Jedro

Glede na to, da je postopek prodaje vozila po pooblastilu zunajzakonske partnerke M.K., ki je bila formalni lastnik vozila, opravil obdolženec in da je on spravil oškodovanko z lažnivim zatrjevanjem o številu prevoženih kilometrov v zmoto, navedeni podatek pa je bil odločilen, da se je oškodovanka odločila za nakup vozila, pri čemer je obdolženi vedel, da je imelo vozilo že 25. 11. 2013 dejansko prevoženih 238.498 km, okoliščina, da je formalni lastnik vozila druga oseba in ne obdolženi, na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, nima prav nobenega vpliva.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.N. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 21351/2017 z dne 22. 2. 2018 obdolženega D.N.spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter naložilo posebni pogoj, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovanki J.R. znesek 792,56 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in bo obdolžencu v pogojni obsodbi določena kazen izrečena. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo, da mora oškodovanki povrniti njen premoženjskopravni zahtevek v višini 792,56 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka v višini 1,707,44 EUR pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ali odpravi oz. podrejeno, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik v pritožbi z ničemer ne obrazloži. Tako ne pojasni, katera bistvena kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP bi naj bila podana in v čem bi naj bila. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5. Po stališču pritožbe z dejanjem, opisanim v prvostopnem krivdnem izreku, niso izpolnjeni zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in gre v obravnavanem primeru izključno za eventualno civilni delikt, ker lastnik vozila (to je M.K.) odgovarja za stvarne napake na prodani stvari, nikakor pa ne obdolženec kot njen pooblaščenec. Slednji je namreč na podlagi mandatnega naročila opravil prodajo določene stvari, zaradi česar niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Obdolženi tudi ni imel interesa po pridobitvi protipravne premoženjske koristi, kar izhaja tudi iz dejstva, da je oškodovanka del kupnine nakazala hčeri obdolženega.

6. Pritožba nima prav. Dejanje obdolženca, opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Obdolženec je bil spoznan za krivega navedenega kaznivega dejanja, ker je sodišče prve stopnje sledilo obtožbi, ki obdolžencu očita, da je zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil, ko je v mesecu aprilu 2014 v Mariboru oškodovanki lažno prikazal, da ima njegovo vozilo znamke Citroen Berlingo, ki je bilo sicer v formalni lasti njegove zunajzakonske partnerke, prevoženih le okoli 153.000 km, čeprav je vedel, da je imelo vozilo že 25. 11. 2013 prevoženih 238.498 km, z navedenim pa jo je zapeljal, da se je odločila za nakup vozila v obliki menjave svojega vozila znamke Peugeot Partner 1,4 v vrednosti 1.000,00 EUR in doplačilom 4.000,00 EUR, zmanjšanim za znesek 100,00 EUR, pri čemer je navedeni znesek plačala obdolženemu na način, opisan v prvostopnem krivdnem izreku, s tem pa vozilo preplačala za znesek 792,56 EUR, saj je dejanska tržna vrednost vozila na dan 30. 4. 2014, ob upoštevanju prevoženih 238.498 km, znašala 4.107,44 EUR in si je torej pridobil protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 792,56 EUR. V navedenem opisu so zajeti vsi abstraktni in dejanski zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da gre kvečjemu za civilni delikt. 7. Glede na to, da je postopek prodaje vozila po pooblastilu zunajzakonske partnerke M.K., ki je bila formalni lastnik vozila, opravil obdolženec in da je on spravil oškodovanko z lažnivim zatrjevanjem o številu prevoženih kilometrov v zmoto, navedeni podatek pa je bil odločilen, da se je oškodovanka odločila za nakup vozila, pri čemer je obdolženi vedel, da je imelo vozilo že 25. 11. 2013 dejansko prevoženih 238.498 km, okoliščina, da je formalni lastnik vozila druga oseba in ne obdolženi, na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, nima prav nobenega vpliva. Navedeno namreč ne predstavlja odločilne okoliščine. To velja tudi za okoliščino, da je oškodovanka del kupnine nakazala hčerki obdolženega. Ta okoliščina namreč ne negira očitka obtožbe, da je obdolženi z očitanim mu kaznivim dejanjem si v škodo oškodovanke pridobil protipravno premoženjsko korist v višini, navedeni v prvostopnem krivdnem izreku. Tak delen način plačila je namreč oškodovanki predlagal obdolženec.

8. Sicer pa je iz pritožbenih izvajanj razvidno, da je bistvo pritožbe v zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje obravnavnega kaznivega dejanja, saj zagovornik ob vsem že navedenem zatrjuje, da bi sodišče moralo zaslišati kot pričo tudi formalno lastnico vozila, to je obdolženčevo izvenzakonsko partnerko ter da je neutemeljeno zavrnilo tak dokazni predlog obrambe, kakor tudi, da ni upoštevalo temeljnega dokaza, in sicer kupoprodajne pogodbe za navedeno vozilo, v kateri niso zavedeni prevoženi kilometri, zaradi česar obdolženi po pritožbi ni lažno prikazoval dejstva in okoliščine glede navedenega podatka. Po pritožbi obdolženi z realnimi podatki o prevoženih kilometrih vozila dejansko nikoli ni razpolagal in tudi s tem podatkom ni mogel biti seznanjen, ker je vozilo uporabljal le občasno. Sicer pa je njegova izvenzakonska partnerka vozilo kupila za ceno 5.500,00 EUR, kar je tržno realno glede na kilometre, ki so bili takrat zabeleženi na števcu na vozilu. Kupoprodajno pogodbo je pisala oškodovanka sama in bi ona morala v njo zapisati tudi podatek o kilometrih, ki so bili takrat zavedeni na števcu. Dokazan in izkazan ni direktni naklep obdolženca za oškodovanje oškodovanke, oškodovanka pa tudi ni plačala celotne dogovorjene kupnine, kar je storila samovoljno. Obdolženi je imel pooblastilo le za registracijo in tehnični pregled vozila ter njegovo prodajo oškodovanki in to iz razlogov krajevne odsotnosti lastnice vozila.

