Jedro

Tožnica tudi po dopolnitvi predloga za napredovanje ni izkazala pridobitve oz. doseganja dodatnih točk za opravljeno strokovno delo, ki se v skladu s pravilnikom točkuje s štirimi točkami, ker za to ni predložila takšnih dokazil, ki bi z zadostno stopnjo verjetnosti, to je na stopnji gotovosti toženki omogočali ugotoviti, da je strokovno delo, ki ga je pripravila in izvedla, samostojni referat.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z uvodoma navedeno odločbo predlog tožnice, zaposlene v Osnovni šoli A., za napredovanje v naziv svetnica zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje imela naziv svetovalka vsaj 5 let, da je pri svojem delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, da je za dodatno strokovno delo v skladu z a) razdelkom 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju: pravilnik) izkazala 18,5 točk, za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami, tožnica točk ni izkazala. Na podlagi obvestil in anonimnih prijav, ki jih je prejelo ministrstvo, iz seznama dodatnega strokovnega dela in na podlagi priloženih dokazil ni bilo mogoče vrednotiti referata na 10., 12., 13., 14. in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B., ki so potekali aprila 2012, aprila 2013, novembra 2013, aprila 2014 in aprila 2015, v skladu z drugo alinejo č) razdelka 20. člena pravilnika, saj se je pojavilo vprašanje verodostojnosti izdanih potrdil. Ker programi mednarodnih konferenc, katerih organizator je združenje B., na svetovnem spletu niso dostopni, je toženka dvakrat pozivala organizatorja k predložitvi programov vseh izvedenih posvetov, vendar drugič poziva ni bilo mogoče vročiti. Iz dokazil tožnice pa ni razvidno, na kakšen način je bila opravljena zatrjevana aktivna udeležba na 10., 12., 13., 14. in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu, torej ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali v katerikoli drugi obliki (delavnice, predavanja, razstave...), saj gre za različne oblike prispevkov na konferencah, ki so različno vrednoteni. Toženka je ugotovila, da tožnica potrdil o izvedbi petih referatov na mednarodnih posvetih združenja B. ni podprla s programom posvetov ter da zgolj na podlagi potrdila, ki govori o izvedenem referatu, vse ostale listine pa dokazujejo „le“ izvedbo prispevka, ki ga ne konkretizirajo, ni bil odpravljen dvom v resničnost dejstev, ki naj jih potrdilo dokazuje. Priloženih potrdil in sodelovanja tožnice na posvetih združenja B. ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom pravilnika. Ker tožnica do dneva odločanja o predlogu ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, je toženka predlog za njeno napredovanje zavrnila.

