Jedro

Upravljanje s kamnolomom A. in izkoriščanje mineralnih surovin, ki se tam nahajajo, za tožečo stranko predstavlja pomembno konkurenčno prednost, zato bi morebitno prenehanje možnosti izkoriščanja mineralnih surovin po Koncesijski pogodbi za tožečo stranko predstavljajo nepremostljivo oviro, saj bi morala mineralne surovine namesto iz lastnih virov pridobivati na trgu pod bistveno manj ugodnimi pogoji. Pri tem tožeča stranka ne bi bila izpostavljena le dodatnim stroškom iz naslova nakupa istovrstnih surovin pri konkurenčnih ponudnikih, temveč bi morala svoje poslovanje prilagoditi tudi drugim, manj ugodnim pogojem poslovanja, na katere nima takšnega vpliva, kot če mineralne surovine pridobiva sama (npr. daljšim dobavnim rokom, količinskim omejitvam, slabši kvaliteti surovin, pridobljen know-how, koriščenje lastnih sredstev (mehanizacija, proizvodni proces) ipd.). Morebitno prenehanje izkoriščanja le-te ne bi imelo neugodnega vpliva le na poslovne aktivnosti tožeče stranke, temveč bi se pomembno povečalo tudi (splošno) povpraševanje po isti mineralni surovini pri konkurentih tožeče stranke, s čimer bi bil dostop do iste surovine tudi za tožečo stranko bistveno otežen. Vse to pa za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo. Nezmožnost tožeče stranke, izvrševati rudarsko pravico po Koncesijski pogodbi, bi imelo takojšnje neugodne posledice tudi za trg mineralnih surovih in derivatov, ki jih tožnica iz teh proizvaja (vključno z asfaltom in betonom). To pomeni, da bi bile ogrožene tudi koristi subjektov, ki takšne surovine nujno potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti (tj. tretjih oseb v smislu 32. člena ZUS-1). Opisano ne bi imelo neugodnih učinkov le za odjemalce tožeče stranke ampak bi imele podražitve materiala v gradbenem sektorju daljnosežne posledice tudi za druge gospodarske panoge (mdr. skokovito rast tržnih nepremičnin). Ker se mineralne surovine, ki so predmet Koncesijske pogodbe, uporabljajo predvsem za gradnjo in vzdrževanje cestnih površin, bi povišanje cen le-teh na trgu imelo neugodne posledice tudi za usodo javnih naročil. Višje cene gradbenih del in vrednosti javnih naročil, pri čemer gradbeni projekti že po splošnem prepričanju spadajo med najizdatnejše javne naložbe, pa bi posledično povzročile tudi, da bi se najverjetneje morali opustiti tudi drugi projekti, ki so financirani izjavnih sredstev.

Izrek

I.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi, veljavnost Koncesijske pogodbe 354-14-118/01 z dne 10. 12. 2001, spremenjene z Dodatkom št. 1 h Koncesijski pogodbi št. 354-14-118/01 z dne 11. 7. 2014 in Dodatkom št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14-118/01 z dne 4. 1. 2022, se podaljša do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 38.a člena Zakona o državni upravi in prvega odstavka 2. člena Zakona o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij (v nadaljevanju ZIUPRPK), zavrgla dne 22. 6. 2023 vloženo vlogo tožnice za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen-dolomit in tehnični kamen-keratofir v pridobivalnem prostoru A. v občini B. (v nadaljevanju Vloga, 1. točka izreka). Ugotovila je, da posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

Povzetek tožničinih navedb

2.Tožnica predlaga, da sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega predpisa in kršitve njenih ustavnih jamstev tožeče stranke, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3.Tožnica je imela kot koncesionar na podlagi Koncesijske pogodbe št. 354-14- 118/01 z dne 10. 12. 2001, dodatka št. 1 h Koncesijski pogodbi št. 354-14-118/01 z dne 11. 7. 2014 in Dodatka št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14-118/01 z dne 4. 1. 2022 (skupaj v nadaljevanju: Koncesijska pogodba) podeljeno rudarsko pravico in koncesijo za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit in tehnični kamen keratofir v pridobivalnem prostoru ... v občini ... z veljavnostjo do dne 10. 6. 2023. V konkretnem primeru se je šestmesečni rok za vložitev vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje po določbah 50. člena ZRud-1 iztekel 10. 12. 2022. Tožnica do 10. 12. 2022 ni vložila vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje po določbah 50. člena ZRud-1, kar je pravilno ugotovila in v obrazložitev napadene odločbe povzela toženka, zato tudi to med strankama ni sporno. Tožnica meni, da so zmotni pa so vsi nadaljnji zaključki toženke v napadeni odločbi, zlasti da v okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 2. člena ZIUPRPK, zaradi česar je toženka vlogo tožeče stranke za podaljšanje rudarske pravice, ki jo ima slednja na podlagi Koncesijske pogodbe, zavrgla. Napadena odločba je nepravilna in nezakonita predvsem zato, ker je toženka takšno odločitev sprejela na podlagi zmotne ustavnopravne razlage relevantnih določb ZIUPRPK, vsled česar je napadena odločba obremenjena s kršitvijo ZIUPRPK in ustavnih jamstev tožnice.

