Jedro

Obstoj in višino škode mora oškodovanec tudi v pravdah po ZPŠOIRSP dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot v katerikoli običajni odškodninski pravdi.

Tožnik ni uspel izkazati niti premoženjske niti nepremoženjske škode, ki bi presegala povprečno škodo, kakršna je nastala vsem t. i. izbrisanim in ki je zajeta s pavšalno odškodnino v upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.099,73 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbi zoper sklep (redna št. 51) se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

IV. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 410,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek (I. točka izreka) in naložilo tožniku, da toženki povrne 2.342,13 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka). S sklepom na redni št. 51 je tožniku naložilo, da priči A. A. plača 15,80 EUR pričnine.

2. Zoper obe odločbi se pritožuje tožnik. V pritožbi zoper sodbo med drugim navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedenca psihiatra in kliničnega psihologa. Ni upoštevalo določb EKČP in sodbe ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji. Tožnik je bil pred izbrisom zaposlen, v zakonitem roku je zaprosil za državljanstvo, razlogi zavrnitve so bili arbitrarni. Ustanovil je družbo A. d. o. o., ki pa je bila leta 2000 izbrisana iz sodnega registra. Bil je izgnan v Italijo, statusa tujca si ni urejal, ker se ni smatral za tujca. Sodišče se ni opredelilo do različnih ugovorov in navedb tožnika. Za obdobja, ko ni bil zaposlen, bi mu pripadala denarna socialna pomoč. Sodna praksa dosedaj ni zahtevala, da bi moral tožnik dokazati vse predpostavke za to pomoč, temveč je njena višina le merilo vrednosti za prisojo odškodnine. Nepremoženjska škoda mu je nastajala celo obdobje izbrisa in mu nastaja še sedaj, bil je prisilno izgnan v Italijo. O tem je izpovedal tožnik in njegova prijateljica B. B. Sodišče je tudi nepravilno odmerilo stroške in ni upoštevalo, da je bila tožba prvotno vložena za znesek 13.000 EUR.

3. V pritožbi zoper sklep o pričnini tožnik navaja, da mu je bila že leta 2017 dodeljena brezplačna pravna pomoč, ki zajema kritje vseh stroškov, razen sodnih taks.

4. Toženka je odgovorila na pritožbo zoper sodbo, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

5. Pritožba zoper sodbo je deloma utemeljena glede stroškov.

6. Pritožba zoper sklep o pričnini je utemeljena.

_Uvodno:_

7. Ni dvoma, da je bil izbris večjega števila ljudi iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 protipravno dejanje, česar tudi toženka ne zanika. S tem sta izkazana dva elementa odškodninske odgovornosti (nedopustno škodno dejstvo in protipravnost ravnanja toženke), zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo EKČP in prakse ESČP ter slovenskih sodišč, iz katerih izhaja protipravnost ravnanj raznih državnih organov. Sodišče prve stopnje tudi ni nikjer zapisalo, da država (na načelni ravni) ne odgovarja za izbris, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o odgovornosti po 26. členu Ustave RS.

8. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (27. točka obrazložitve), da je povrnitvi splošne, povprečne škode, ki je nastala t. i. izbrisanim zaradi izbrisa, namenjena odškodnina v upravnem postopku po 6. do 8. členu ZPŠOIRSP (ki jo je tožnik že dobil izplačano), medtem ko lahko oseba, ki meni, da njena škoda presega to pavšalno odškodnino, višjo odškodnino uveljavlja v pravdnem postopku po 10. in 11. členu ZPŠOIRSP.2 V pravdi mora oškodovanec skladno z 11. členom ZPŠOIRSP dokazati vse elemente civilnega delikta, med drugim obstoj in obseg škode.3 Drugače povedano, obstoj in višino škode mora oškodovanec tudi v pravdah po ZPŠOIRSP dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot v katerikoli »običajni« odškodninski pravdi. Pri tem mora, enako kot v vsaki pravdi, slediti tudi osnovnim načelom pravdnega postopka,4 med drugim pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (7., 212. in 214. člen Zakona o pravdnem postopku5).