2. Tožnica izpodbija odločitev toženke iz razloga po 1., 2., in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi zmotne uporabe določb pravilnika, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zaradi česar je predmetna odločba nepravilna in nezakonita. Obširno povzema potek upravnega postopka ter navaja, da ji z udeležbo in izvedbo samostojnih referatov na petih mednarodnih posvetih pripada dodatnih 20 točk po č) razdelku 20. člena pravilnika, kar skupaj z ostalimi že priznanimi točkami znese 38,5 točk. Kot nezakonito označi stališče toženke, da tožnica ni predložila zahtevanih programov posvetov, da verodostojnosti ni bilo mogoče drugače preizkusiti, da bi bilo na podlagi predloženih programov posvetov strankino sodelovanje na navedenih konferenci z izvedbo referata ustrezno dokazano in da zgolj na podlagi potrdila, ki naj bi edino govorilo o izvedenem referatu, ni bil odpravljen dvom v resničnost dejstev, ki naj jih potrdilo dokazuje, češ da od tožnice zahteva več kot zahtevajo predpisi, saj se omejuje na točno eksplicitno naveden dokaz (tj. program posveta) in ga zahteva, s čemer krši pravico do enakega varstva pravic tožnice iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da pravilnik ne vsebuje nikakršnih dodatnih določb ali zahtev, kako, na kakšen način in s čim točno se lahko dokazuje izvedba referata na mednarodni konferenci. Opozarja na drugi odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopki (v nadaljevanju ZUP), in poudarja, da je omejitev možnosti dokazovanja na točno določen dokaz izjema od 164. člena ZUP, pri čemer omejitev možnosti dokazovanja lahko posega v že omenjeno ustavno pravico do enakega varstva pravic in je omejitev dokazovanja na točno določen dokaz potrebno predpisati. V obravnavanem primeru omejitev dokazovanja ni predpisana. Meni, da programi posameznih posvetov, simpozijev, konferenc, ki so pripravljeni vnaprej, ne morejo biti merodajen dokaz v postopku dokazovanja udeležbe in izvedbe referata, saj se v realizaciji programa pojavijo spremembe tako v zvezi z izvajalci referatov (npr. neupravičena odsotnost) kot tudi v časovnem programu, zato program posveta ne more biti zanesljiv dokaz. Prereka navedbe toženke, da iz dokazil tožnice ni razvidno, na kakšen način je bila opravljena njena zatrjevana aktivna udeležba na obravnavanih mednarodnih znanstvenih posvetih, in sicer ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali v kateri drugi obliki, kot so delavnice, predavanja, razstave. Pritrjuje toženki, da pravilnik s štirimi točkami vrednoti le izvedbo referata. Navaja, da je ona sama s potrdilom, elektronsko korespondenco z združenjem B., kot tudi s svojimi izročki evidentno izkazala, da je izvedla referate na naštetih mednarodnih znanstvenih posvetih. Izpostavlja sodbo Upravnega sodišča I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011. Ugovarja trditvi toženke, da naj bi zgolj potrdilo govorilo o izvedenem referatu, ostale listine pa le o izvedbi prispevka, češ da o izvedbi referata govori tudi korespondenca z združenjem B.. Pojem „prispevek“ je naveden le v izjavah prič, v kontekstu, da so priče „videle predstavitev prispevka“ tožnice, iz česar sledi, da je tožnica ustno predstavila svoje strokovno delo, ki so ga priče poimenovale „prispevek“, a po načinu ustreza definiciji referata. Tožnica očita, da je toženka zmotno oziroma nepravilno oziroma arbitrarno presojala predložene dokaze in da določenih dokazov niti ni presojala, obenem pa se je nezakonito in pavšalno sklicevala na en „manjkajoči“ dokaz (tj. program posvetov). Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da predlogu tožnice za napredovanje ugodi ter ji prizna vse pravice iz tega naslova, oziroma podredno, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovni postopek, v obeh primerih naj naloži v plačilo stroškov postopka toženki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do dneva plačila.