O zahtevi za izdajo začasne odredbe

4.Tožnica na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, sodišče podaljša veljavnost Koncesijske pogodbe št. 354-14- 118/01 z dne 10. 12. 2001, spremenjene z Dodatkom št. 1 h Koncesijski pogodbi št. 354- 14-118/01 z dne 11. 7. 2014 in Dodatkom št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14-118/01 z dne 4. 1. 2022.

5.Navaja, da do izdaje napadene odločbe ni sporno, da je imela tožnica na podlagi Koncesijske pogodbe lastnost koncesionarja, zato ima tožnica nedvomno lastnost nosilca rudarskih pravic, ki ga ZIUPRPK naslavlja in glede katerega je že predlagatelj zakona predvidel, da bi mu lahko v primeru opustitve implementacije interventne zakonodaje in neizvedbe upravnih postopkov, katerih cilj je podaljšanje veljavnosti obstoječih rudarskih pravic, nastala občutna gospodarska škoda. Prav predlagatelj zakona je ocenil, da bi morebitno prenehanje veljavnosti rudarskih pravic za nosilce le-teh predstavljajo ključno oviro za nadaljevanje opravljanja njihove dejavnosti, kar lahko pomeni le prenehanje obstoja teh subjektov kot pravnih oseb. Predlagatelj je ocenil tudi, da bi neukrepanje zakonodajalca na področju podaljševanja veljavnosti rudarskih pravic lahko rezultiralo v zaprtju več kot 25 podjetij. Predlog za sprejem zakona je bil utemeljen tudi z oceno, da se bo le na ta način preprečilo nastanek velike gospodarske škode nosilcem rudarskih pravic in številnim drugim podjetjem, ki te surovine uporabljajo pri svojem poslovanju. Glede na okoliščino, da besedilo predloga ZIUPRPK tožnico kot koncesionarja oziroma nosilca rudarskih pravic nesporno uvršča v krog gospodarskih subjektov, s tem pa tudi njeno upravičenost do interventnih ukrepov, je po oceni tožnice nastanek težko popravljive škode, ki utegne nastati tožeči stranki pod pogoji 32. člena ZUS-1, izkazan že z ZIUPRPK in zakonodajnim gradivom, na osnovi katerega je bil omenjen predpis sprejet.

6.Tožnica še navaja, da je glavna poslovna dejavnost tožnice gradnja cest, prihodke pa ustvarja tudi iz naslova opravljanja drugih gradbenih dejavnosti. V okviru svoje gospodarske dejavnosti tožnica upravlja tudi z lastno surovinsko in tehnično materialno bazo, med katero spada tudi pridobivalni prostor v kamnolomu A. Upravljanje s tovrstnimi sredstvi tožnica šteje kot svojo poglavitno konkurenčno prednost, s katero si je zagotovila in ohranja tržni položaj na relevantnih gradbenih trgih. Upravljanje z lastnimi viri je še toliko bolj pomembno, ker tožnica pomemben del svojih prihodkov ustvarja iz javnih naročil oziroma po tržnih kriterijih, kjer je posel praviloma sklenjen z najugodnejšim ponudnikom, kjer še posebej pomembno vlogo igra koriščenje lastnih resursov, zlasti s koriščenjem lastnih kapacitet mineralnih surovin. Nadaljnje izkoriščanje rudarskih pravic, tudi v pridobivalnem prostoru kamnoloma A., je torej ključnega pomena za ohranjanje konkurenčnosti tožnice, uspešnosti v postopkih javnega naročanja in posledično ustvarjanje zadostnih prihodkov za nadaljnje poslovanje in ohranjanje tožeče stranke kot pravne osebe.

7.Tožnica navaja, da kamnolom A., za katerega je pridobila rudarske pravice po Koncesijski pogodbi, za tožnico predstavlja daleč najbolj pomemben vir surovin, ki jih potrebuje za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti. V kamnolomu A. je bilo na podlagi Koncesijske pogodbe v zadnjih petih letih izkoriščenih 1.048.645 m3 surovine tehnični kamen - dolomit, kot izhaja iz rudarskega priglasitvenega obrazca, oblikovanega v povezavi s Koncesijsko pogodbo, ki je bil toženki poslan dne 22. 1. 2024. Preostale mineralne surovine, ki so ravno tako predmet Koncesijske pogodbe (tehnični kamen - keratofir), tožnica v obdobju zadnjih petih let (2019 - 2023) sicer ni izkoriščala, ocenjuje pa, da je zalog te mineralne surovine v kamnolomu A. na dan 31. 12. 2023 še 238.294 m3 in bi bile lahko predmet izkoriščanja s strani tožnice tudi v prihodnje. Tehnični kamen - dolomit se uporablja za predelavo v agregate za asfaltne zmesi obrabnih slojev cest vseh kategorij in avtocest ter za predelavo v agregate za beton, malte in tampon. Je ključna surovina pri proizvodnji asfaltov ter pri gradnji cestne in ostale infrastrukture. Gre torej za izredno pomembno mineralno surovino, s katero tožnica opravlja svojo najpomembnejšo gospodarsko dejavnost - gradnjo cest. Tožnica je z izkoriščenimi mineralnimi surovinami po Koncesijski pogodbi tako ustvarila pomemben del prihodkov iz dejavnosti v naslednji višini: (i) leta 2021: s proizvodnjo asfalta 9.534.578 EUR prihodkov in s proizvodnjo betona 3.644.577 EUR prihodkov; (ii) leta 2022: s proizvodnjo asfalta 12.290.367 EUR prihodkov in s proizvodnjo betona 5.937.855 EUR prihodkov; in (iii) leta 2023: s proizvodnjo asfalta 10.086.877 EUR prihodkov in s proizvodnjo betona dodatnih 4.117.814 EUR prihodkov. Upoštevaje dejstvo, da tožnica letno ustvari skupno približno 110 milijonov EUR prihodkov, predstavljajo prihodki, ki jih tožnica ustvari v povezavi z aktivnostmi, ki jih izvršuje na podlagi Koncesijske pogodbe, približno 15 % vseh njenih letnih prihodkov.

