Jedro

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo pooblastilo za zastopanje s strani tožnika podpisano 8. 5. 2015, pri čemer je na podlagi dokazne ocene pooblastila ugotovilo tudi, da se je tega dne tožnik oglasil pri odvetniški družbi, kar pomeni, da se je s sodnim pisanjem pri odvetnici oglasil na zadnji dan roka. Tega toženka res ni izrecno trdila, vendar pa navedena ugotovitev ne predstavlja prekoračitve trditvene podlage toženke, saj navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva v postopku.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik odvetniškemu pripravniku ni predložil dokumentacije, ki je potrebna za vložitev predloga, in glede na kratkost roka za vložitev predloga, odvetnik stranki ni dolžan svetovati pravnega sredstva, s katerim evidentno ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke vtoževal plačilo odškodnine v višini 43.000 EUR s pripadki zaradi odvetniške napake, ki naj bi jo storila toženkina zavarovanka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Sodišče je pri svoji odločitvi nekritično in pristransko sledilo zgolj trditvam in navedbam toženke, posledično pa je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi neupoštevanja določil Kodeksa odvetniške etike in Obligacijskega zakonika1 je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je mimo spisovnih podatkov in mimo toženkine trditvene podlage pričelo trditi, da se izpoved tožnika v zvezi s tem, kaj je dejal odvetniškemu pripravniku, delno ujema z izpovedjo A. A. A. A. je izpovedal nekaj, česar toženka ni trdila, da je bilo pisanje v pisarno prineseno zadnji dan roka. Tožnik je izpovedal, da je takoj, ko je prejel pošiljko, le-to še istega dne odnesel v pisarno in da je pisanje prejel 23. 4. Tožnik kot pravni laik se ni mogel zavedati tega, kakšna je razlika med tem, če mu je pisanje puščeno v predalčniku ali pa če ga je prevzel na pošti. Odvetniški pripravnik bi moral preveriti, kdaj je bila vročitev opravljena. Tega, da je tožnik pisanje v pisarno prinesel zadnji dan, toženka ni zatrjevala. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika, da je sodno pisanje prinesel takoj na začetku roka. Datum na pooblastilu ne pomeni, da se je tožnik šele tedaj zglasil v odvetniški pisani. S tem, ko je sodišče ugotovilo določena dejstva, ki jih toženka ni zatrjevala, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče se je izredno subjektivno opredelilo do dokaznih listin pravdnih strank in iz njih izluščilo zgolj to, kar naj bi govorilo v prid navedbam toženke. Kar pa je bilo navedeno v korist tožnika, pa je spregledalo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da toženka ni odgovorna niti za opustitev poučitve tožnika o možnosti predloga za odlog začetka stečajnega postopka. Priča A. A. ni potrdil navedb toženke iz pripravljalne vloge, da je bil tožnik o vseh možnostih poučen, saj je izpovedal, da tožniku te pravne možnosti ni omenil, prav tako to izhaja iz izpovedbe odvetnice B. B. S tem je zavarovanka toženke prekršila 11. člen Zakona o odvetništvu in prvi in drugi odstavek 768. člena OZ. Ne drži, da družba C., d. o. o., dejansko ni izpolnjevala pogojev za kakršnokoli finančno prestrukturiranje. Priča D. D. o solventnosti družbe ni vedel povedati praktično ničesar. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi zatrjeval, da terjatev družbe E., d. o. o., ne obstaja, saj upnik ni upravičen do uporabnine, ker je v tistem obdobju obstajala veljavno sklenjena najemna pogodba. Poleg tega omenjena družba ni povrnila vlaganj in je večkrat motila posest tožniku in ostalim zaposlenim v družbi C., d. o. o., zaradi česar omenjeni niso mogli normalno poslovati. Družba C. je imela terjatev do družbe E., kar je tožnik potrdil s svojim zaslišanjem. Dokazno breme, da je bila družba insolventna, je bilo na toženki, ki pa tega ni izkazala. Ni res, da je tožnik navajal zgolj pavšalne in hipotetične možnosti poslovanja, saj je pojasnil, da ima lokal zelo dobro pozicijo in da ni mogel poslovati normalno zgolj zaradi podtikanj predstavnikov družbe C., d. o. o. Sodišče je tudi v tem delu nekritično sledilo navedbam in dokazom toženke. Enako velja za ugotavljanje odvetniške napake zaradi pavšalnosti oz. nekonkretiziranosti ugovora. Če bi zavarovanka toženke ugovor pravočasno vložila, bi mu sodišče ugodilo in stečajni postopek ustavilo. Toženki ni uspelo dokazati, da je bil ugovor sestavljen korektno, poleg tega bi sodišče moralo upoštevati, da je imela toženka dovolj časa za sestavo korektnega ugovora in bi tožnika lahko pozvala na dostavo listin in pojasnitev okoliščin.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je vložil tožbo zoper toženko zaradi odvetniške napake Odvetniške družbe B. B., ki ima pri toženki zavarovano svojo poklicno odgovornost. V tožbi je trdil, da je zavarovanka toženke naredila tri odvetniške napake, in sicer je: zamudila rok za vložitev ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka; tožnika ni poučila o možnosti vložitve zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ter vložila pavšalen in nekonkretiziran prepozen ugovor.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno bistveno kršitev določb ZPP (kršitev razpravnega načela), ker je ugotovilo dejstvo, da je tožnik sodno pisanje v odvetniško pisarno B. B. prinesel zadnji dan roka za ugovor, ni utemeljen. Tožnik je v tožbi izrecno trdil, da je sodno pisanje (predlog za začetek stečajnega postopka) odvetniškemu pripravniku A. A. prinesel, vendar ni vedel povedati, ali je pisanje dvignil neposredno na pošti ali ga je vzel iz poštnega nabiralnika, niti ni vedel povedati, kdaj je sodno pisanje prevzel. Toženka je v odgovoru na tožbo tem trditvam oporekala in je trdila, da je tožnik prišel v pisarno in odvetniškemu pripravniku A. A. izrecno povedal, da je sodno pisanje dvignil neposredno na pošti 23. 4. 2015. V dokaznem postopku tožnik s svojo izpovedbo ni potrdil tožbenih trditev, sodišče prve stopnje pa je na podlagi skrbno opravljenega dokaznega postopka na podlagi izpovedbe priče A. A. utemeljeno ugotovilo, da je tožnik pripravniku F. F. povedal, da je pošto dvignil osebno na pošti 23. 4. 2015, kar potrjuje tudi zapis pripravnika F. F. na pozivu dolžnika (priloga B14) ter izjava A. A. z dne 16. 9. 2015 (B15). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje zavarovanka toženke ni bila dolžna preverjati, kdaj dejansko je tožnik pisanje prevzel, saj glede na podane informacije tožnika, ki jih je podal priči A. A., o načinu in datumu prevzema ni bilo dvoma.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo pooblastilo za zastopanje s strani tožnika podpisano 8. 5. 2015, pri čemer je na podlagi dokazne ocene pooblastila ugotovilo tudi, da se je tega dne tožnik oglasil pri odvetniški družbi, kar pomeni, da se je s sodnim pisanjem pri odvetnici oglasil na zadnji dan roka. Tega toženka res ni izrecno trdila, vendar pa navedena ugotovitev ne predstavlja prekoračitve trditvene podlage toženke, kot zmotno meni pritožnik, saj navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva v postopku, kot zmotno meni tožnik. Odločilno v postopku je namreč dejstvo, kaj je tožnik glede časa in načina vročitve povedal priči A. A., saj je od tega dejstva odvisna presoja, ali je bila odvetniška pisarna dolžna opraviti dodatne poizvedbe glede vročitve sodnega pisanja. Zato očitka o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter o relativni bistveni kršitvi 7. člena ZPP nista utemeljena. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditve, da je sodno pisanje v odvetniško pisarno prinesel takoj na začetku roka, ne drži, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja ravno nasprotno, da je bilo pisanje v pisarno prineseno na zadnji dan roka.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje subjektivno opredelilo do dokaznih listin pravdnih strank. Do datuma na pooblastilu v prilogi C6 se je sodišče opredelilo v 23. točki obrazložitve s prepričljivimi in logičnimi razlogi, zato očitek o subjektivni opredelitvi do tega dokaza ni utemeljen.