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na izpodbijano odločbo ter vztraja pri tem, da tožnica ni izkazala točk za dodatna strokovna dela, ki se jih skladno z določbami pravilnika ovrednoti s tremi ali več točkami. Toženka predloženih potrdil o udeležbi tožnice z referati na 10., 12., 13., 14. in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu ni upoštevala, ker v postopku ni bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti potrditi njihove verodostojnosti, in sicer ni bilo mogoče ugotoviti dejanske izvedbe referata tožnice na navedenih posvetih oziroma konferencah. Tožnico je pozvala na dopolnitev predloga za napredovanje z dokazili, ki bi izkazovali njeno dejansko izvedbo referata (npr. program posveta, iz katerega bo razviden posamezen referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe), kar je toženka poskušala pridobiti tudi od organizatorja posveta, ki pa ji zahtevanih listin ni predložil. Kljub dopolnitvi vloge tožnice izvedba referatov ni dokazana, saj obstaja dvom o verodostojnosti predloženih dokazil, ki je nastal na podlagi več anonimnih izjav ter informacij o domnevno sporni naravi organizacije dogodkov oziroma posvetov v izvedbi združenja B., kot na primer, da posamezni strokovni delavci svojega dela niti ne predstavijo, pa vseeno dobijo potrdila; da so prispevki največ petminutni; da so potrdila kupljena in podobno. Slednje anonimne izjave so toženki porajale utemeljen dvom o dejanski izvedbi referatov, zato je tožnico ponovno pozvala na predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgle dvom v verodostojnost predloženih potrdil, in sicer vsaj program posameznega mednarodnega simpozija z navedbo referentov in njihovih prispevkov, saj bi naj s pomočjo programa lahko ugotovila, ali je tožnica dejansko izvedla referat. Pojasnjuje, da imajo mednarodne konference vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna so predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Pravilnik namreč omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno za izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja. Tožničino tolmačenje pojmov referat, razstava, poster in predavanje po SSKJ označi za neustrezno in neprimerno, saj gre za različne oblike prispevkov, ki jih opredeljuje tipologija COBISS. Ne nazadnje pa tudi iz pravilnika izhaja, da se navedene prispevke različno vrednoti. Toženka navaja, da je sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011 nerelevantno, saj ne gre za enako dejansko stanje. V citirani sodbi je bilo sporno, ali so znanstveni posveti mednarodni, medtem ko v konkretnem primeru ni v zadostni meri izkazano dejstvo, ali je tožnica na omenjenih mednarodnih posvetih sploh aktivno sodelovala in v kolikor je, v kakšni obliki je bil predstavljen njen prispevek, saj to v kopijah predloženih zbornikov sploh ni razvidno, saj ni razvidno njeno ime. Toženka zanika, da se izpodbijana odločba opira zgolj na določen listinski dokaz, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je presojala tudi listine, ki jih je v postopku dopolnjevanja predložila tožnica, kar je razvidno iz dela obrazložitve, da iz predloženih dokazil ni razvidna dejanska izvedba prispevka na znanstvenem posvetu, niti ni mogoče ugotoviti, ali je bil prispevek tožnice referat ali predavanje, delavnica ali razstava. Prereka očitek tožnice, da ji je toženka omejevala možnost dokazovanja na točno določen dokaz, saj je imela tožnica možnost sodelovanja v postopku in možnost izjasniti se o vseh relevantnih dejstvih ter predlagati izvedbo kateregakoli dokaza in predložiti katerokoli listino, ki bi z večjo stopnjo verjetnosti izkazovala dejansko izvedbo referatov. V potrditev svojih navedb se toženka sklicuje na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017 ter naslovnemu sodišču predlaga naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi dodatno navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni moč razbrati, na podlagi česa oziroma na kakšen način je toženka zaključila, da vsi predloženi dokazi, poleg potrdil, niso zadosten izkaz ustrezne aktivne udeležbe tožnice na posameznih kongresih.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnica v tožbi uveljavlja nepravilno uporabo Pravilnika (1. in 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Glede navedenega sodišče ugotavlja, da je zakonska podlaga za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive podana v 105. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Na njegovi podlagi je bil sprejet Pravilnik, ki podrobneje opredeljuje pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive. Napredovanje v naziv tako lahko kadarkoli predlaga ravnatelj šole ali vrtca, v katerem je strokovni delavec zaposlen (5. člen Pravilnika). O napredovanju v nazive strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja pa odloča minister, pristojen za šolstvo (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).

