, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost izdaje in vročanja izvršilnega naslova, ter posledično ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost organa, ki je izvršilni naslov izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, v posebnem postopku, ne pa v postopku davčne izvršbe. Izpodbijam sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Prišlo pa je do določenih pomanjkljivosti pri navedbi datuma izdaje izvršilnih naslovov, na podlagi katerih se opravlja izvršba. Pritožbeni organ je ugotovil, da je iz upravnega spisa zadeve razvidno, da gre pri prvo navedenem izvršilnem naslovu za plačilni nalog I U 905/2010-4 z dne 8. 7. 2010 (davčni organ napačno navaja 20. 7. 2010), zato je pritožbeni organ v skladu z določbo 251. člena ZUP ustrezno spremenil točko 1 izreka izpodbijanega sklepa. Davčni organ poleg navedenega v točki 1 izreka izpodbijanega sklepa navaja kot izvršilni naslov le plačilni nalog I U 905/2010-4 z dne 8. 7. 2010, vendar pa pritožbeni organ ugotavlja, da predstavlja podlago za predmetni postopek tudi plačilni nalog I U 905/2010-8 z dne 20. 7. 2010, ki se nahaja v upravnih spisih zadeve, saj še vedno ni plačan tožnikov dolg po navedenem izvršilnem naslovu v znesku sodne takse 110,00 EUR, ki se terja. Glede na navedeno je pritožbeni organ ustrezno dopolnil 1 točko izreka izpodbijanega sklepa. V zvezi z ugovorom, da v sklepu o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva DT 4934- 172184/2019 z dne 6. 11. 2019 ni zavedenega dolga iz izpodbijanega sklepa pritožbeni organ pojasnjuje, da je v skladu s 70. členom ZDavP-2 za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji stvarno pristojna Finančna uprava RS. Naloge in organizacijo Finančne uprave RS ureja Zakon o finančni upravi, razmejitev pristojnosti med finančnimi uradi pa določa Uredba o določitvi finančnih uradov Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Uredba). V skladu z 8. točko 5. člena Uredbe je ena izmed nalog finančnih uradov tudi izvršba Na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe, ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena Uredbe, naloge iz 5. člena Uredbe opravlja finančni urad, pri katerem je zavezanec vpisan v davčni register, če drugi predpisi ne določajo drugače Vendar pa lahko, skladno z devetim odstavkom 7. člena Uredbe, ne glede na 6. člen Uredbe finančni uradi izvajajo postopke izvršbe, finančnega nadzora in postopke o prekršku na celotnem območju Republike Slovenije. Postopke davčne izvršbe nedavčnih denarnih obveznosti vodijo štirje finančni uradi za območje celotne Slovenije. Pooblastila za vodenje postopkov so deljena glede na vrsto terjatev, pri čemer Finančni urad Koper vodi postopke izvršbe denarnih nedavčnih terjatev iz naslova denarnih kazni, ki se izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja pravdni postopek, denarnih kazni, stroškov postopka in odvzema premoženjske koristi v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, sodnih taks v skladu z zakonom, ki ureja sodne takse, ter stroškov privedbe v skladu z zakonom, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij. Iz navedenih razlogov v predmetnem postopku davčne izvršbe terjana obveznost ni mogla biti zajeta v sklepu DT 4934-172184/2019 z dne 6. 11. 2019. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je 12. 11. 2020 prejel odločbo DT 498- 2-225/2019-2 z dne 13.11.2020, DT-499-16-137/2019-2 v zvezi z sklepom Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS) DT 4933-7310/2012-6 z dne 8. 