8.Morebitna nadaljnja nezmožnost ustvarjanja prihodkov iz naslova Koncesijske pogodbe ne bi imela direktnega vpliva le na velik del prihodkov, ki jih tožnica ustvari iz tega naslova, temveč bi pomembno vplivala tudi na vse druge poslovne aktivnosti tožnice, ki jih lahko opravlja prav zaradi upravljanja s kamnolomom A. in izkoriščanjem rudarskih pravic na podlagi Koncesijske pogodbe. Ker upravljanje s kamnolomom A. in izkoriščanje mineralnih surovin, ki se tam nahajajo, za tožnico predstavlja pomembno konkurenčno prednost, bi morebitno prenehanje možnosti izkoriščanja mineralnih surovin po Koncesijski pogodbi za tožečo stranko predstavljajo nepremostljivo oviro, saj bi morala mineralne surovine namesto iz lastnih virov pridobivati na trgu pod bistveno manj ugodnimi pogoji. Pri tem tožnica ne bi bila izpostavljena le dodatnim stroškom iz naslova nakupa istovrstnih surovin pri konkurenčnih ponudnikih, temveč bi morala svoje poslovanje prilagoditi tudi drugim, manj ugodnim pogojem poslovanja, na katere nima takšnega vpliva, kot če mineralne surovine pridobiva sama (npr. daljšim dobavnim rokom, količinskim omejitvam, slabši kvaliteti surovin, pridobljen know-how, koriščenje lastnih sredstev (mehanizacija, proizvodni proces) ipd.). Tožnica še navaja, da je pridobivalni prostor kamnolom A. na državni ravni pomemben vir mineralne surovine tehnični kamen - dolomit, zato morebitno prenehanje izkoriščanja le-te, ne bi imelo neugodnega vpliva le na poslovne aktivnosti tožnice , temveč bi se pomembno povečalo tudi (splošno) povpraševanje po isti mineralni surovini pri konkurentih tožnice, s čimer bi bil dostop do iste surovine tudi za tožnico bistveno otežen. Vse to pa za tožnico predstavlja težko popravljivo škodo.

9.Tožnica poudarja, da iz predstavljenih razlogov nastanka težko popravljive škode, ki ji je z nezmožnostjo podaljšanja veljavnosti Koncesijske pogodbe izpostavljena tožnica, ni mogoče preprečiti na noben drug način. Poudarja, da je postopek pridobivanja rudarskih pravic in koncesij izredno kompleksen in časovno zelo potraten proces.

10.Ponavlja, da toženka o njeni vlogi za podoben pridobivalni prostor v območju kamnoloma A., vloženi že v letu 2019, še vedno ni odločila. To pomeni, da je tožnica zaradi razlogov izven njene sfere v nevednosti glede usode njenih rudarskih pravic že pet let. Prizadevanja tožnice podpirajo tudi spoznanja, na podlagi katerih je predlagatelj ZIUPRPK predlagal sprejetje problematiziranega interventnega ukrepa. Prav ugotovitev, da toženka tekoče zadeve rešuje z zaostankom, h kateremu naj bi prispevala prav nedavna epidemije koronavirusne bolezni in dlje časa trajajoče prekinitve na področju sprejemanja prostorskih aktov občin, ki so v nekaterih primerih potrebni za podaljšanje koncesije, je namreč okoliščina, ki še dodatno utrjuje bojazen tožnice, da je podaljšanje Koncesijske pogodbe zanjo edina sprejemljiva rešitev za preprečitev težko popravljive škode. Tožnica z iskanjem alternativnih rešitev zaradi nezmožnosti podaljšanja veljavnosti Koncesijske pogodbe po ZIUPRPK na podlagi ravnanj tožene zagotovo ne bi bila uspešna. Edini način, kako lahko tožnica prepreči zatrjevan nastanek težko popravljive škode, je, da ji naslovno sodišče do pravnomočne odločitve o obravnavani tožbi omogoči pravno varstvo v smislu začasne odredbe, s katero bo podaljšajo veljavnost Koncesijske pogodbe.

