Jedro

Izpodbijana projektna naloga ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, zato zoper njo ni mogoče sprožiti upravnega spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo (pritožnikovo) tožbo zoper Projektno nalogo za izdelavo projektne dokumentacije PZI za rekonstrukcijo priključka lokalne ceste ..., št. 351-24/2015-2 z dne 21. 1. 2015. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da izpodbijana projektna naloga ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, temveč je bila samo podlaga za izdajo odločbe Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo (v nadaljevanju DRSI), št. 37167-64/2015-22 (1502) z dne 22. 5. 2015, s katero je bilo investitorju izdano soglasje za rekonstrukcijo priključka. Zoper to odločbo je v skladu s prvim in drugim odstavkom 79. člena Zakona o cestah (ZCes-1) dovoljenja pritožba na ministrstvo, pristojno za promet. Pritožnik je zato ne more izpodbijati v upravnem sporu s tožbo po 4. členu ZUS-1, temveč mora najprej uveljavljati položaj stranke v upravnem postopku, nato vložiti pritožbo na ministrstvo, šele nato pa morebiti sprožiti upravni spor.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje pritožnik vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, še posebej pa razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da DRSI ni pristojen za izdajo soglasja za rekonstrukcijo tistega dela B. ceste, ki ne spada v priključek. Toženka bi ga morala vključiti v postopek rekonstrukcije B. ceste, saj je bilo v njej načrtovano zoženje in asfaltiranje dela njegovega dovoza in zvišanje ceste za 15 cm glede na njegov dovoz. Šele s svojimi aktivnostmi (z obiski pri toženki, klici, dežuranjem na licu mesta) je dosegel, da je bil priključek na B. cesto rekonstruiran tako, da ne ovira obstoječega uvoza na pritožnikovo dvorišče. 4. Toženka se v odgovoru na pritožbo strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana projektna naloga ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, zaradi česar zoper njo ni mogoče sprožiti upravnega spora. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče pripominja, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti več čas trajanja upravnega spora.1

7. Pritožnik je v tožbi zahteval spremembo izpodbijane projektne naloge tako, da ne bo posegala v njegova zemljišča, da njegov priključek ostane v isti širini kot prej in da na cesti ostane prekinjena črta. V pritožbi pa zatrjuje, da je z vztrajnim opozarjanjem toženke in prisotnostjo na mestu, kjer so potekala prenovitvena dela, dosegel, da so se upoštevale vse njegove pripombe. Zato nima več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora, saj si svojega pravnega položaja v postopku rekonstrukcije ceste ne more več izboljšati, tudi če bi v upravnem sporu uspel. 8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako tudi sklep VS RS X Ips 205/2015 z dne 22. 6. 2016 in sodba VS RS X Ips 79/2012 z dne 25. 4. 2013.