9. Nadalje velja pojasniti, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje. Zakon dopušča t. i. golo pritožbo brez pritožbenih navedb, ki zagotovi stranki preizkus izpodbijane odločbe v okviru kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sicer pa se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna argumentirana pritožba omogoča presojo utemeljenosti pritožbenih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani. Predmetna pritožba tem kriterijem v veliki meri ne zadosti, saj je pretežno (od tretje do osme strani od desetih) sestavljena iz bolj ali manj dobesednih prepisov navedb, ki jih je tožnik podal že na prvi stopnji (vloga z dne 4. 11. 2019) in na katere mu je sodišče prve stopnje odgovorilo. Pritožba tako v pretežni meri ne vzpostavi vsebinskega dialoga z razlogi prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, tako da ni jasno, katere razloge prvostopenjske sodbe pritožnik s ponovljenimi (prepisanimi) navedbami sploh izpodbija.

_Glede dejanskega stanja:_

10. Tako ni jasno, na katere razloge prvostopenjske sodbe se nanašajo navedbe o tožnikovi zaposlitvi pred izbrisom in njegovih naslovih v Celju. Navedbe v zvezi s pridobivanjem državljanstva se ne soočijo z razlogi prvostopenjske sodbe (39. in 40. točka obrazložitve), da je bila prva prošnja zavrnjena zato, ker je bil tožnik obsojen za zaporno kazen, daljšo od enega leta, druga pa zato, ker je bil tožnik pasiven (enako pasiven je bil tudi pri pridobivanju dovoljenja za začasno bivanje) in so bile torej prošnje zavrnjene izključno iz razlogov na tožnikovi strani. Pritožbene navedbe (prepis prvostopenjskih), da je bil obsojen pred 26. 6. 1991, spregledajo razloge prvostopenjske sodbe, da tožnik ni bil obsojen le enkrat, temveč večkrat, pred in po izbrisu (31. točka obrazložitve), kar je bil tudi razlog za zavrnitev prošnje za državljanstvo. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo (38. točka obrazložitve), da je tožnik tudi v času izbrisa (v letih 1993-1994) pridobil delovno dovoljenje za tujca, ki pa ga iz neznanih razlogov ni podaljšal. Kot že uvodoma povedano, teh razlogov sodišča prve stopnje pritožba ne more izpodbiti z mehaničnim ponavljanjem navedb iz postopka na prvi stopnji. Pa tudi če se šteje, da tožniku ni mogoče očitati ničesar v zvezi z (ne)urejanjem statusa, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo (tudi) zato, ker tožnik ni uspel izkazati niti premoženjske niti nepremoženjske škode, ki bi presegala povprečno škodo, kakršna je nastala vsem t. i. izbrisanim in ki je zajeta s pavšalno odškodnino v upravnem postopku (razlogi o neizkazani škodi sledijo v nadaljevanju).

11. Pritožba večkrat navaja, da naj bi slovenski organi tožnika izgnali v Italijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o tem domnevnem izgonu sodišče prve stopnje zapisalo razloge (42. točka obrazložitve): da tožnik izgona ni izkazal z ničemer, razen s svojimi trditvami (torej: niti s svojo izpovedbo); da se je na Zavodu za zaposlovanje odjavil zaradi preselitve v tujino (logično je, da se nekdo, ki naj bi ga policisti pridržali v begunskem centru in nato prisilno izgnali, ne more iti odjavit na zavod); da ni vedel povedati, kdaj naj bi ga izgnali; da ni logično, da bi ga izgnali v Italijo, saj tožnik nima nobene zveze s to državo. Ker pritožba tem razlogom ne postavi nasproti nobenega konkretiziranega argumenta, temveč govori mimo razlogov, lahko pritožbeno sodišče le pritrdi pravilnim ugotovitvam prvostopenjske sodbe. Pritožbeni argument, da naj bi dejstvo, da družba A. d. o. o., dalj časa pred izbrisom iz sodnega registra ni poslovala in ni imela premoženja, dokazovalo, da je bil tožnik izgnan v Italijo, je zgrešen. Razlogi, zakaj družba ne posluje in/ali nima (več) premoženja, so tako številni in raznoliki, da nikakor ni mogoče vzpostaviti logične vzročne zveze z (domnevnim) izgonom. Poleg tega bi lahko enake posledice za poslovanje povzročil tudi prostovoljni odhod tožnika v tujino.