11.Tožnica ocenjuje, da podaljšanje Koncesijske pogodbe ne bi v ničemer prizadelo javne koristi in koristi tretjih oseb. Tožeča stranka je prepričana, da bi opustitev podaljšanja Koncesijske pogodbe javno korist in korist tretjih oseb kvečjemu prizadelo. Nezmožnost tožeče stranke izvrševati rudarsko pravico po Koncesijski pogodbi bi namreč imelo takojšnje neugodne posledice tudi za trg mineralnih surovih in derivatov, ki jih tožeča stranka iz teh proizvaja (vključno z asfaltom in betonom). Upad izkoriščanja mineralnih surovin in proizvodnje njihovih derivatov bi namreč neogibno zmanjšalo njihovo ponudbo na trgu gradbenih materialov, s čimer bi se cene mineralnih surovin in njihovih derivatov upoštevaje temeljne ekonomske zakonitosti podražile. To pa pomeni, da bi bile ogrožene tudi koristi subjektov, ki takšne surovine nujno potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti (tj. tretjih oseb v smislu 32. člena ZUS-1). Zgoraj opisano ne bi imelo neugodnih učinkov le za odjemalce tožeče stranke oziroma kupce istovrstnih mineralnih surovin in derivatov, ki bi morali na trgu za isto blago ob manjši ponudbi odšteti več, temveč bi takšen položaj na trgu posredno vplival tudi na javno korist. Kot je že splošno znano in kot je bilo v zadnjih letih večkrat izpostavljeno tudi v javnosti, so imele podražitve materiala v gradbenem sektorju daljnosežne posledice tudi za druge gospodarske panoge (mdr. skokovito rast tržnih nepremičnin).

12.Ker se mineralne surovine, ki so predmet Koncesijske pogodbe, uporabljajo predvsem za gradnjo in vzdrževanje cestnih površin, bi povišanje cen le-teh na trgu imelo neugodne posledice tudi za usodo javnih naročil. Višje cene materiala namreč nujno pomenijo tudi podražitev javnih naročil, s tem pa bi povečalo tudi tveganje za realizacijo nekaterih javnih naročil, ki bi postali za javne naročnike enostavno predragi. Višje cene gradbenih del in vrednosti javnih naročil, pri čemer gradbeni projekti že po splošnem prepričanju spadajo med najizdatnejše javne naložbe, pa bi posledično povzročile tudi, da bi se najverjetneje morali opustiti tudi drugi projekti, ki so financirani izjavnih sredstev. Nič od tega pa ni v javno korist. Ob vsem tem ne gre spregledati, da tožeča stranka na dan vložitve predmetne vloge skupaj s povezanimi osebami v skupini C. (D., d.o.o., E., d.o.o.) zaposluje več kot 500 oseb, pri čemer jih 15 delo opravlja v kamnolomih, 29 jih dela na področju vgrajevanja asfaltov, 10 zaposlenih delo opravlja v betonarni in asfaltni bazi, 10 v laboratoriju, 64 zaposlenih dela v avtoparku, 62 v strojnem parku, 195 v operativnem sektorju ipd. Tožeča stranka ocenjuje, da bi opustitev podaljšanja Koncesijske pogodbe imelo takojšen učinek na vsaj 50 delavcev, katerih delovne zadolžitve so neposredno ali pretežno povezane z izvajanjem poslovnih aktivnosti tožeče stranke v kamnolomu A. in katerih delo bi postalo nepotrebno, zaradi česar bi bila tožeča stranka prisiljena v prekinitve delovnih razmerij s temi osebami. Posredno pa bi se pomembno zmanjšal tudi obseg delovnih obveznosti pomembnega števila preostalih delavcev, zaradi česar bi bila tožeča stranka primorana opraviti obsežno reorganizacijo delovnih procesov, s tem pa bi morala zelo verjetno prekiniti delovno razmerje še svojim nekaj deset zaposlenim. Izguba zaposlitve pa ne vpliva le na zaposlene, temveč bi prenehanje delovnih razmerij imelo lahko pogubne posledice tudi za družinske člane teh posameznikov in bi predstavljalo hud udarec za njihove družinske proračune, s čimer bi bilo večje število ljudi lahko pahnjeno na rob preživetja in s tem ogrožena eksistenca bistveno širšega kroga ljudi. Zmanjšanje obsega poslovanja pomembno bi imelo velik vpliv tudi na poslovne partnerje tožeče stranke in z njo pogodbeno- povezanimi osebami (npr. podizvajalcev, kooperantov, dobaviteljev ipd.), saj bi se zmanjšalo tudi povpraševanje po storitvah in blagu teh subjektov.

Navedbe toženke

13.Toženka predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je tožnica na podlagi določb 2. člena ZIUPRPK dne 22. junija 2023 vložila vlogo za izjemno podaljšanje rudarske pravice za izkoriščanje, ki jo je tožena stranka zavrgla zaradi neizpolnjevanja kumulativno predpisanih pogojev za interventno podaljšanje. Koncesijska pogodba tožeče stranke, ki je bila sklenjena za določen čas, je iztekla s potekom 10.06.2023, s čimer je njena rudarska pravica za izkoriščanje mineralne surovine s tem dnem ugasnila. Tožeča stranka tako že skoraj leto dni nima podeljene koncesije in tudi ne rudarske pravice, zato po mnenju tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

14.Prav tako po mnenju toženke tožnica ni uspela izkazati nastanka težko popravljive škode, saj je bilo njeno izkoriščanje mineralne surovine časovno omejeno. Vse količine mineralne surovine, za katere je tožeča stranka navedla, da jih je pridobila po 10. 6. 2023, pa so po določbah 4.6. točke 2. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju: ZRud-1) posledica nezakonitih rudarskih del. Morebitna intervencija sodišča v smislu ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe, ki bi dopuščala nadaljevanje nezakonitega izkoriščanja mineralne surovine, bi bila po mnenju tožene stranke nedopustna. Meni, da je koncesijska pogodba z dnem 10. 6. 2023 prenehala veljati in vse do danes ni bila podaljšana, zato je z navedenim datumom po mnenju toženke ugasnila tudi rudarska pravica tožeče stranke. Skladno s 60. členom ZRud-1 rudarska pravica za izkoriščanje ugasne s potekom časa, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba. Podelitev in podaljšanje rudarske pravice urejajo določbe ZRud-1, ki pa med pogoji za podaljšanje koncesijskega razmerja ne predvidevajo, da se rudarska pravica lahko podaljša do pravnomočne odločbe sodišča v upravnem sporu.