9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo ter na tej podlagi zanesljivo in s stopnjo gotovosti ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljijo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter jih ocenjuje kot pravilne, vsled česar se na njih v izogib ponavljanju tudi sklicuje: Glede na pritožbena izvajnja zagovornika pa dodaja:

10. Zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge obrambe, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v točki 4 napadene sodbe, pri čemer ni prezreti, da zagovornik ni predlagal zaslišanja priče M.K. ter zato sodišče prve stopnje o tem dokaznem predlogu ni odločalo. Samo pa glede na to, da je na podlagi izvedenih dokazov in zagovora obdolženca lahko ugotovilo vsa odločilna dejstva, očitno tudi ni našlo razloga za zaslišanje navedene priče. Obdolženi je v zagovoru povedal, da je prodajo vozila vodil on, da je tudi on seznanil oškodovanko z vsemi relevantnimi podatki o vozilu, njegovemu zagovoru, da mu število prevoženih kilometrov ob prodaji ni bilo znano, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, ker je nasprotno izpovedala oškodovanka, katere izpovedbo je ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, ker ni našlo razloga, da bi podvomilo v resničnost izpovedanega. Zakaj je bilo prepričano, da je bil obdolžencu ob izročitvi osebnega avtomobila oškodovanki znano, da je na avtomobilskem števcu prikazano prirejeno število kilometrov, torej tako, kot ga navaja oškodovanka - 153.000 km, je prepričljivo obrazložilo v točki 12 obrazložitve napadene sodbe. Pri tem se je oprlo na listinsko dokumentacijo, in ki izkazuje, da je osebni avto že dne 25. 11. 2013 imel prevoženih 238.498 km (zapisnik o pregledu sklopke z dne 25. 11. 2013). Svoje dokazne ugotovitve je oprlo tudi na izpovedbo priče S.M., prvega lastnika osebnega avtomobila, ki ga je kasneje od obdolženca kupila oškodovanka, kot je to razvidno iz točke 8 obrazložitve napadene sodbe. M. je povedal, da je imel osebni avto že dne 3. 4. 2013 prevoženih 220.328 km, kar potrjujeta tudi zapisnik o servisnem pregledu in potrdilo o menjavi olja v vozilu s tega dne. Ko je M. vozilo prodal trgovini z avtomobili Prima avto, trgovina z avtomobili R.W. s.p., pa je imelo vozilo prevoženih že 225.280 km. Od tega trgovca je vozilo kupila M.K., vse podrobnosti v zvezi s prodajo vozila oškodovanki pa je po izpovedbi oškodovanke, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, urejal obdolženec.

11. Bistvene elemente kupoprodajne pogodbe sta dogovorila obdolženec in oškodovanka in slednja je na osnovi njunega dogovora tudi sestavila kupoprodajno pogodbo. V njo sicer ni navedla števila prevoženih kilometrov na dan prodaje vozila po podatkih merilca kilometrov v vozilu, vendar ta okoliščina ni odločilna, ker je oškodovanka prepričljivo izpovedala, da se je za nakup vozila odločila prav in izključno zaradi nizkega števila prevoženih kilometrov, pri čemer ji je podatek, da ima vozilo 153.000 prevoženih km povedal obdolženi. Okoliščina, komu je nakazala kupnino in na kakšen način, ni odločilna, pa zato pritožba nima prav, ko skuša prepričati, da iz razloga, ker je bil znesek 850,00 EUR nakazan hčerki obdolženca, ni dokazan naklep obdolženca v smeri storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Oškodovanka je obdolžencu izročila kot del kupnine v znesku 1.000,00 EUR, izročila mu je svoj osebni avto v last in mu ob sklenitvi dogovora o nakupu vozila plačala 1.000,00 EUR are, preostali znesek kupnine pa je poravnala v obrokih, in sicer 24. 6. 2014 1.050,00 EUR v gotovini, znesek 1.000,00 EUR pa nakazala na transakcijski račun obdolženčeve partnerke. Tudi slednja okoliščina na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, nima prav nobenega vpliva. Bistvene sestavne kupoprodajne pogodbe sta dogovorila obdolženi in oškodovanka, obdolženi je oškodovanko z lažnivim prikazovanjem prevoženih kilometrov vozila spravil v zmoto, da se je odločila za nakup vozila, ta podatek je bil odločilen, da se je za nakup odločila, z obravnavanim dejanjem je vozilo preplačala za znesek 792,56 EUR, glede na ugotovljeno tržno vrednost vozila ob nakupu , ki je znašala 4.107,44 EUR in bila za znesek 792,56 EUR torej prikrajšana, oziroma je v tem znesku utrpela premoženjsko škodo, obdolženi pa si je na njen račun v isti višini pridobil protipravno premoženjsko korist, pa je zato dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja v celoti pravilno ugotovljeno.

12. Da je obdolženi ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo iz razlogov, ki jih navaja v točki 15 obrazložitve sodbe, vsled česar ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da navedeno ni dokazano.

13. Po obrazloženem in ker zagovornik v pritožbi tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost v prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožba zagovornika podana zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

14. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik v pritožbi ne graja, čeprav uvodoma navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo v tem delu preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP, ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitev kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, z njo pa mu ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, njegove krivde ter vseh okoliščin, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije, izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo. Zato ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. 15. Iz navedenih razlogov in ker ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391. ZKP).

16. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi določb prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP odločilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je le-to odmerilo po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in z upoštevanjem tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.