7. 2010 in sklep FURS DT 4933-7310/2012-6 z dne 27. 10. 2010 v zvezi s plačilnim nalogom Upravnega sodišča RS l U 905/2010 z dne 20. 7. 2010, izvršljiv 27. 10. 1010, ki zavračajo pritožbo DT 4933-7310/2012-6 z dne 13. 11. 2019 in v roku 30 dni vlaga izpodbojno tožbo zaradi absolutnega zastaranja. V obrazložitvi odločbe DT 498-2-225/2019-2 z dne 13. 11. 2020 pritožbeni organ na strani 3, drugi odstavek navaja: „Zastaranje (absolutno) nastane v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo (drugi odstavek). Plačilna naloga, ki sta podlaga za izterjavo predmetne sodne takse sta postala izvršljiva 27. 10. 2010. Predlagatelj izvršbe je 18. 11. 2010 podal predlog pri takrat pristojni Carinski upravi RS za njuno izterjavo v skupnem znesku 115,00 EUR (74,00 EUR in 41,00 EUR). V odločbi DT 498-2-225/2019-2 z dne 13. 11. 2020 pritožbenega organa je na strani 3, drugi odstavek obrazložitve jasno navedeno, da sta oba sklepa absolutno zastarala 27. 10. 2020 ali najkasneje 18. 11. 2020, o tem ne more biti nobenega dvoma. Zato bi moralo Upravno sodišče RS nemudoma sprejeti odločbo o razveljavitvi odločbe pritožbenega organa DT 498-2-225/2019-2 z dne 13.11.2020 v zvezi s sklepom FURS DT 4933-7310/2012-6 z dne 8. 7. 2010 in sklepom FURS DT 4933- 7310/2012-6 z dne 27.10.2010 in v zvezi s plačilnim nalogom Upravnega sodišča RS l U 905/2010 z dne 20. 7. 2010, izvršljiv 27. 10. 1010, ki zavračajo pritožbo tožnika DT 4933-7310/2012-6 z dne 13. 11. 2019, zaradi absolutnega zastaranja davčnega dolga po sklepu FURS DT 4933-7310/2012-6 z dne 8. 7. 2010 in po sklepu FURS DT 4933-7310/2012-6 z dne 27. 10. 2010 v zvezi s plačilnim nalogom Upravnega sodišča RS l U 905/2010, z dne 20. 7.2 010. Naslovno sodišče tožnik prosi za oprostitev plačila sodne takse, saj v zadnjih letih trenutno pa še posebej zaradi COVID-19 ne ustvarja nobenega denarnega toka, oziroma prejema samo nadomestilo za plačo v znesku 500,00 EUR pri Zavodu RS za zaposlovanje, drugega premoženja pa nima. Sodišču vsebinsko predlaga, da izpodbijani sklep v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi zaradi absolutnega zastaranja.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. V nadaljevanju navaja, da je bilo izvrševanje izpodbijanega sklepa zadržano na podlagi 93. člena ZIUZEOP od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020, od 29. 3. 2020 do 19. 6. 2020 pa je veljala omejitev iz 10. člena ZIUJP glede začetka novih postopkov davčne izvršbe oziroma nadaljevanja že začetih postopkov. Prvostopenjski organ je 5. 1. 2021 izdal sklep o delni ustavitvi davčne izvršbe DT 4933-7310/2012-14 po ugotovitvi nastopa absolutnega zastaranja glavnice v znesku 110,00 EUR dne 30. 12. 2020 in ne zaradi preklica predlagatelja, kot to navaja tožnik. Glede zastaranja izterjave stroškov postopka izterjave davčnega dolga pa se sklicuje na sodbo Upravne sodišča RS I U 1337/2017-9 z dne 28. 8. 2018. 5. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 21/2021-14 z dne 21. 2. 2023 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je davčni organ v predmetni zadevi pravilno in zakonito 13. 11. 2019 izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva za plačilo dolgovane sodne takse v znesku 110,00 EUR, stroškov davčne izvršbe v znesku 35,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR. Sporno je, ali je predmetni davčni dolg v času izdaje izpodbijanega sklepa že zastaral (absolutno, relativno), saj se pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa presoja v času izdaje tega sklepa.