15.Toženka v zvezi s predlogom tožeče stranke za izdajo začasne odredbe opozarja še na določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na podlagi katerih je ta institut predviden zlasti za trajajoča pravna razmerja, kar pa konkretno koncesijsko razmerje nikoli ni bilo, saj je bilo že ob sklenitvi koncesijske pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas, časovno omejeno, poleg tega pa v danem trenutku tudi ne obstaja več. Tožnici še očita, da ni z ničemer izkazala, v čem bi bila po njenem mnenju prizadeta javna korist. Toženka še navaja, da ima tožnica sklenjeno koncesijsko pogodbo in podeljeno rudarsko pravico za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit za pridobivalni prostor F. v G., ki se nahaja v sosednji občini.

K I. točki izreka

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

16.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt. Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1, odložitvena začasna odredba). Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1; ureditvena začasna odredba). Tako odložitveno kot ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le na podlagi presoje, da bi v konkretnem primeru tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

17.Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) je že zavzelo stališče, da iz tretjega v povezavi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 izhaja, da je ureditvena začasna odredba sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.

18.Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZIUPRPK je bila ne glede na 50. člen ZRud-1 dana možnost, da se veljavnost rudarskih pravic za izkoriščanje, ki so bile podeljene na podlagi Zakona o rudarstvu (ZRud-1 in ZRud), za katere koncesijska razmerja potečejo od junija 2023 do decembra 2024, o vlogah za podaljšanje rudarskih pravic pa do uveljavitve tega zakona ni bilo dokončno odločeno ali vloge za podaljšanje še niso bile vložene, če rok za oddajo vloge za podaljšanje še ni potekel, za 30 mesecev podaljša na predlog koncesionarja. Izjemno podaljšanje, ki ga je kot odstop od 50. člena ZRud-1 določil ZIUPRPK, je bilo omejeno s pogoji, ki so kumulativno predpisani v določbah prvega in drugega odstavka 2. člena ZIUPRPK in sicer: da gre pri izjemnem podaljšanju za rudarske pravice za izkoriščanje, ki so bile podeljene na podlagi ZRud-1, za katere koncesijska razmerja potečejo od junija 2023 do decembra 2024; da so bile za te rudarske pravice sicer vložene vloge za (redno) podaljšanje po 50. členu ZRud-1, pa o njih do uveljavitve ZIUPRPK ni bilo dokončno odločeno ali vloge za podaljšanje še niso bile vložene, če rok za oddajo vloge za podaljšanje še ni potekel (skladno s 50.členom ZRud-1 mora biti vloga za podaljšanje rudarske pravice vložena najmanj šest mesecev pred potekom časa, za katerega je bila koncesijska pogodba sklenjena) in da je vlagatelj vložil predlog za sklenitev dodatka za podaljšanje po določbah ZIUPRPK najpozneje v 30 dneh od uveljavitve ZIUPRPK. Prvi odstavek 3. člena ZIUPRPK pa določa, da če veljavnost rudarske pravice poteče pred potekom roka za vložitev predloga za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi iz prejšnjega člena ali pred potekom roka za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi se šteje, da se veljavnost rudarske pravice in koncesijske pogodbe podaljša do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi pod pogoji, ki so določeni v koncesijskem aktu in koncesijski pogodbi. Navedena določba ZIUPRPK tako določa začasno podaljšanje veljavnosti rudarske pravice in koncesijske pogodbe po samem zakonu. Namen ZIUPRPK je bil preprečitev nastanka škodljivih posledic, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen). Glede na navedeno, veljavnost tega podaljšanja ni odvisna od sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi, torej od uspešno zaključenega upravnega postopka odločanja o vlogi tožnice. Postopek po ZIUPRPK namreč temelji na posebni pravici obstoječih koncesionarjev, da na podlagi vloge dosežejo podaljšanje veljavnosti že podeljenih rudarskih pravic (2. člen), pri čemer gre za varstvo njihovega obstoječega položaja in tudi ne šele bodoče koristi, kot izhaja iz namena tega zakona (1. člen). Podaljšanje teče vse dokler postopek odločanja o vlogi tožnice za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi ni končan, torej dokler ni sklenjen dodatek ali izdana odločitev, s katero se vloga zavrne ali zavrže. Drugačna razlaga bi nasprotovala namenu zakonodajalca, ki izhaja iz 1. člena ZIUPRPK in bi tudi posegla v pravno varnost koncesionarjev (vlagateljev vlog), katerih položaj bi se retroaktivno urejal glede na končni uspeh v samem postopku odločanja o njihovi vlogi.

