Jedro

Ker opis kaznivega dejanja ni bil spremenjen tako, da bi se karkoli dodalo, kar ni bilo obseženo že v prvotnem tenorju obtožnega predloga in je bila glede tega možna obramba že na prejšnjih narokih za glavno obravnavo, sodišče z zavrnitvijo obsojenčevega predloga glede roka za pripravo obrambe ni kršilo določbe 2. odstavka 344. člena ZKP.

Kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ praviloma temelji na civilnopravnem razmerju, ki pa v primeru kršitve pogodbe preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju pogodbe lahko očita protipravna prilastitev zaupane premične stvari.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega N.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000 tolarjev.

Obrazložitev

Obsojeni N.B. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 16.1.2001 spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.5.2002 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.M.P. s P. je dne 2.9.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer iz istih razlogov, kot jih je navedel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. V zahtevi je uveljavil, da mu sodišče prve stopnje ni dalo možnost priprave obrambe ob spremembi obtožbe, da je izrek sodišča prve stopnje nejasen ter da se nejasno in nesklepčno mešajo določeni pojmi, v sodbah sodišč prve in druge stopnje pa ni razlogov o obsojenčevem pisnem zagovoru.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo z dne 29.10.2002 podal mnenje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega N.B. ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik ocenjuje kot kršitev pravice do obrambe, ker mu sodišče prve stopnje ni omogočilo potrebnega časa za pripravo obrambe po spremembi obtožbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.1.2001 na Okrajnem sodišču v Brežicah je razvidno, da je sodišče potem, ko je okrožni državni tožilec po zaključku dokazovanja modificiral obtožni predlog in prošnji obsojenčevega zagovornika, da se mu dodeli dodatni rok za pripravo obrambe glede na spremembo obtožnega predloga, sprejelo sklep, da se takšnemu predlogu zagovornika ne ugodi. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje je pojasnjeno, da takšnemu predlogu zagovornika ni ugodilo zato, ker je tožilec iz opisa dejanja izpustil očitek, da je obdolženec vozilo prodal B.T., tako da je obtožni predlog v svojem bistvu ostal nespremenjen. Tudi sodišče druge stopnje je sledilo takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje in ocenilo, da je zaključna beseda tudi del obrambe po spremembi obtožbe.

Vrhovno sodišče prav tako ocenjuje, da ni podana kršitev kazenskega postopka, ko ob spremembi obtožnega predloga sodišče prve stopnje po 2. odstavku 344. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) glavne obravnave ni prekinilo za pripravo obrambe, saj glede na navedeno določbo ZKP ne obstaja obveznost, da to sodišče stori. Primerjava obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Krškem z dne 14.4.1999 in spremenjenega obtožnega predloga na glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Brežicah dne 16.1.2001 pokaže, da je okrožni državni tožilec v modificiranem tenorju obtožnega predloga izpustil besedilo "in ga je brez vsakršnega dovoljenja lastnika prodal B.T.", izpustil je vrednost vozila v višini najmanj 1,5 mio SIT in dodal oškodovanje K. leasing d.o.o. za 287.834,00 SIT, prav tako pa dodal, da je bilo dejanje storjeno "v neugotovljenem kraju v R Sloveniji". Opis kaznivega dejanja torej ni bil spremenjen tako, da bi se karkoli dodalo, kar ni bilo obseženo že v prvotnem tenorju obtožnega predloga. V opisu kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje so torej navedeni vsi znaki kaznivega dejanja in druge pomembne okoliščine, glede katerih je bila možna obramba tako na prvi glavni obravnavi dne 21.11.2001, ko sta bila prisotna tako obsojenec kot njegov zagovornik, kot tudi na drugi glavni obravnavi dne 16.1.2001, ko je bil navzoč obsojenčev zagovornik, obsojenec pa kljub izkazanemu vabilu ni prišel na glavno obravnavo. Prav tako se ni mogoče strinjati z zagovornikovo trditvijo, da zaključna beseda ne pomeni obrambe, kajti del obrambe je v vsakem primeru vsebovan tudi v takšni zaključni besedi. Ob opisu kraja kaznivega dejanja je naveden tako kraj sklenitve pogodbe, kraj prilastitve pa je tudi naveden kot kraj v Republiki Sloveniji, kar zadostuje za samo določljivost kraja kaznivega dejanja. Iz tenorja obtožbe je bilo tudi izpuščeno, da je obsojenec avtomobil prodal B.T., kar samega obtožnega predloga ni spremenilo, saj prodaja predstavlja le takoimenovano naknadno nekaznivo ravnanje obsojenca.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišče z zavrnitvijo obsojenčevega predloga glede roka za pripravo obrambe ni kršilo določbe 2. odstavka 344. člena ZKP.

Kršitev tudi ni podana z uporabo različnih izrazov glede obsojenčevega izvršitvenega dejanja, kot to uveljavlja obsojenčev zagovornik. Sodišče prve stopnje je res glede zaupanega vozila ocenilo, da ga je obsojenec zapustil, prisvojil, zatajil, vendar vsi ti izrazi pomenijo prav obsojenčevo izvršitveno dejanje.

Z zagovornikovo trditvijo, da naj bi oškodovanec zadržal prejeti denar in dobil nazaj avto, pa zagovornik v zahtevi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljaviti.

Kršitev materialnega prava vidi zagovornik v sodni praksi, ko se obravnava neplačevanja leasinga ne šteje za kaznivo dejanje. Pri tem je zagovornik prezrl, da tako kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ, kot na primer tudi kaznivo dejanje goljufije, praviloma temelji na civilnopravnem razmerju, ki pa v primeru kršitve pogodbe preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju pogodbe lahko očita protipravna prilastitev zaupane premične stvari. V izpodbijanih sodbah je prav to ugotovilo sodišče prve in druge stopnje.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev materialnega zakona, niso podane kršitve Zakona o kazenskem postopku, uveljavljeno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.