7. Strokovni delavci napredujejo v nazive mentor, svetovalec in svetnik (drugi odstavek 1. člena Pravilnika). Pridobljeni nazivi so trajni (tretji odstavek 2. člena Pravilnika). V nazive pa lahko napredujejo le tisti strokovni delavci, ki izpolnjujejo vse z zakonom in podzakonskimi akti predpisane pogoje. Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 105. člena ZOFVI, so v Pravilniku določeni pogoji, pod katerimi lahko strokovni delavci napredujejo v posamezne nazive. Pravilnik v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel (1.) naziv svetovalec najmanj 5 let, (2.) je pri svojem delu uspešen, (3.) je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma je pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk in je (4.) opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami. V skladu z 2. točko č) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika se kot dodatno strokovno delo strokovnega delavca, povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, vrednoti in točkuje samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci s štirimi točkami.

8. V obravnavani zadevi je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, v konkretnem primeru tista, ki so po 2. točki č) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika ovrednotena s štirimi točkami, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Konkretno je med strankama sporno, v kakšni obliki je tožnica na 10., 12., 13., 14. in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu združenja B. predstavila njen prispevek, torej ali je bil njen prispevek izveden v obliki referata ali v obliki delavnice, predavanja ali predstave.

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo, pomembnostjo, kompleksnostjo ali na primer mednarodno odmevnostjo del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka razdelka a) prvega odstavka 20. člena Pravilnika), samostojno predavanje ali izvedba pedagoške delavnice na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda z dvema točkama (16. točka razdelka b) prvega odstavka 20. člena Pravilnika), samostojni referat na kongresu ali konferenci v organizaciji inštitucij na državnem nivoju s tremi točkami (3. točka razdelka c) prvega odstavka 20. člena Pravilnika), organizacija mednarodnega strokovnega posveta ali seminarja s tremi točkami (11. točka razdelka c) prvega odstavka 20. člena Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci vrednoten s štirimi točkami (2. točka razdelka č) prvega odstavka 20. člena Pravilnika), to kaže na dejstvo, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti in pomembnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave z drugimi strokovnimi deli, navedenimi v razdelku č). Za takšna strokovna dela veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni kot na vsebinski ravni. Zato se lahko pod tem razdelkom točkuje le izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci.

10. Tožnica v tožbi navaja, kar prav tako izhaja iz upravnega spisa, da uveljavlja udeležbo na mednarodnih posvetih s petimi referati in sicer s potrdilom z dne 20. 4. 2012 o samostojnem referatu z naslovom: "C." na 10. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 18. do 20. aprila 2012 v Portorožu, potrdilom z dne 19. 4. 2013 o samostojnem referatu z naslovom: "Č." na 12. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 17. do 19. aprila 2013 v Portorožu, potrdilom z dne 9. 11. 2013 o samostojnem referatu z naslovom: "D." na 13. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 8. do 9. novembra 2013 v Portorožu, potrdilom z dne 25. 4. 2014 o samostojnem referatu z naslovom: "E." na 14. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 23. do 25. aprila 2014 v Portorožu in potrdilom z dne 24. 4. 2015 o udeležbi z referatoma z naslovoma: "F." na 16. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki je potekal od 22. do 24. aprila 2015 v Portorožu. Iz navedenih potrdil, ki predstavljajo dokazne listine, je jasno razviden tako naziv in datum posameznega mednarodnega posveta, kot tudi naslov izvedbe referata na posameznem mednarodnem posvetu, zaradi česar tožnica meni, da izpolnjuje s pravilnikom predpisane pogoje, toženka pa prav nasprotno. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da mora v skladu z 8. členom ZUP upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP), glede na vsebino materialno pravne določbe določila 2. točke razdelka č) prvega odstavka 20. člena Pravilnika. Toženka pa sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je določeno v 10. členu ZUP, ki pravi, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Toženka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da se je pojavilo vprašanje verodostojnosti izdanih potrdil, saj je bila na podlagi obvestil in anonimnih prijav, v zvezi s katerimi kot primer prilaga dokaz B2, obveščena, da učiteljem ni potrebno aktivno sodelovati na seminarjih, ter je na podlagi prejete dokumentacije strokovnih delavcev in organizatorja ugotovila med drugim tudi, da so na primer iz vabil na mednarodne posvete in okvirnih programov posvetov razvidne postavitve projektov, razstav, posterjev, predavanj, delavnic in podelitev nagrad, ni pa razvidna individualna osebna izvedba referatov (aktivnih) udeležencev posvetov in da so posamezniki na posvet prijavili prispevek, dobili pa potrdilo o izvedbi referata, pri čemer potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami, predstavitvami plakatov, razstav, vsebine prispevka pa jim ni bilo potrebno javno osebno predstaviti, pač pa je zadostovalo, da so prispevek pisno oddali. Iz predloženih potrdil sicer izhaja, da se je tožnica udeležila petih obravnavanih mednarodnih znanstvenih posvetov s petimi referati, vendar je toženka po oceni sodišča utemeljeno podvomila v verodostojnost priloženih potrdil o izvedbi omenjenih referatov, ki jih je izdalo združenje B.. Zato je tožnico v skladu s 1. in 2. odstavkom 140. člena ZUP v povezavi z 11. členom ZUP utemeljeno pozvala na dopolnitev vloge, tako da dokaže, da je referate na mednarodnih posvetih v navedenih letih tudi dejansko izvedla.