19.Ni sporno, da je tožnica s svojo vlogo uveljavljala z zakonom urejeno izjemno podaljšanje rudarske pravice, ki je določeno kot odstop od 50. člena ZRud-1 in omejeno s kumulativno predpisanimi pogoji v prvem in drugem odstavku 2. člena ZIUPRPK ter da je o njegovi vlogi toženka odločila s sklepom, tako da je vlogo zavrgla, ker po njenem stališču v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni kumulativno predpisani zakonski pogoji za izredno podaljšanje rudarske pravice po ZIUPRPK. Ker po mnenju toženke v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izjemno podaljšanje veljavnosti rudarskih pravic, je z izpodbijanim sklepom vlogo tožnice zavrgla. Izpodbijani sklep pomeni procesno odločitev toženke glede vloge (zavrženje na podlagi 2. člena ZIUPRK zaradi formalnih okoliščin), vsebinsko pa toženka vloge ni obravnavala (ni meritorno odločala o podaljšanju tožnikove vloge za podaljšanje koncesijskega razmerja oz. ni vsebinsko presojala izpolnjevanja pogojev, določenih v ZRud-1).

20.Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 133/2024 z dne 6. 6. 2024 že zavzelo stališče, da ob pravilni razlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK ne drži stališče toženke, da bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK, tako Vrhovno sodišče RS, sta bili namreč tožnikova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep ima de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti koncesijske in rudarske pravice tožnice, saj je bil s tem postopek odločanja o njeni vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. Namen ZIUPRPK pa je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-i), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).

21.Iz predhodno navedenega izhaja, da sta bili ob vložitvi vloge za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi rudarska pravica in koncesija tožnice že po samem zakonu (ex lege - 2. člen in 3. člen ZIUPRPK) podaljšani do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. Zato so za odločitev pravno nerelevantne navedbe toženke o nezakonitem rudarskem delu zaradi zatrjevanega poteka koncesijskega razmerja. Izpodbijani sklep o zavrženju vloge ima dejansko učinek prenehanja veljavnosti koncesijske pogodbe in rudarske pravice tožnice za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit in tehnični kamen - keratofir, v pridobivalnem prostoru A. v občini B., vsebinske presoje vloge za nadaljnjo pridobitev te pravice na podlagi 50. člena Zrud-1 pa toženka ni izvedla. V predmetni zadevi gre za vsebinsko presojo izpolnjevanja pogojev po ZIUPRPK. Glede na navedeno, je predlagana ureditvena začasna odredba podana v okviru tožbenega zahtevka. Posledično sodišče ni sledilo predlogu toženke, naj predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, marveč ga je vsebinsko obravnavalo in presojalo, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji iz 32. člena ZUS-1 za izdajo predlagane začasne odredbe.

22.Po presoji sodišča ni utemeljen navedba toženka, da tožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode že zaradi dejstva, saj je bilo njegovo izkoriščanje mineralne surovine ves čas trajanja koncesijskega razmerja časovno in je njegovo koncesijsko razmerje prenehalo že 10. 6. 2024 ter ni prenehalo zaradi izdaje izpodbijanega sklepa. Po ZRud-1, pa tudi sicer, toženka ni zavezana podeliti rudarske pravice za izkoriščanje, marveč jo lahko podeli, če so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da predmet tega postopka ni podelitev rudarske pravice po ZRud-1, marveč presoja ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji po ZIUPRPK. Tožnica je v konkretnem primeru vložila tožbo zoper sklep o zavrženju njene vloge za podaljšanje koncesijskega razmerja na podlagi ZIUPRPK in predlagala odpravo izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje v postopek. Če bi sodišče tožbi ugodilo, bi za tožnico nastale posledice, ki izvirajo iz 3. člena ZIUPRPK in bi se ponovno znašla v isti pravni situaciji, v kateri bi še nadalje lahko uresničevala svojo že podeljeno koncesijsko pravico, saj o njeni vlogo še ne bi bilo odločeno. Zato so, po presoji sodišča, podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, ki ne presega postavljenega tožbenega zahtevka.

23.Tožnica s tožbo izpodbija sklep ministrstva o zavrženju tožničine vloge za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen-dolomit in tehnični kamen-keratofir v pridobivalnem prostoru A. v občini B., na podlagi ZIUPRPK. Glede na predhodno navedena stališča, niso utemeljene navedbe toženke, da je rudarska pravica tožnice ugasnila s potekom časa (10. 6. 2023) in ne zaradi izdaje izpodbijanega akta in da z njim po mnenju toženke ni bilo poseženo v pravni položaj tožnice, ker ta nima več rudarske pravice že od 10. 6. 2023 dalje. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK sta bili tožničini rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. Posledično ima izpodbijani sklep dejansko neposredni učinek prenehanja veljavnosti koncesijske in rudarske pravice tožnice, saj je bil z izdajo izpodbijanega sklepa o zavrženju vloge za podaljšanje koncesijskega razmerja s tem postopek odločanja o vlogi končan. Rudarska pravica tožnice z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe po presoji sodišča ni ugasnila, kot to napačno meni toženka.