9. Na podlagi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (prvi odstavek). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek). Na podlagi 151. člena ZDavP-2 mora sklep o davčni izvršbi vsebovati: osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež dolžnika; davčno številko dolžnika; izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost; znesek davka m pripadajoče obresti; sredstvo in predmet davčne izvršbe; stroške davčne izvršbe; osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov, izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika in dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika. V skladu z določbo prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov, če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Po presoji sodišča izpodbijam sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Med strankama pa ni sporno, da tožnik predmetnega davčnega dolga ni v celoti poravnal. 10. Kot je bilo že navedeno, je sodišče preizkušalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v času njegove izdaje, to je na dan 13. 11. 2019. Dejstva in dokazi, nastali po njegovi izdaji, na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo. Na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa tako ne vpliva dejstvo, da je davčni organ 5. 1. 2021 izdal sklep o delni ustavitvi davčne izvršbe DT 4933-7310/2012-14 po ugotovitvi nastopa absolutnega zastaranja glavnice v znesku 110,00 EUR dne 30. 12. 2020, saj je bil predhodno navedeni sklep izdan po izdaji predmetnega izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

11. Z izpodbijanim sklepom se tožniku nalaga plačilo sodne takse v znesku 110,00 EUR. Za presojo vprašanja zastaranja pravice do izterjave dolgovanega zneska sodne takse je potrebno upoštevati določbe Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), kot je to pravilno navedel pritožbeni organ. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilne izterjave sodne takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava sodne takse. Zastaranje nastane v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti sodne takse v plačilo (drugi odstavek). Kot je tožniku pravilno pojasnil pritožbeni organ sta v konkretnem primeru plačilna naloga, ki sta podlaga za izterjavo predmetne sodne takse postala izvršljiva 27. 10. 2010. Predlagatelj izvršbe je 18. 11. 2010 podal predlog za njuno izterjavo v skupnem znesku 115,00 EUR (74,00 EUR + 41,00 EUR). Postopek davčne izvršbe se je tako začel v petletnem relativnem zastaralnem roku 29. 11. 2012 z izdajo sklepa o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika DT 4933-7310/2012-2. Ker je bila obveznost iz naslova sodne takse po naveden sklepu le delno poravnana (v znesku 5,00 EUR), se je postopek davčne izvršbe nadaljeval s sklepom na tožnikova denarna sredstva DT 4933-7310/2012-3 z dne 5. 4. 2016 in s sklepom na denarne prejemke tožnika DT 4933-7310/2012-5 z dne 23. 4. 2019. Od 23. 4. 2019, ko je bil zastaralni rok nazadnje pretrgan, pa do izdaje izpodbijanega sklepa, to je 13. 11. 2019, pa še ni preteklo pet let. Pretekel tudi še ni desetletni absolutni zastaralni rok, zato je po presoji sodišča pritožbeni organ tožnikov ugovor zastaranja pravice do izterjave dolgovane sodne takse pravilno zavrnil. 12. Kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo se stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri davčni organ, štejejo za davek, v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se zanje za vprašanja zastaranja uporabljajo določbe glede zastaranja davka, kot ga določata 125. člen in 126. člen ZDavP-2. Na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo potrebno plačati. Na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave pretrga vsako uradni dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Absolutni zastaralni rok znaša 10 let. V konkretnem primeru gre med drugim tudi za izterjavo terjatve iz naslova stroškov davčne izvršbe in stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi, ki je z vidika zastaranja neodvisna od same terjatve, ki jo davčni organ prejme v izvršitev (v konkretnem primeru izterjave dolgovanega zneska sodne takse). Terjatev iz naslova stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi namreč nastane šele ob izdaji sklepa, pri čemer izvršljiv sklep o davčni izvršbi, s katerim so stroški naloženi v plačilo, postane tudi samostojen izvršilni naslov za njihovo izterjavo, kolikor ti stroški niso bili poravnani. V konkretnem primeru pa terjatev iz naslova stroškov postopka pobiranja davkov in stroškov izdaje predmetnega sklepa o davčni izvršbi, glede na predhodno navedeno pravno podlago, še ni zastarala.

13. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).