12. Tudi pritožbene navedbe v zvezi z družbo A. d. o. o., konkretizirano ne izpodbijajo razlogov prvostopenjske sodbe, temveč le pavšalno ponavljajo teze, ki jih je prvostopenjsko sodišče ovrglo z naslednjimi razlogi: družba je potrditvah tožnika vse do njegovega odhoda v Italijo poslovala dobro (30. točka obrazložitve); tožnik je tudi v času, ko je bil izbrisan (1993-1994), kot direktor družbe pridobil delovno dovoljenje za tujca (38. točka obrazložitve), ki pa ga ni podaljšal; s tem so ovržene pritožbene navedbe (ponavljanja) tožnika, da »ni imel veljavnih dokumentov, ki bi mu kot poslovodji omogočali izvajanje dejavnosti,« pa tudi navedbe (5. in 7. stran pritožbe), da se zaradi izbrisa ni mogel zaposliti. Torej je tožnikovo podjetje poslovalo še več let po tožnikovem izbrisu in tožnik je kot direktor tudi lahko pridobil delovno dovoljenje. Zato je jasno, da propad podjetja ni v vzročni zvezi z izbrisom.

13. Pritožba obširno navaja (prepisuje), da je bil tožnik v begunskem centru in kako nevzdržne razmere je moral trpeti. Navaja, da je bil »prepeljan« v begunski center, še prej pa (začetek zadnjega odstavka na 5. strani pritožbe), da je »moral oditi« tja, ker sta mu brata zaklenila materino stanovanje. Pri tem pritožba spregleda ugotovitev sodišča prve stopnje, da teh trditev tožnik ni z ničemer izkazal in da ni bil nikoli vpisan v evidenci začasnih zatočišč (42. točka obrazložitve). Pritožba ne pojasni, kateri dokazi (katere listine, kateri deli izpovedb) naj bi dokazovali, da je tožnik resnično bival v begunskem centru (in da je bil s strani državnih oblasti prisiljen bivati tam). Navedbe, da sta mu brata zaklenila materino stanovanje, nakazujejo nasprotno možnost: da se je tožnik zatekel tja prostovoljno, ker sta ga brata vrgla iz stanovanja (ki ni bilo njegovo).

14. Ni jasno, kateri razlog prvostopenjske sodbe želi pritožba izpodbiti z navedbami, da ni mogel pridobiti potnega lista in da sodišče ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94.6 Sodišče prve stopnje tožniku ne očita, da si ni pridobil potnega lista (za državljana Slovenije ali tujca), temveč, da je opustil razumne in možne ukrepe, s katerimi bi lahko uredil svoj status in zmanjšal škodo (dopolnitev prošnje za državljanstvo in za začasno prebivanje; nepodaljšanje delovnega dovoljenja, ki ga je pred tem enkrat že uspešno dobil); kot že rečeno, pa je sodišče prve stopnje navedlo še druge razloge za zavrnitev zahtevka (neizkazanost škode). Netočna je tudi pritožbena navedba, da si tožnik statusa tujca ni urejal, ker se ni smatral za tujca, saj je vsaj enkrat uspešno pridobil delovno dovoljenje za tujca.

15. Deplasirane in dokazno nepodprte so pritožbene navedbe v zvezi s stanovanjsko pravico in odkupom stanovanja; sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik stanovanjske pravice nikoli ni imel in tudi, kdo jo je imel (43. točka obrazložitve); pritožba tudi s temi razlogi prvostopenjske sodbe ne polemizira vsebinsko. Neresnična (ali v najboljšem primeru neargumentirana) je pritožbena navedba, da je bil tožnik prijavljen v evidenci iskalcev zaposlitve »tudi od 27. 12. 1995 dalje;« sodišče prve stopnje se je po oceni pritožbenega sodišča pravilno oprlo (42. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) na dopis Zavoda za zaposlovanje, iz katerega izhaja, da se je tožnik ravno navedenega dne odjavil z zavoda zaradi preselitve v tujino.