9. Pritožbeni očitek, da tožnik ni mogel vedeti, kakšna je razlika med tem, če stranka dvigne pošiljko na pošti ali jo vzame iz poštnega predalčnika, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Drži, kot izpostavlja pritožba, da priča A. A. ni potrdil, da je tožnika seznanil z možnostjo vložitve predloga za odlog odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik odvetniškemu pripravniku ni predložil dokumentacije, ki je potrebna za vložitev predloga za odlog po 236. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju3 in glede na kratkost roka za vložitev predloga, pravilno zaključilo, da odvetnik stranki ni dolžan svetovati pravnega sredstva, s katerimi evidentno ne more uspeti. Predlogu za odlog po 236. členu ZFPPIPP je treba med drugim predložiti poročilo pooblaščenega revizorja, v katerem je revizor dal mnenje brez pridržkov; da bi s takim poročilom revizorja družba C., d. o. o., v spornem obdobju razpolagala (da bi ga sploh naročila), tožnik niti ne trdi, še manj to dokazuje. Zato pritožba zavarovanki toženke neutemeljeno očita kršitev 11. člena Zakona o odvetništvu in prvega ter drugega odstavka 768. člena OZ. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka po skrbno opravljeni dokazni oceni ugotovilo tudi, da tudi sicer družba C., d. o. o., v kateri je bil tožnik direktor, ni izpolnjevala pogojev za finančno prestrukturiranje, ker je bila dejansko insolventna. Dokazna ocena o insolventnosti družbe C., d. o. o. je natančna, skrbna in prepričljiva (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, zato pritožbeno grajo dokazne ocene v tem delu zavrača kot neutemeljeno.

11. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je bil ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka sestavljen pavšalno, saj vsebina ugovora navedenega očitka ne potrjuje, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 26. točki izpodbijane sodbe.

12. Tožnik bi za uspešnost svojega zahtevka moral dokazati obstoj odvetniške napake zavarovanke toženke in poleg tega tudi, da bi bil v primeru, če napaka odvetnice ne bi bila storjena, predlog za začetek stečajnega postopka zaradi vložitve ugovora zavrnjen. Tožnik pa ni uspel izkazati (7. in 212. člen ZPP) niti obstoja zatrjevanih napak zavarovanke toženke v dokaznem postopku niti okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti sklepati, da bi bil predlog za začetek stečaja zavrnjen, če bi bil ugovor pravočasno vložen, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženki pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 1000 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 20 točk (11. člen Odvetniške tarife), skupaj tako 1020 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 612 EUR, povečano za 22 % DDV pa 746,64 EUR. Zahtevek za povrnitev materialnih stroškov nad 20 odvetniških točk ni utemeljen, zato je za nadaljnjih 30 točk materialnih izdatkov pritožbeno sodišče zahtevek zavrnilo. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 746,64 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (299. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. 176/2021 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZFPPIPP.