Jedro

Organ za BPP je na podatek iz evidence (Centralnega registra prebivalstva) vezan. Tožnik v relevantnem času ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in zato glede na določbo 1. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP ne more biti upravičenec do brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju – organ, pristojen za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo A.A., stalno prebivališče na naslovu ..., Nemčija, začasno prebivališče na naslovu …, za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 28. 5. 2013. V obrazložitvi navaja, da je prosilec v prošnji navedel, da je državljan Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem na naslovu ..., ter začasnim prebivališčem ..., kjer je na prestajanju kazni zapora. Organ za BPP pa je po uradni dolžnosti pridobil potrdilo Upravne enote Jesenice z dne 21. 6. 2013, iz katerega izhaja, da ima prosilec stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., Nemčija, začasno pa na naslovu ... Ker so po določbi 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upravičenci do brezplačne pravne pomoči državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo, prosilec ne more biti upravičenec do brezplačne pravne pomoči oziroma v tem postopku ne more biti stranka (2. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Zato je organ za BPP njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgel. Tožnik v tožbi navaja, da mu je potekel potni list v času, ko se je nahajal v Nemčiji. Na Veleposlaništvu RS v Münchnu je pridobil nov potni list. Kot stalno prebivališče so mu zapisali ..., čeprav je tam prebival začasno. Vseskozi je imel stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., kjer z družino živi v lastnem stanovanju. Dne 13. 8. 2013 je ponovno prijavil stalno prebivališče na tem naslovu, ki ga nikoli ni odjavil. S tega naslova ga je odjavila uslužbenka veleposlaništva sama. Da ni več prijavljen na ..., je izvedel iz izpodbijanega sklepa. Torej je imel v času odločanja v zadevi stalno prebivanje prijavljeno na ... Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve organu za BPP v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Pojasnjuje, da iz podatkov iz Centralnega registra prebivalstva izhaja, da tožnik stalnega prebivališča ni imel nikjer prijavljenega, začasno prebivališče pa je imel prijavljeno na naslovu, kjer trenutno prestaja zaporno kazen. Potrdilo je javna listina, stranka pa lahko dokazuje, da so v potrdilu dejstva neresnično potrjena ali da je potrdilo nepravilno sestavljeno. Tožnik je v tožbi navedel, da je šele 13. 8. 2013 prijavil stalno prebivanje na naslovu ... Ker je šele po izdaji izpodbijanega akta uredil stalno prebivališče, ni mogoče slediti argumentaciji, da ga je uslužbenka veleposlaništva sama odjavila. Predlaga zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je od rojstva stalno prijavljen na ... Za dejstvo, da je odjavljen iz Republike Slovenije, je izvedel šele iz izpodbijanega sklepa in je takoj ponovno uredil stalno prebivališče. Tudi toženka je vse vloge dostavljala na naslov stalnega prebivališča na ... V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivanja bi upravni organ lahko tožnika zaslišal, pa tega ni storil, čeprav je bilo iz vloge razbrati, da njegova izvenzakonska partnerica in oba otroka živijo na istem naslovu. Ker tega ni storil, je preuranjeno sprejel zaključek, da ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Očitati tožniku neskrbnost ni na mestu, ob tem da je organ deloval zavajajoče, in tožniku do izdaje odločbe ni omenil, da nima prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev temelji na 1. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, ki določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo. Organ za BPP je ugotovil, da tožnik v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča. Pri svoji odločitvi se je po presoji sodišča organ za BPP pravilno oprl na dopis Upravne enote Jesenice z dne 21. 6. 2013, v katerem ta sporoča, da iz uradne evidence posreduje podatke o naslovu tožnikovega stalnega prebivališča (Nemčija, ...) in naslovu začasnega prebivališča (...). Sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 18. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) vzpostavljen register stalnega prebivalstva, ki ga vodi in vzdržuje pristojni organ za svoje območje (upravna enota) in ga posreduje ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, ki vodi in vzdržuje register stalnega prebivalstva Republike Slovenije (19. člen). Register vsebuje (tudi) podatke iz 7. člena tega zakona, med njimi podatke o stalnem prebivališču in evidenco gospodinjstev (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPPreb). Ta register je neposredno povezan s centralnim registrom prebivalstva (tretji odstavek 19. člena ZPPreb). Iz navedene ureditve izhaja, da je organ za BPP, ko je v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči preverjal, ali tožnik ima status upravičenca do brezplačne pravne pomoči, lahko upošteval podatek iz uradne evidence o stalnem prebivališču, ki mu ga je posredovala Upravna enota Jesenice (v izpodbijanem sklepu se je neposredno oprl na dopis upravne enote, v odgovoru na tožbo pa se sklicuje na podatke iz Centralnega registra prebivalstva, kar pa glede na prej opisano povezanost evidenc ne pomeni utemeljevanja odločitve z drugim razlogom).

Tožnik ugotovitve organa za BPP, da v času sprejetja izpodbijane odločitve ni imel prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu ..., ne zanika. Meni, da je do spremembe naslova prišlo pri izdaji potnega lista ter da bi ga organ za BPP o tem moral zaslišati, saj tudi iz vloge izhaja, da njegova izvenzakonska partnerica in otroka živijo na istem naslovu (slednje ne drži, saj je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za navedene osebe navedel drugo začasno prebivališče). Po presoji sodišča pa bi ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča, na kar s svojimi ugovori meri tožnik (tak postopek je predviden v ZPPreb in ga izvaja upravna enota) preseglo pooblastila organa za BPP, ki odloča o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ne gre namreč za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP (pravno vprašanje, ki še ni odločeno s strani pristojnega organa), temveč za dejstvo, o katerem se vodi uradna evidenca. Organ za BPP je na podatek iz evidence vezan. Če pa stranka meni, da dejstvo ni tako, kot izhaja iz uradne evidence, mora v ustreznem postopku doseči spremembo vpisa podatka v evidenci (kot izhaja iz tožbenih navedb in tožbi predloženega dokaza je tožnik tak postopek tudi sprožil in 13. 8. 2013 (po izdaji izpodbijanega sklepa) pri Upravni enoti Jesenice prijavil stalno prebivališče na naslovu ...). Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati to, da naj bi bila tožniku pisanja dostavljana na prej navedeni naslov, kot navaja v pripravljalni vlogi, saj to še ne izkazuje, da je bilo to njegovo uradno stalno prebivališče. Po povedanem sodišče pritrjuje ugotovitvi organa za BPP, da tožnik v relevantnem času ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in zato glede na določbo 1. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP ne more biti upravičenec do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Stroškovni zahtevek tožnika je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.