11. Tako iz izpodbijane odločbe, upravnega spisa kot tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnica po pozivu toženke 24. 1. 2017 predlog sicer dopolnila, toženka pa je v izpodbijani odločbi na strani 2 določno navedla, katere dodatne dokaze je tožnica predložila in kaj iz vsakega posameznega dokaza izhaja, verodostojnosti pa ni oporekala, kar je razvidno iz njenega zaključka, da ostale listine potrjujejo le izvedbo prispevka, ki ga ne konkretizirajo, kar pomeni, da je toženka obravnavala, se opredelila in je sledila dokazom, ki jih je tožnica z dopolnitvijo predložila. Na podlagi navedenega so neutemeljene tožbene navedbe, da toženka določenih dokazov ni presojala ter da iz odločbe ni mogoče razbrati, kako je toženka prišla do zaključka o nezadostni izkazanosti ustrezne tožničine aktivne udeležbe.

12. Tožbena navedba, da je tožnica s potrdilom, elektronsko korespondenco z združenjem B. in s svojimi izročki evidentno izkazala, da je izvedla referate na vseh mednarodnih znanstvenih posvetih, je neutemeljena. V zvezi z navedenimi dokazili, ki jih je dodatno tožnica predložila v upravnem postopku, toženka v izpodbijani odločbi po oceni sodišča pravilno ugotavlja, da iz dokazil tožnice ni razvidno, na kakšen način je bila opravljena njena zatrjevana aktivna udeležba na 10., 12., 13., 14. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu, torej da bi bil prispevek osebno individualno izveden v obliki samostojnega referata, ne pa v kateri drugi obliki, kot so na primer delavnice, predavanja ali razstave. Elektronska korespondenca združenje B., ki jo je predložila tožnica, kakor tudi tista, ki jo je sama pridobila toženka, zgolj potrjuje izdajo potrdil o udeležbi z referatom na mednarodnem posvetu, vendar ne potrjuje, da bi se tožnica z referatom udeležila posveta in v kolikor se ga je udeležila, ali je na njem osebno individualno predstavila referat. Na podlagi navedenega so neutemeljene tožbene navedbe, da bi o izvedbi referata govorila korespondenca z združenjem B.. Iz izjav prič namreč izhaja, da je tožnica na vseh obravnavanih posvetih predstavila obravnavane prispevke. Sodišče pritrjuje tožničinim navedbam, da iz izjav prič izhaja, da je ustno predstavila prispevek, vendar pa iz navedenih izjav ni mogoče razbrati, da prispevek po načinu ustreza definiciji referata kot je podrobneje obrazloženo pod tč. 9 obrazložitve te sodbe. Iz "izročkov" predstavitev na posvetih, kot je "power point slide" poimenovala tožnica, pa je razvidno, da so bili natisnjeni 23. 1. 2017, naslov vsakokratnega prispevka ter da jih je tožnica pripravila, vendar pa iz njih ni razvidno, kdaj so bili pripravljeni, ali so bili namenjeni za uporabo na predstavitvah na obravnavanih posvetih, predvsem pa na podlagi "izročkov" ni mogoče ugotoviti, ali gre za samostojni referat ali ne. Z deli zbornikov, ki jih je tožnica priložila, je razvidno zgolj, da gre za mednarodni posvet, ni pa razvidno tožničino individualno osebno sodelovanje niti objava njenih prispevkov v zborniku, saj njeni prispevki v priloženih fotokopijah zbornikov niso objavljeni. Toženka v zvezi z dodatno predloženimi dokazili utemeljeno zaključi, da dokazujejo le izvedbo prispevka, ki pa ga ne konkretizirajo. Slednji zaključek predvsem temelji na pisnih izjavah prič. Tožnica torej tudi po dopolnitvi predloga za napredovanje ni izkazala pridobitve oz. doseganja dodatnih točk za opravljeno strokovno delo, ki se v skladu s pravilnikom točkuje s štirimi točkami, ker za to ni predložila takšnih dokazil, ki bi z zadostno stopnjo verjetnosti, to je na stopnji gotovosti toženki omogočali ugotoviti, da je strokovno delo, ki ga je pripravila in izvedla, samostojni referat, skladno s prvim odstavka 140. člena ZUP, po katerem mora stranka navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, natančno, po resnici in določno; če ne gre za splošno znana dejstva, pa mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je to mogoče, tudi predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 140. člena ZUP).