24.Tožeča stranka je po presoji sodišča konkretizirano navedla in s predloženimi listinami A 11, A12, A15 in A16 dokazala verjetnost nastanka težko popravljive škode zaradi izpodbijanega akta. Toženka konkretno ne ugovarja niti zatrjevani škodi niti trditvi, da gre za težko popravljivo škodo. Zaradi izdaje izpodbijanega sklepa je prenehala koncesijska in rudarska pravica tožnice in ji je posledično onemogočeno izvajanje poslovne dejavnosti, to je izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen-dolomit in tehnični kamen-keratofir v pridobivalnem prostoru A. v občini B. Za tožnico, česar toženka niti ne prereka, Kamnolom A. predstavlja daleč najbolj pomemben vir surovin, ki jih potrebuje za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti. V kamnolomu A. je bilo na podlagi Koncesijske pogodbe v zadnjih petih letih izkoriščenih 1.048.645 m3 surovine tehnični kamen - dolomit, od tega: leta 2019: 202.540 m3; leta 2020: 183.611 m3; leta 2021: 292.792 m3; leta 2022: 178.700 m3; in leta 2023: 191.002 m3. Tehnični kamen - dolomit se uporablja za predelavo v agregate za asfaltne zmesi obrabnih slojev cest vseh kategorij in avtocest ter za predelavo v agregate za beton, malte in tampon. Je ključna surovina pri proizvodnji asfaltov ter pri gradnji cestne in ostale infrastrukture. Gre torej za izredno pomembno mineralno surovino, s katero tožeča stranka opravlja svojo najpomembnejšo gospodarsko dejavnost - gradnjo cest. Tožnica je z izkoriščenimi mineralnimi surovinami po Koncesijski pogodbi ustvarila pomemben del prihodkov iz dejavnosti v naslednji višini: leta 2021: s proizvodnjo asfalta 9.534.578 EUR prihodkov in s proizvodnjo betona 3.644.577 EUR prihodkov; leta 2022: s proizvodnjo asfalta 12.290.367 EUR prihodkov in s proizvodnjo betona 5.937.855 EUR prihodkov; in leta 2023: s proizvodnjo asfalta 10.086.877 EUR prihodkov in s proizvodnjo betona dodatnih 4.117.814 EUR prihodkov. Prihodki, ki jih tožnica ustvari v povezavi z aktivnostmi, ki jih izvršuje na podlagi Koncesijske pogodbe, predstavljal približno 15 % vseh njenih letnih prihodkov. Toženka ne prereka, da morebitna nadaljnja nezmožnost ustvarjanja prihodkov iz naslova Koncesijske pogodbe, ne bi imela direktnega vpliva le na velik del prihodkov, ki jih tožnica ustvari iz tega naslova, temveč bi pomembno vplivala tudi na vse druge poslovne aktivnosti tožeče stranke, ki jih tožeča stranka lahko opravlja prav zaradi upravljanja s kamnolomom A. in izkoriščanjem rudarskih pravic na podlagi Koncesijske pogodbe. Ker upravljanje s kamnolomom A. in izkoriščanje mineralnih surovin, ki se tam nahajajo, za tožečo stranko predstavlja pomembno konkurenčno prednost, bi morebitno prenehanje možnosti izkoriščanja mineralnih surovin po Koncesijski pogodbi za tožečo stranko predstavljajo nepremostljivo oviro, saj bi morala mineralne surovine namesto iz lastnih virov pridobivati na trgu pod bistveno manj ugodnimi pogoji. Pri tem tožeča stranka ne bi bila izpostavljena le dodatnim stroškom iz naslova nakupa istovrstnih surovin pri konkurenčnih ponudnikih, temveč bi morala svoje poslovanje prilagoditi tudi drugim, manj ugodnim pogojem poslovanja, na katere nima takšnega vpliva, kot če mineralne surovine pridobiva sama (npr. daljšim dobavnim rokom, količinskim omejitvam, slabši kvaliteti surovin, pridobljen know-how, koriščenje lastnih sredstev (mehanizacija, proizvodni proces) ipd.). Toženka ne prereka niti trditve tožnice, da morebitno prenehanje izkoriščanja le-te ne bi imelo neugodnega vpliva le na poslovne aktivnosti tožeče stranke, temveč bi se pomembno povečalo tudi (splošno) povpraševanje po isti mineralni surovini pri konkurentih tožeče stranke, s čimer bi bil dostop do iste surovine tudi za tožečo stranko bistveno otežen. Vse to pa za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo. Toženka ne prereka, da bi nezmožnost tožeče stranke, izvrševati rudarsko pravico po Koncesijski pogodbi, imelo takojšnje neugodne posledice tudi za trg mineralnih surovih in derivatov, ki jih tožnica iz teh proizvaja (vključno z asfaltom in betonom). To pomeni, da bi bile ogrožene tudi koristi subjektov, ki takšne surovine nujno potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti (tj. tretjih oseb v smislu 32. člena ZUS-1). Opisano ne bi imelo neugodnih učinkov le za odjemalce tožeče stranke ampak bi imele podražitve materiala v gradbenem sektorju daljnosežne posledice tudi za druge gospodarske panoge (mdr. skokovito rast tržnih nepremičnin). Ker se mineralne surovine, ki so predmet Koncesijske pogodbe, uporabljajo predvsem za gradnjo in vzdrževanje cestnih površin, bi povišanje cen le-teh na trgu imelo neugodne posledice tudi za usodo javnih naročil. Višje cene gradbenih del in vrednosti javnih naročil, pri čemer gradbeni projekti že po splošnem prepričanju spadajo med najizdatnejše javne naložbe, pa bi posledično povzročile tudi, da bi se najverjetneje morali opustiti tudi drugi projekti, ki so financirani izjavnih sredstev, česar toženka argumentirano ne prereka.