16. V zadnjem odstavku na 6. strani in drugem odstavku na 7. strani pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo glede tožnikovih oporekanj nekaterim navedbam in listinam toženke. Sledi prepis teh prvostopenjskih navedb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje na nekatere od pritožbeno izpostavljenih listin (odločba sodnika za prekrške, sklep o izbrisu družbe, izpis prebivališč za tožnikovo mater) ni oprlo, zato je pritožbeno polemiziranje s temi listinami nerelevantno. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do tožnikovih ugovorov opredelilo posredno, ko je določenim listinam poklonilo vero; kaj izhaja iz tožnikovih prošenj za državljanstvo in za dovoljenje za začasno bivanje, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 39. in 40. točki obrazložitve, v zvezi z delovnim dovoljenjem pa v 38. točki, in pritožba bi se morala s temi argumenti vsebinsko soočiti, ne pa le mehanično ponavljati navedb s prve stopnje.

_Glede premoženjske škode:_

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi za ugoditev temu delu zahtevka moral tožnik dokazati izpolnjevanje pogojev za prejemanje denarne socialne pomoči, med drugim aktivno reševanje svoje socialne problematike (30. in 32. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnik temu trditvenemu bremenu ni zadostil, saj je le pavšalno zatrjeval, da bi bil upravičen do denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (29., 30., 32. in 33. točka obrazložitve, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija), da tožnik določena obdobja nedvomno ni bil upravičen do socialne pomoči (ko je bil zaposlen v svojem podjetju in ko je bil v zaporu); da jo je določeno obdobje prejemal in da se je konec leta 1995 odjavil z Zavoda za zaposlovanje zaradi selitve v tujino. Kdaj se je tožnik iz Italije vrnil, pritožba ne pove. Na prvi stopnji ni podal nobenih konkretiziranih navedb o tem, da bi izpolnjeval pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči ter koliko časa, prav tako ni podal navedb, koliko je zaslužil, ko je bil zaposlen v svojem podjetju. Tako je jasno, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu, ki bi omogočilo vsaj okvirno, približno presojo, ali je bil sploh upravičen do denarne socialne pomoči, in v katerem obdobju.

18. Zahteva po postavitvi (vsaj okvirnih) trditev, ki omogočajo presojo, ali bi bil tožnik upravičen do denarne socialne pomoči in v katerem obdobju, je posledica že pojasnjenega pravila, da se tudi v pravdah po 11. členu ZPŠOIRSP uporabljajo splošna načela odškodninskega prava in pravdnega postopka. Odločbe sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba (VSRS II Ips 40/2019, VSC Cp 417/2020 in VSC 419/2017), ne podpirajo tožnikove teze, da ni bil dolžan podati tovrstnih trditev. V vseh navedenih zadevah je sodišče ugotovilo, da je tožnik bil pred izbrisom zaposlen, zaposlitev pa je izgubil zaradi izbrisa, in posledično sklepalo, da bi, če ne bi bilo izbrisa, bil še vedno zaposlen in prejemal plačo, ki bi dosegala (vsaj, najmanj) višino denarne socialne pomoči. Le v takem primeru je mogoče višino denarne socialne pomoči uporabiti kot merilo za določanje višine odškodnine. V obravnavani zadevi pa tožnik ni uspel (niti na trditveni ravni) izkazati, da bi bil upravičen do denarne socialne pomoči ali da bi bil pred izbrisom pretežni čas zaposlen (tudi ni trditev, koliko naj bi zaslužil); pritožbeno neizpodbijane so ugotovitve sodišča prve stopnje (31. in 42. točka obrazložitve), da je bil v času izbrisa dvakrat v zaporu, prav tako je bil tik pred izbrisom na prestajanju daljše zaporne kazni; nadalje, da se je tožnik sam odjavil z Zavoda za zaposlovanje in da je odšel v Italijo (teza o izgonu ni dokazana). Glede na vse te okoliščine je jasno, da v tej zadevi ni mogoče niti hipotetično predpostavljati, da bi tožnik bil, če ne bi bilo izbrisa, ves (ali pretežni) čas zaposlen in prejemal plačo, ali da bi bil upravičen do kakih prejemkov iz javnih sredstev. Zahtevek za povrnitev premoženjske škode je torej pravilno zavrnjen.

