Jedro

Kršiteljici se neutemeljeno sklicujeta na določbe Enotnih pravil za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga CIM (v nadaljevanju Enotna pravila), saj ta pravila urejajo razmerje med pošiljateljem in prevoznikom, ne vplivajo pa na carinski postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Kršiteljici morata plačati sodno takso za pritožbo in sicer pravna oseba v znesku 45,00 EUR in odgovorna oseba pravne osebe v znesku 45,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru delno ugodilo zahtevi kršiteljic za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Finančne uprave RS, tako da je spremenilo odločitev o sankciji za prekršek, sicer pa je zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo, s katero sta bili pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe spoznani za odgovorni za prekršek po 19. točki prvega odstavka 47. člena ZIZCEU, zavrnilo.

2. Zoper sodbo se kršiteljici pritožujeta po svojih zagovornikih zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Obdolžena pravna oseba je železniški prevoznik blaga, ki je na podlagi CIM tovornih listov od pošiljatelja prevzel za prevoz zabojnike in ne posameznega komercialnega blaga. Na podlagi s strani pošiljatelja prejetih podatkov je zato kršiteljica pripravila seznam blaga za iznos iz carinske cone Koper in ga predala carinskemu organu v Luki Koper. V polju 5b tovornega lista je pošiljatelj vpisal šifro 2179 in vpisal X v prazen kvadratek, kar pomeni, da je kršiteljica glavna zavezanka za poenostavljeni železniški tranzitni postopek. V skladu z Enotnimi pravili za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga CIM (8. člen) je za vsebino podatkov o vrsti in količini blaga v tovornem listu odgovoren pošiljatelj. Železniški prevoznik ne more posegati v vsebino zabojnika, niti ne more brez pošiljateljeve zahteve preveriti resničnosti navedenih podatkov. Kljub temu je izpodbijana sodba sprejela nasprotni zaključek, češ da bi se ob veliki količini nedeklariranega blaga ob ustrezni skrbnosti kršiteljica morala in mogla vedeti, da ni v deklaracijo ni zajela vsega blaga. Sodišče je zgolj sledilo argumentom prekrškovnega organa, ni pa se opredelilo do navedb kršiteljev v zahtevi za sodno varstvo glede Enotnih pravil CIM. Sodba je popolnoma neobrazložena tudi glede domnevne odgovornosti pravne osebe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pri pritožbi zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo napačna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, opredelilo se je do vseh odločilnih dejstev v zadevi, svoje zaključke je tudi v zadostni meri obrazložilo, da omogočajo pritožbeni preizkus. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti kršitve ustavnih pravic.

5. Kršiteljici se neutemeljeno sklicujeta na določbe Enotnih pravil za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga CIM (v nadaljevanju Enotna pravila), saj ta pravila urejajo razmerje med pošiljateljem in prevoznikom, ne vplivajo pa na carinski postopek. V 2. členu Enotnih pravil je namreč izrecno določeno, da za prevoze, za katere veljajo ta enotna pravila, veljajo tudi predpisi javnega prava, med drugim tudi predpisi carinske zakonodaje. Po 15. členu Uredbe 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 (v nadaljevanju Uredba 952) so osebe, ki vložijo carinsko deklaracijo, odgovorne med ostalim za pravilnost in popolnost informacij, navedenih v deklaraciji. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila v predmetnih carinskih postopkih kršiteljica – pravna oseba carinski deklarant, zato ne more biti dvoma, da je bila odgovorna za pravilnost in popolnost informacij, navedenih v deklaracijah in to ne glede na poslovno razmerje, na katerem temelji zastopanje1. 6. Sodba je obrazložena tudi glede odgovornosti obeh kršiteljic. Odgovornost pravne osebe je pojasnjena v točki 18. izpodbijane sodbe in sicer pravilno temelji na določbi 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Pravilen pa je tudi zaključek glede odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe. Dejstvo, da gre za kontejnerski prevoz, ne osvobaja prevoznika odgovornosti za pravilnost in popolnost podatkov v carinski deklaraciji (sicer bi bili kontejnerski prevozi izvzeti iz Uredbe 9522). Konkretne okoliščine v zadevi (praktično dvakrat večja teža blaga, razlika je bila vsakič več kot 10 ton, pri čemer gre za številne manjše predmete) tudi po mnenju pritožbenega sodišča kažejo na premajhno skrbnost kršiteljic, ki sta v carinskem postopku nastopali kot strokovnjaka.

7. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Po določbi 144. člena ZP-1 morata kršiteljici plačati sodno takso za pritožbo, ki po tarifni št.8132 v zvezi s tarifno št. 8112 znaša za vsakega 45 EUR.

1 Taki so bili tudi razlogi sodišča prve stopnje v točki 14. sodbe, zato ne drži, da sodišče prve stopnje na ugovore v zahtevi za sodno varstvo glede uporabe Enotnih pravil ne bi odgovorilo. 2 Po 11. členu Enotnih pravil ima prevoznik celo možnost kadarkoli preveriti, ali pošiljka ustreza podatkom v tovornem listu.