Jedro

Predlog za preveritev pogojev za zaščito kmetije lahko vloži lastnik; če je kmetija še predmet zapuščinskega postopka, je predlagatelj lahko vsak dedič.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. ... z dne 21. 6. 2004 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A št. ... z dne 26. 3. 2004, s katerim je prvostopni organ zavrgel njen predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote A št. ... z dne 24. 9. 2001. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je vprašanje, kdo je lahko stranka v postopku, procesna predpostavka za meritorno odločanje. Sklicuje se na 42. in 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki opredeljujeta stranko in stranskega udeleženca v postopku. Ugotavlja, da sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka, ki je bil končan s pravnomočno odločbo o izpolnjevanju pogojev za zaščiteno kmetijo, last pok. BB. V času odločanja organa prve stopnje ni bilo sporno, da zapuščinski postopek po pok. BB še ni končan. Ker po splošnih predpisih o dedovanju dediči do delitve z zapuščino upravljajo in razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju), gre pravica predlagati obnovo postopka za preverjanje pogojev za zaščiteno kmetijo, ki jo po materialnem predpisu ima lastnik, le skupno vsem dedičem. Zato je prvostopni organ pravilno preveril, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, in je predlog po 267. členu ZUP pravilno zavrgel. Tožnika izpodbijata odločbo tožene stranke zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa. Navajata, da sta dediča po pok. BB, ki je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 99 k.o. C, vl. št. 26 k.o. D ter vl. št. 11 k.o. D, ki se na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote A št. ... z dne 24. 9. 2001 štejejo za zaščiteno kmetijo. Večina teh nepremičnin pa je po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine A ter dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine E, vse za obdobje 1986 do 2000, za območje F (Uradni vestnik Občine ... , št. 5/98, 6/98, 7/99 in 3/00) in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za PPC IV. - Dolina G (Uradni vestnik Občine ..., št. 6/00) opredeljenih kot nezazidana stavbna zemljišča. V nadaljevanju tožnika naštevata parcele, ki so opredeljene kot stavbna zemljišča. Te parcele ne izpolnjujejo več pogojev za zaščiteno kmetijo. Oba upravna organa pa sta njun predlog zavrnila z obrazložitvijo, da se pravno in dejansko stanje v času od izdaje odločbe pa do danes ni spremenilo, kar pa ne drži. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke, da predlog za odvzem statusa zaščitene kmetije in predlog za obnovo postopka (ker jima ni bila omogočena udeležba v postopku izdaje odločbe, s katero je kmetija pok. BB zaščitena) ni bil vložen s strani vseh treh dedičev, saj bi prvostopni organ lahko tudi po uradni dolžnosti preveril, ali kmetija izpolnjuje pogoje iz Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG). Namen tega zakona vsekakor ni ščititi nezazidana stavbna zemljišča, pač pa kmetijska zemljišča. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi predlogu za odvzem statusa zaščitene kmetije, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku HH v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnikov. Navaja, da je sicer točno, da so številne nepremičnine, ki so sestavni del zaščitene kmetije pok. BB, po odlokih opredeljene kot nezazidana stavbna zemljišča. Kljub temu meni, da kmetija izpolnjuje vse pogoje, da se šteje za zaščiteno kmetijo. Tožnika sta namreč zamolčala, da je Občina F v svojem odloku kot nezazidana stavbna zemljišča opredelila tudi tista zemljišča, ki bi glede na veljavne predpise morala trajno ostati kot kmetijska. To so parcele št. ..., vse k.o. D. Sicer pa glede na določila predpisov o dedovanju tožnika sama brez njega, ki je tudi zakoniti dedič po pok. BB, nista upravičena zahtevati spremembe statusa kmetije. Stranka predlaga vpogled v spis Okrajnega sodišča v A, opr. št. D .../2001 in še zlasti v izvedeniško mnenje v tem spisu.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba je utemeljena.

V okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Pri presoji pogoja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se v primeru obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, na podlagi katerega sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo Upravne enote A št. ... z dne 24. 9. 2001, ker jim možnost udeležbe v tem postopku ni bila dana, šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se postopka, pa v njem ni sodelovala, ker ji takšna možnost ni bila dana. Sodišče se s toženo stranko ne strinja, da tožnika, ki sta potencialna dediča po pok. BB, nista upravičeni osebi in predloga za obnovo postopka, v katerem se je preverjalo, ali kmetija, last pok. BB, izpolnjuje pogoje po 2. členu ZDKG (Uradni list RS, št.70/95 in 54/99-odločba US), ne bi mogla vložiti ter je zato treba njun predlog za obnovo postopka zavreči. ZUP v 42. členu, na katerega se sklicuje tožena stranka, opredeljuje stranko glede na položaj, ki ga ima fizična ali pravna oseba oziroma drugi (skupina oseb itd.) v postopku; stranka je tisti subjekt, na zahtevo katerega je začet postopek ali zoper katerega teče postopek. V enakem smislu je v 43. členu ZUP opredeljen stranski udeleženec; to je oseba, ki se udeležuje drugega postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi. Procesno legitimacijo mora stranka za uspeh v postopku nadgraditi s stvarno legitimacijo; biti mora nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, kot ga urejajo materialni predpisi. V obravnavanem primeru, ko se je postopek preveritve izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo izvedel zaradi tekočega zapuščinskega postopka (da gre za takšen postopek, med strankami ni sporno), je ta predpis Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 in Uradni list RS, št. 13/94-ZN, 40/94-odl. US, 82/94, 117/00-odl. US, 67/01, 83/01-OZ in 73/04-ZN-C, v nadaljevanju: ZD), kot je to upoštevala tudi tožena stranka. Sodišče pa se z njo ne strinja, da je za opredelitev stranke v upravnem postopku za preveritev pogojev za zaščito kmetije relevantno določilo prvega odstavka 145. člena ZD, ki določa, da do delitve dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Navedena določba je odraz sistema ipso iure pridobitve dediščine, v smislu katerega preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Subjekt premoženjskih pravic in obveznosti, katere so do smrti zapustnika pripadale le-temu, postane dedič, oziroma, če je več dedičev skupnost dedičev, ki so glede na zapuščino v večlastninskem razmerju, ki ustreza skupni lastnini. Ta stvarnopravni inštitut je v času smrti BB (leta 2001) urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90), in določal, da je skupna lastnina lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar se dajo njihovi deleži določiti, vendar niso vnaprej določeni (identično je določilo sedaj veljavnega 72. člena Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/00). Značilnost skupne lastnine je, da skupni lastniki skupno razpolagajo s stvarjo. Pri opredelitvi, ali ima zapuščina status zaščitene kmetije, pa po presoji sodišča ne gre za razpolaganje dedičev z zapuščino, ampak za ugotavljanje okoliščin, ki jih ZDKG predpisuje, da se zagotovi ekonomski in socialni vidik lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, s tem, da se oblikujejo srednje velike kmetije, ki omogočajo smotrno gospodarjenje. Ugotovitev, ali gre za zaščiteno ali nezaščiteno kmetijo, šele daje podlago za izvedbo zapuščinskega postopka, v katerem bo določeno, na koga je lastninska pravica prešla. Pravni režim dedovanja pa je različen: dedovanje zaščitene kmetije ureja ZDKG, s ciljem, da jo deduje praviloma le en dedič in se taka kmetija ne deli, nezaščitene pa ZD, kjer pa takih omejitev ni. Ker je torej od statusa kmetije odvisen dedni delež vsakega dediča, se sodišče ne more strinjati s toženo stranko, da stvarnopravnega upravičenja za preveritev pogojev, ali kmetija, ki je predmet dedovanja, izpolnjuje pogoje za zaščito, ne bi imel vsak dedič, ampak le vsi skupaj. Glede na to, da so interesi dedičev za zaščito kmetije zaradi različnega režima dedovanja praviloma nasprotujoči, niti ni mogoče pričakovati, da bi bilo soglasje za preveritev med vsemi dediči doseženo. To praktično pomeni, da preveritev kmetij, ki so predmet zapuščinskega postopka (ZDKG pa dispozitivnega postopka preveritve v zvezi z zapuščinskim postopkom ne izključuje), sploh ne bi bila izvedljiva. Zato je po mnenju sodišča določilo, da lahko lastnik zahteva preveritev pogojev, treba razumeti tako, da je v primeru, ko je kmetija še predmet zapuščinskega postopka, to tudi posamezni dedič, torej je vsak dedič lahko aktivna stranka v postopku, v katerem se preverja, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito, vendar bi moral organ, kadar bi ugotovil, da postopka preveritve niso predlagali vsi dediči (skupaj), pritegniti v postopek tudi preostale dediče ter jim omogočiti sodelovanje v postopku (kot aktivni stranki). Na podlagi zgoraj podanega mnenja je sodišče odstopilo od drugačnega stališča o tem, kdo je stranka za vložitev predloga za preveritev, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi opr. št. U 1714/94-8 z dne 16. 10. 1997. Glede na navedeno je tožena stranka napačno presodila, da tožnika nista upravičeni osebi za predlaganje obnove postopka, končanega z dokončno odločbo o preveritvi pogojev za zaščito kmetije, last pok. BB, št. ... z dne 24. 9. 2001. Zato je sodišče njeno odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem bo treba ponovno opraviti formalni preizkus vloženega predloga za obnovo postopka, ter pri tem upoštevati, da je pogoj, da ga je podala upravičena oseba, podan.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodila, da je tožena stranka napačno uporabila procesni predpis. Ker je odločilo iz procesnih razlogov, ni izvedbo dokaza, ki ga je predlagala stranka z interesom (vpogled v spis Okrajnega sodišča v A, opr. št. D .../2000), saj se ta dokaz nanaša na samo vsebino pogoja za zaščito, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zadevo je na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka te določbe vrnilo toženi stranki v ponovni postopek