_Glede nepremoženjske škode:_

19. V zvezi s to obliko škode je sodišče zaslišalo tožnika ter dve priči in napravilo zaključek (37. in 41. do 45. točka obrazložitve), da tožnik ni izkazal večjega obsega škode od t. i. povprečne škode, ki so jo utrpeli vsi izbrisani in ki je krita s pavšalno odškodnino. Tožnikovo izpovedbo je ocenilo kot pavšalno, ker tožnik ni izpostavil nobenih konkretnih dogodkov, ko bi prav zaradi izbrisa trpel posebne neugodnosti in duševne bolečine. Navedlo je tudi več indicev, da duševno trpljenje tožnika ni bilo tako hudo oz. intenzivno, kot skuša prikazati: prisilna internacija v begunskem centru in izgon v Italijo nista dokazana; socialno mrežo je deloma ohranil, saj je imel stike s sinom in sošolci iz srednje šole ter spoznal življenjsko prijateljico; zatrjevana socialna izključenost in odrinjenost ni dokazano posledica izbrisa, temveč morda dejstva, da je tožnik večkrat obsojeni delinkvent; stanovanja ni mogel odkupiti, ker že pred izbrisom ni imel stanovanjske pravice. Te dokazne ocene pritožba ne more ovreči s pavšalnim, vsebinsko praznim zatrjevanjem, da je tožnik »izpovedal o duševnih bolečinah;« pritožba ne pojasni konkretno, kateri del njegove izpovedbe bi sodišče moralo upoštevati, pa ga ni. Enako velja za izpovedbo B. B. Prav tako dokazne ocene ne more ovreči z navrženim ponavljanjem (prepisom) navedb, ki jih je podal že na prvi stopnji in za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v veliki meri niso dokazane.

20. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni postavilo izvedenca psihiatrije in klinične psihologije, saj je izvedeni dokazni postopek pokazal, da številne zatrjevane nevšečnosti in težave niso izkazane ter da je tožnikova izpovedba neverodostojna in pavšalna, zato je utemeljen zaključek, da tožnikova škoda ne presega običajne, povprečne škode izbrisanih, ki je krita z odškodnino po 6. do 8. členu ZPŠOIRSP. Ob teh ugotovitvah (vsebovanih v 37. in 40. do 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) je ustrezna tudi obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga v 24. točki (ker je z drugimi izvedenimi dokazi dejansko stanje zadosti razjasnjeno).

21. Primeri, na katere se sklicuje pritožba v zvezi z nepremoženjsko škodo, se od tu obravnavane zadeve razlikujejo po tem, da so tožniki v citiranih zadevah izkazali bistveno več objektivnih nevšečnosti in težav kot tožnik v tej pravdi,7 zato niso primerljivi s to zadevo. Ponovno sklicevanje na »izgon v Italijo« je neutemeljeno iz že pojasnjenih razlogov (izgon ni dokazan).

22. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zvezi z glavno stvarjo dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje glede glavne stvari zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_Glede stroškov:_

23. Deloma je utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožba pravilno opozarja, da je bila tožba vložena za znesek 13.000 EUR, kar bi moralo biti po tar. št. 18/1 Odvetniške tarife ovrednoteno s 500 in ne 700 točkami. Tožnik je zahtevek zvišal na 38.410 EUR z vlogo z dne 4. 11. 2019 in od tedaj je zadeva »vredna« 700 odvetniških točk. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo priznati 500 in ne 700 točk, torej je priznalo 400 točk preveč. Upoštevaje še materialne stroške je toženka upravičena do povrnitve stroškov v višini 3.499,55 odvetniških točk ali 2.099,73 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi glede stroškov deloma ugodilo in stroškovno odločitev ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