13. V zvezi s tožbenim očitkom, da se toženka v izpodbijani odločbi v prvi vrsti sklicuje, da tožeča ni predložila zahtevanih programov posvetov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati izvajalce prispevkov (referatov, predavanj, delavnic, razstav, plakatov), naslove prispevkov ter kraj in čas izvedbe, s čimer se od tožnice zahteva več kot zahtevajo predpisi in se omejuje na točno eksplicitno naveden dokaz (to je program posveta) in posledično krši pravico do enakega varstva pravice tožnice iz 22. člena Ustave RS, sodišče pojasnjuje, da pravilnik določa zgolj pogoje, ki jih je potrebno izpolniti za napredovanje v naziv, ne določa pa načina in sredstev, s katerimi se lahko dokazuje izvedba strokovnega dela na mednarodni ravni, ki se ga šteje kot samostojni referat. Sodišče ugotavlja, da se v izpodbijani odločbi tožena stranka ne omejuje izključno na predložitev programa posvetov, temveč zgolj kot primer pojasni, s katerim dokazom in zakaj ravno s tem bi bilo mogoče izkazati dejansko izvedbo strokovnega dela, ki je opredeljeno kot referat, kar pa še ne pomeni, da slednjega dejstva ni mogoče dokazati s kakšnim drugim dokazom oziroma dokaznim predlogom. Slednje ne nazadnje izhaja tudi iz poziva z dne 10. 1. 2017 tožnici, naj svoj predlog za napredovanje v naziv najkasneje v 15 dneh ustrezno dopolni, kot tudi iz seznanitve z zadevo z dne 8. 3. 2017, v katerem tožnico poziva na predložitev dodatnih relevantnih dejstev in dokazov, ki bi utegnila vplivati na izpeljani ugotovitveni postopek ter morebiti vplivati na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, torej je tožnica imela možnosti predložiti katerakoli dokazila, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da je izvedla strokovno delo in da je njeno strokovno delo referat. Zato je tožbeni očitek, da se toženka omejuje zgolj na program posvetov, neutemeljen.

14. Ker tožnica prvič šele s tožbo ugovarja, da toženki ni predložila nikakršnih vabil, kot to toženka navaja v obrazložitvi, kljub temu da je bila s tem dejstvom seznanjena že 8. 3. 2017, na katerega pa kljub podanemu odgovoru ni imela pripomb, razen tega pa v tožbi ni navedla nobenih razlogov, zakaj prej tega ni storila, je zato sodišče ta tožbeni ugovor štelo kot prepozen v skladu z določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)1. 15. Sodišče zaradi prekluzije ni moglo upoštevati tožbenega ugovora, da je obrazložitev toženke v zvezi s programi posvetov pavšalna in neutemeljena (češ, da so programi posvetov vnaprej pripravljeni, a se v realizaciji programa pojavijo spremembe v izvajalcih referatov kot tudi v časovnem programu, zato ne morejo biti zanesljiv dokaz, kateremu gre brezpogojno verjeti), saj sodišče ugotavlja, da je tožnica imela možnost izjasniti se v zvezi z navedenim delom obrazložitve že v upravnem postopku, saj je enaka obrazložitvi iz seznanitve z dne 8. 3. 2017, na katero je tožnica odgovorila, vendar se v zvezi s tem ni izjasnila, v tožbi pa ni pojasnila, zakaj teh navedb ni podala že v postopku izdaje upravnega akta.

16. Glede tožbenih navedb, da toženka ne obrazloži, kaj pomeni referat niti razlike med referatom, posterjem, razstavo in predavanje, tožnica pa se v zvezi z razlikovanjem sklicuje na SSKJ, sodišče sodi, da bi se do navedenega lahko opredelila med upravnim postopkom že v svojem odgovoru na toženkino seznanitev in gre posledično za tožbeno novoto, ki ni dopustna.

17. Prav tako sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je toženka v enakovrstnih zadevah še v letu 2015 zgolj na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov izdajalo ugodilne odločbe o napredovanju v naziv, pri čemer se pravilnik v tem delu ni spremenil, ter da tako teorija kot sodna praksa napotujeta na zavezanost upravnega organa k enakem odločanju v enakih primerih pri nespremenjenem predpisu, saj je upravni organ ob spoštovanju ustavnega načela zakonitosti zavezan v prvi vrsti k zakonitem delovanju in odločanju. Toženka utemeljeno navaja, da dokazilo o drugačni odločitvi na podlagi enakih dokazov in potrdil ni bilo predloženo, saj tožnica te svoje trditve ni konkretizirala niti ni predložila dokazov, temveč jo le pavšalno navaja. Tožnica namreč o domnevnih napredovanjih ne navaja nobenega podatka, ki bi ga bilo mogoče preveriti in bi se o njem lahko toženka izjasnila. Tožnica zatrjevanih domnevno drugačnih odločitev niti ni izkazala. Prav tako sodišče pritrjuje toženkinim navedbam, da se v konkretnem upravnem sporu presoja zakonitost konkretne upravne odločbe in da tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov, saj se pri odločanju o napredovanju ocenjuje vsak konkreten primer in lahko posebne okoliščine primera zahtevajo različno postopanje in različno presojo.

18. V zvezi s tožbenim očitkom, da je v obravnavanem upravnem postopku, v katerem je šele na poziv pooblaščenca tožnice na izdajo in vročitev odločbe v roku sedmih dni izdalo izpodbijano zavrnilno odločbo, toženka že tekom postopka kršila postopkovne določbe ter predpisane zakonite roke, saj je o predlogu tožnice skupaj odločalo več kot devet mesecev, kar je v nasprotju z določbami ZUP, sodišče pojasnjuje, da je rok za izdajo odločbe, določen v 222. členu ZUP, zakonski instrukcijski rok. Prekoračitev tovrstnih rokov po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji2 na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kar pomeni, da zamuda nima neposrednih zakonskih posledic in ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

19. Tožbena navedba, da je z obravnavanimi potrdili izkazana zahteva iz tretjega odstavka 20. člena pravilnika glede mednarodne udeležbe, ni relevantna, saj toženka v izpodbijani odločbi ne dvomi, da gre za znanstvene posvete mednarodne narave. Torej med strankama ni spora, ali gre za mednarodni posvet ali ne.

20. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo I U 1659/2019 z dne 21. 9. 2011, ker ne gre za identični oz. enaki zadevi, saj je bilo v izpostavljeni zadevi št. I U1659/2010 odločilno vprašanje, kje je bil samostojni referat predstavljen, medtem ko je v tožničinem primeru sporno, ali so tožničini prispevki sploh samostojni referati.

21. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji senata in na glavni obravnavi ni zaslišalo tožnice in predlaganih prič, pač pa je tožbene navedbe in izjave prič upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), ker sodi, da so bili pravno upoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojani že v upravnem postopku. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“3 Enako izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, namreč, da mora tožnica izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.4 Tožnica izvedbe glavne obravnave ni izrecno zahtevala, temveč jo je smiselno predlagala s tem, ko je podala dokazna predloga za zaslišanje tožnice in zaslišanje več prič, pri čemer pa ni pojasnila, kaj naj bi s predlaganimi dokazi dokazovala in tako v konkretnem primeru ni izkazala, kako bi lahko izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.

22. Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj sodišče tudi samo ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti.

23. Sodišče je o stroškovnem zahtevku odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 52. člen ZUS-1 določa, da lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Primerjaj E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2018, stran 197. 3 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. 4 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.