Jedro

Glede preostalega dela terjatve dolžnik ni vložil ugovora po 2. odst. 61. čl. ZIZ, ampak je izpodbijal sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo; v takšnem primeru pa se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (3. odst. 62. čl. ZIZ).

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi z dne 12.2.2007, razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka; 2.) sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v K. V obrazložitvi je navedlo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da Višje sodišče sklep o izvršbi z dne 12.2.2007 vzdrži v veljavi za znesek 275.050,94 EUR in napoti na pravdo le za znesek 35.812,65 EUR, oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, dolžniku pa naloži povračilo nadaljnjih stroškov upnika. Opozarja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil le delni ugovor in sicer je trdil, da je plačal račune pod št., ki jih v nadaljevanju navaja. Sicer je dolžnik očitno nepravilno seštel zneske plačil in je upošteval, da je plačal 37.812,65 EUR, čeprav je seštevek plačil 35.812,65 EUR. Med strankama je sporno le, kateri računi so se pokrivali s citiranimi plačili. Dolžnik je torej pripoznal terjatev v znesku 273.050,95 EUR, kar pomeni, da je ugovarjal terjatvi le delno, sodišče pa je sklep o izvršbi razveljavilo v celoti in upnika napotilo na pravdo glede celotne terjatve. Ravnalo je napačno, ker bi sklep o izvršbi lahko razveljavilo le delno za ugovarjani del, in sicer za znesek, glede katerega je predložil dokaze, torej za 35.812,65 EUR. Za znesek 273.050,95 EUR pa dolžnik ni ugovarjal in je sklep o izvršbi v tem delu postal pravnomočen. Za znesek 1.999,99 EUR pa dolžnik ugovora ni obrazložil in bi ga sodišče moralo v tem delu zavrniti. Sodišče pa bi se moralo opredeliti tudi do ugovora po 149. čl. ZIZ.

Dolžnik je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. V zvezi s plačili opozarja, da je predložil razčlenitev prometa denarnih sredstev, v njej je točno opredeljeno, kateri računi so bili plačani, tako da to ne more biti sporno. Seštevek zneskov posameznih plačil predstavlja 37.812,65 EUR. V ugovoru je tudi navedel razloge, ki preprečujejo izvršbo, podrobno je pojasnil ter predložil dokaze o obstoju okoliščin iz 149. čl. ZIZ.

Pritožba upnika je utemeljena, vendar pretežno iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja.

V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi verodostojnih listin, več računov ter obračunov zamudnih obresti in je sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ugodilo ter 12.2.2007 izdalo sklep o izvršbi. Dolžnik je zoper ta sklep vložil ugovor, pri čemer je ugovorne razloge uveljavljal v dveh smereh: najprej je zoper del sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo plačilo glavnice, ugovarjal, da je del terjatve plačal (naštel je račune, ki so bili plačani in predložil listine, ki to potrjujejo), tako da bi znašala upnikova terjatev še 273.050,95 EUR. Navedeno pomeni, da je ugovarjal za znesek 37.812,64 EUR. Glede tega dela bi bila odločitev v izpodbijanem sklepu na podlagi 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) utemeljena, potem ko bi bilo razčiščeno, kateri od terjanih računov so bili poravnani in kakšen je dejanski seštevek zneskov, glede katerih dolžnik izkazuje plačilo s predloženimi listinami. Glede preostalega dela terjatve pa dolžnik ni vložil ugovora po 2. odst. 61. čl. ZIZ, ampak je izpodbijal sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo; v takšnem primeru pa se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (3. odst. 62. čl. ZIZ). To je povsem jasno razvidno iz 2. tč. ugovora, v kateri dolžnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo z rubežem razpoložljivega dobroimetja dolžnika, ki ga ima na računu pri organizaciji za plačilni promet ter s prenosom zarubljenega dobroimetja v korist računa upnika, čeprav pri njem kot javnem zavodu, ki se otepa z visoko izgubo, ni mogoče seči na sredstva na računu, ki so namenjena opravljanju njegove temeljne dejavnosti, ker bi mu bilo sicer onemogočeno normalno poslovanje. Z navedenimi trditvami, za katere je dolžnik predlagal dokaze, zatrjuje dejanski stan iz 1. odst. 149. čl. ZIZ in uveljavlja ugovorni razlog iz 7. tč. 2. odst. 55. čl. ZIZ, o čemer bo moralo odločiti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih izvršilnih stroškov.