24. Prav tako je utemeljena pritožba zoper sklep o pričnini na redni št. 51. Tu je sodišče prve stopnje spregledalo, kot pravilno izpostavi pritožba, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč (sklep Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1539/2017 z dne 12. 6. 2019, list. št. 47-48) od dne 15. 4. 2017 dalje, ki krije tudi stroške pričnin. Zato ni bilo podlage, da se tožniku naloži povrnitev stroškov priči, zaslišani leta 2021. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep z dne 24. 5. 2021 (redna št. 51) ugodilo in sklep razveljavilo (tretja točka 365. člena ZPP).

25. Ker tožnik s pritožbo zoper sodbo v pretežni meri ni uspel, mora toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki znašajo 825 odvetniških točk in 2 % materialnih stroškov ali 16,5 točke, kar ob upoštevanju vrednosti točke znaša 504,90 EUR.

26. Tožnik je uspel s pritožbo zoper sklep o pričnini, zato je na podlagi zgoraj citiranih določb ZPP upravičen do pritožbenih stroškov, ki obsegajo nagrado (tar. št. 21/2), ki glede na vrednost spornega predmeta (15,80 EUR) znaša 100 točk, nadalje 2 % materialnih stroškov ali 2 točki in sodno takso (33 EUR), skupaj 94,20 EUR. Po pobotanju stroškov mora tožnik toženki povrniti še 410,70 EUR stroškov v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Uradni list RS, št. 99/2013 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPŠOIRSP. 2 Tako tudi sodba VSRS II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017. 3 O tem obstoji obsežna in enotna sodna praksa; glej npr. odločbe VSRS II Ips 105/2017 z dne 14. 6. 2018, II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018, II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017, II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019. Glej tudi: Uroš Pavlina, Zakon o izbrisanih in uporaba določil obligacijskega prava, Pravna praksa, 2014, št. 23, str. 16; in Predlog ZPŠOIRSP z obrazložitvijo, objavljen v Poročevalcu DZ z dne 29. 7. 2013 – komentar 11. člena. 4 Tako tudi sodba VSRS II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018 in sodba VSL II Cp 649/2018 z dne 16. 1. 2019. 5 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 6 Bistveni del citirane odločbe se glasi: Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98 – odl. US) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna. 7 V zadevi II Ips 221/2017 je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnik moral z dvema pričama Slovencema moral dokazati, da je poročen s svojo ženo; zelo ga je prizadela ocena v odločbi, da je nevaren za varnost države, v resnici pa je sodeloval z organi slovenske države in številnim slovenskim vojakom pomagal, da so se vrnili domov; prizadelo ga je, da je bilo njegovo ime objavljeno na naslovnici v časopisu; zaradi strahu, da se ne bi mogel vrniti k družini v Slovenijo, ni mogel obiskati matere, ko se je poškodovala, niti ni mogel na njen pogreb; prizadelo ga je, ko je moral vložiti prošnjo za državljanstvo ločeno od družine. V zadevi II Ips 130/2016 je bilo med drugim ugotovljeno, da je bil tožnik pridržan s strani policije. Zaradi negotovosti glede svoje prihodnosti in prihodnosti družine je z družino odšel v Srbijo, nato se je čez 14 dni vrnil sam in kasneje z družino. Ko se je vrnil v Slovenijo, ni mogel več v prejšnje stanovanje, prav tako ne njegova družina. V zadevi II Ips 255/2016 je tožnik vse do ureditve statusa prebivališča doživljal duševne bolečine in strah, duševne bolečine pa tudi takrat niso prenehale, temveč so bile prisotne ne samo do začetka leta 2007, ko je nazadnje obiskal psihiatra, ampak ga bo vse to spremljalo še naprej in se odražalo na njegovih psihofizičnih sposobnostih. V tu obravnavani zadevi tožnik tovrstnih nevšečnosti ni izkazal.