25.Tožnica na dan vložitve predmetne vloge skupaj s povezanimi osebami v skupini C. (D., d.o.o., E., d.o.o.) zaposluje več kot 500 oseb, pri čemer jih 15 delo opravlja v kamnolomih, 29 jih dela na področju vgrajevanja asfaltov, 10 zaposlenih delo opravlja v betonarni in asfaltni bazi, 10 v laboratoriju, 64 zaposlenih dela v avtoparku, 62 v strojnem parku, 195 v operativnem sektorju ipd. Opustitev podaljšanja Koncesijske pogodbe bi imelo takojšen učinek na vsaj 50 delavcev, katerih delovne zadolžitve so neposredno ali pretežno povezane z izvajanjem poslovnih aktivnosti tožeče stranke v kamnolomu A. in katerih delo bi postalo nepotrebno, zaradi česar bi bila tožeča stranka prisiljena v prekinitve delovnih razmerij s temi osebami. Posredno pa bi se pomembno zmanjšal tudi obseg delovnih obveznosti pomembnega števila preostalih delavcev, zaradi česar bi bila tožeča stranka primorana opraviti obsežno reorganizacijo delovnih procesov, s tem pa bi morala zelo verjetno prekiniti delovno razmerje še svojim nekaj deset zaposlenim. Izguba zaposlitve pa ne vpliva le na zaposlene, temveč bi prenehanje delovnih razmerij imelo lahko pogubne posledice tudi za družinske člane teh posameznikov in bi predstavljalo hud udarec za njihove družinske proračune, s čimer bi bilo večje število ljudi lahko pahnjeno na rob preživetja in s tem ogrožena eksistenca bistveno širšega kroga ljudi. Zmanjšanje obsega poslovanja pomembno bi imelo velik vpliv tudi na poslovne partnerje tožeče stranke in z njo pogodbeno- povezanimi osebami (npr. podizvajalcev, kooperantov, dobaviteljev ipd.), saj bi se zmanjšalo tudi povpraševanje po storitvah in blagu teh subjektov. Dejavnost tožnice je v javno korist in zato z izdajo predlagane začasne odredbe javna korist ne bi bila prizadela, česar toženka ne prereka.

26.Zgoraj povzeta s strani tožnice zatrjevana in izkazana škoda, ki bi ji nastala v primeru neizdaje začasne odredbe, po presoji sodišča nedvomno ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1.

27.Neutemeljen je namreč po presoji sodišča argument toženke, kot ga je smiselno mogoče povzeti, da škoda ne bi nastala, ker je bila koncesijska pogodba sklenjena za določen čas in iztekla s potekom 10. 6. 2023, s čimer je rudarska pravica za izkoriščanje mineralne surovine s tem dnem ugasnila. Kot že pojasnjeno, upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišče RS

28.Neutemeljen je tudi ugovor toženke, da ne gre za trajajoče pravno razmerje. Po presoji sodišča gre v konkretnem primeru za trajajoče razmerje, saj je tožnik sklenil koncesijsko pogodbo dne 10. 12. 2001 in dodatka k tej pogodbi dne 11. 7. 2014 in 4. 1. 2022, ki je veljala do 10. 6. 2023, kar pa je več kot 10 let in gre tako v konkretnem primeru za trajajoče razmerje, ki se lahko začasno uredi z izdajo odredbe za začasno ureditev stanja. Poleg navedenega je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 iz razlogov iz drugega odstavka tega člena ZUS-1 zahtevala izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Začasna odredba za začasno ureditev stanja iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je namreč pravno sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista razmerja, o katerih lahko sodišče odloča na podlagi vložene tožbe.

29.Nejasna je navedba toženke, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala, v čem bi bila po njenem mnenju prizadeta javna korist. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnica obširno navaja, česar toženka ne ugovarja, da javna korist z izdajo začasne odredbe ne bo v ničemer prizadeta. Tožnica trdi celo nasprotno, kot že povzeto, da bo ravno v primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, javna korist prizadeta.

30.Nerelevantna za ta upravni spor je navedba toženke, da ima tožnica sklenjeno koncesijsko pogodbo in podeljeno rudarsko pravico za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit za pridobivalni prostor F. v G., ki se nahaja v sosednji občini. Ni namreč sporno, da rudarska pravica za F. v G. ni predmet tega upravnega spora, toženka pa ne pojasni morebitne relevantnosti slednje, za ta upravni spor.

31.Po presoji sodišča je tožnica v konkretnem primeru izkazala obstoj vseh zakonsko predpisanih pogojev iz 32. člena ZUS-1, zato je sodišče predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe ugodilo. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 32. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

K II. točki izreka:

32.Stroški v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe so del stroškov upravnega spora. O njih pa bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1). Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

-------------------------------

1Leta 2019: 202.540 m3; leta 2020: 183.611 m3; leta 2021: 292.792 m3; leta 2022: 178.700 m3; in leta 2023: 191.002 m3;

2Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, 7. točka obrazložitve.

3Tako Vrhovno sodišče RS v sklepih I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017, I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018.

4Tako Vrhovno sodišče RS npr. v sklepih I Up 180/2024 z dne 12. 7. 2024, I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015.

5Tako vse Vrhovno sodišče RS npr. v sklepih I Up 180/2024 z dne 12. 7. 2024, točka 10 obrazložitve.

6Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 133/2024 z dne 6. 6. 2024

7

Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016, I Up 60/2021 z dne 14. 4. 2021 in I Up 218/2023 z dne 31. 8. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.