Jedro

Namen 67. člena ZPP ni omogočiti prenosa sojenja v zadevi zgolj zato, ker sodišče na sedežu v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ni odločilo v skladu s tožničinimi pričakovanji. To bi namreč nasprotovalo ne le določbi 67. člena ZPP, ampak tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih - tako imenovani naravni sodnik. Neutemeljene pa so tudi tožničine navedbe o splošni solidarnosti sodnikov in sodnic do kolegov sodnikov, saj so pavšalne in ne temeljijo na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi ustvarjal videz, da vsi sodniki Upravnega sodišča na sedežu v Ljubljani v obravnavani zadevi ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. Izražanje dvoma v korektno vodenje postopka ne predstavlja utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je zagotavljanju pravice do nepristranskega sojenja z vidika posamičnega sodnika namenjen institut njihove izločitve.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo za razveljavitev sklepa Agencije za energijo št. 451-15/2019-12/628 z dne 17. 7. 2020. Hkrati s tožbo je podala tudi predlog za delegacijo pristojnosti Upravnega sodišča. V predlogu navaja, da je sodnik svétnik dr. A. A. njeno prošnjo za brezplačno pravno pomoč žaljivo in protizakonito zavrnil z obrazložitvijo, da je za ustavitev izvršbe kriva sama, zato meni, da po tej arbitrarni odločitvi in zaradi splošno znane solidarnosti sodnikov oziroma sodnic ni mogoče pričakovati, da bi Upravno sodišče o vloženi tožbi odločalo nepristransko ter da bi se v postopku spoštovalo njene ustavne pravice.

2. Predlog ni utemeljen.

3. V skladu s 67. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

4. Iz predloga tožnice ni jasno razvidno, ali želi tožnica doseči sojenje zunaj sedeža Upravnega sodišča v Ljubljani, ali zahteva določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je Upravno sodišče Republike Slovenije edino stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnem sporu, zato drugega sodišča ni mogoče določiti. Upoštevaje, da Upravno sodišče sodi tudi na zunanjih oddelkih in ne le na sedežu v Ljubljani (drugi odstavek 9. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče zato tožničin predlog obravnavalo v smislu predlaganega prenosa sojenja na zunanji oddelek.

5. Kot izhaja iz navedene določbe 67. člena ZPP, je lahko razlog za prenos pristojnosti zagotavljanje smotrnosti izvedbe postopka. Tožnica okoliščin, ki bi utemeljevale lažjo izvedbo postopka na katerem od zunanjih oddelkov upravnega sodišča, ne navaja.

6. Pravni standard "drugih tehtnih razlogov" pa zajema tudi druge okoliščine, med drugim takšne, ki lahko vzbujajo dvom v objektivno nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.1 Izključiti je torej treba vsako okoliščino, ki bi, upoštevaje kriterij razumnega opazovalca, lahko omajala zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh, kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi, ker bi se ustvarjal videz, da naj bi vsi sodniki danega sodišča zaradi te okoliščine (največkrat zaradi tesnejših, predvsem sorodstvenih razmerij strank in sodnikov) ne mogli prosto odločati po svoji vesti.2

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru taki tehtni razlogi niso podani. Namen 67. člena ZPP namreč ni omogočiti prenosa sojenja v zadevi zgolj zato, ker sodišče na sedežu v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ni odločilo v skladu s tožničinimi pričakovanji. To bi namreč nasprotovalo ne le določbi 67. člena ZPP, ampak tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih - tako imenovani naravni sodnik.3 Neutemeljene pa so tudi tožničine navedbe o splošni solidarnosti sodnikov in sodnic do kolegov sodnikov, saj so pavšalne in ne temeljijo na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi ustvarjal videz, da vsi sodniki Upravnega sodišča na sedežu v Ljubljani v obravnavani zadevi ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. Izražanje dvoma v korektno vodenje postopka ne predstavlja utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je zagotavljanju pravice do nepristranskega sojenja z vidika posamičnega sodnika namenjen institut njihove izločitve.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog kot neutemeljen zavrnilo.

1 Sklepi Vrhovnega sodišča I R 15/2014 z dne 6. 2. 2014, I Upr 3/2015 z dne 11. 2. 2015, I Upr 6/2015 z dne 2. 9. 2015, I Upr 1/2016 z dne 15. 3. 2016, I R 64/2017 z dne 25. 5. 2017. 2 Sklepa Vrhovnega sodišča I R 38/2020 z dne 27. 2 2020 in I Upr 2/2020 z dne 3. 6. 2020. 3 Sklepa Vrhovnega sodišča III R 6/2015 z dne 24. 3. 2015 in I R 39/2019 z dne 14. 3. 2019.