Jedro

Ker v konkretni zadevi glede na jasno izjavo tožnice, ki jo je v postopku zastopala odvetnica, ni bilo dvoma, da gre za delni umik tožbe in ker se je tožena stranka z odgovorom na tožbo (kjer je opozorila na pretirano visoko postavljene zahtevke) že spustila v obravnavanje glavne stvari, je v skladu z določbo 2. odst. 188. čl. ZPP bila za delni umik potrebna njena privolitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Iizpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 2.500.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 15.05.2003 do 27.06.2003 ter z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.06.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 171.506,00 SIT pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 117.810,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 17.01.2006 do plačila, v roku 15-ih dneh. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sta vložili pritožbi obe pravdni stranki.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Zatrjuje, da prisojena odškodnina ni v skladu s z odškodninami v njej primerljivih škodah, ki so že pravnomočno dosojene. Zahtevek je znižala na 7.020.700,00 SIT in tudi s pritožbo uveljavlja samo razliko med tem zneskom in prisojeno odškodnino. Sporen je torej znesek 4.520.700,00 SIT. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo skrčitev tožbenega zahtevka kot delni umik tožbe in zahtevalo soglasje tožene stranke, ki se je že spustila v obravnavanje zadeve. Po 3. odst. 184. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne gre pri zmanjšanju tožbenega zahtevka za spremembo tožbe, za katero bi bilo potrebno soglasje. Tožeča stranka za umaknjeni del tožbe ne bi mogla več vložiti, zato meni, da za skrčitev ni bilo potrebno soglasje toženke. Smisel soglasja tožene stranke je v tem, da se prepreči ponovno vlaganje tožbe. Tožnica pa je zmanjšala samo višino zahtevkov, temelj je ostal v celoti nespremenjen. Njeno razpolaganje z zahtevkom je bilo strogo kvantitativno in niti malo kvalitativno. V zvezi z odločitvijo o stroških uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj odločitev, kot je sprejeta ni obrazložena in iz obrazložitve ni mogoče razbrati, katere stroške je v okviru odvetniške nagrade sodišče priznalo posamezni stranki in v kolikšni višini za posamezno storitev. Tudi postopek imenovanja izvedenca ni bil pravilen. Na naroku za glavno obravnavo je tožena stranka nasprotovala imenovanju dr. M., tožnica pa je nasprotovala imenovanju dr. T. Sodišče je zaupalo izvedeniško mnenje Kliničnemu centru v Ljubljani, ki je za izvedenca postavil prav dr. T. Tožnica je zahtevala izločitev tega izvedenca, kar pa je bilo zavrnjeno s sklepom z dne 13.09.2005. S takim postopanjem se ne strinja, saj meni, da ni bila enako obravnavana kot tožena stranka. Z imenovanjem dr. T. kot izvedenca je dejansko sodišče sledilo preferencam tožene stranke in utemeljenih ugovorov tožeče glede osebe tega izvedenca ni upoštevalo. Konkretni izvedenec se je v praksi izkazal z opazno restriktivnim gledanjem na težave, ki jih imajo oškodovanci zaradi azbesta. Izvedenec bi moral biti povsem neutralen v takšni odškodninski pravdi. V nadaljevanju tožnica kronološko opisuje potek svoje bolezni in nasprotuje ugotovitvam izvedenca, ki je vse njene navedbe zavrnil. Na njene pripombe je odgovoril z vlogo po faksu, sodišče pa tožnice niti ni ponovno zaslišalo, kot je zahtevala, ko je bila seznanjena s to dopolnitvijo. Zaradi vsega tega je po mnenju tožnice sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in ji priznalo nesorazmerno nizko odškodnino. Tožnica meni, da so zaključki izvedenca v nasprotju z večletnimi izvidi pulmologov in njeno medicinsko dokumentacijo. Izvedeniškega mnenja ne sprejema. Tekom postopka ni predlagala postavitve novega izvedenca zaradi šibkega premoženjskega stanja. Izvedenec, ki je bil imenovan, je zaračunal najvišjo izvedenino od vseh izvedencev pulmologov. Za utemeljitev zavrnitve zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče uporabilo tudi verifikacijo poklicnega obolenja. Tožena stranka v postopku ni ugovarjala temelju tožbenega zahtevka, kar je očitno bilo posledica tega, da je bila tožničina poklicna bolezen v zvezi z azbestom verificirana, kljub temu pa ji sodišče ni priznalo stroškov, ki jih je imela za izdelavo medicinske ekspertize, s katero je bila ta bolezen verificirana. Sodišče mora pri odločanju upoštevati vse posebnosti individualnega primera, hkrati pa tudi okvire v primerljivih zadevah, ki jih je postavila sodna praksa. Sodna praksa je v podobnih primerih priznavala višje odškodnine in tožnica opozarja na štiri konkretne zadeve, v katerih je bila priznana odškodnina v razponu od 4.500.000,00 SIT do 6.800.000,00 SIT. Ironija je, da imajo oškodovanci v nekaterih od teh zadev še več drugih zdravstvenih težav, ki vplivajo na njihovo zdravstveno stanje in so starejši od tožnice, prejeli pa so višje odškodnine od tožničine. Predlaga pritožbenemu sodišču naj izpodbijano sodbo sanira in odloči tako, da sodbo spremeni ali da jo v zavrnilnem delu razveljavi.

Tudi tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožuje se v delu, kjer je tožnici priznana odškodnina iz naslova strahu, ker meni, da je ta odškodnina previsoka. Izpostavlja odločbo P 329/2002, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena z odločbo I Cp 1141/2004 in v kateri je bilo oškodovancu iz naslova odškodnine za strah priznano 1.600.000,00 SIT. Če se primerja ta odškodnina, je v tožničinem primeru priznana odškodnina vsekakor previsoka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice, oporekala njenim pritožbenim navedbam, predlagala zavrnitev tožničine pritožbe, saj meni, da je priznana odškodnina za ostalo škodo v skladu s priznanimi odškodninami v podobnih primerih, kar izhaja iz odločb, ki jih v odgovoru konkretno navaja z opr. št. Predlaga potrditev sodbe v zavrnilnem delu.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice : Pritožbeno sodišče absolutne bistvene kršitve postopka, ki se očita, ni ugotovilo. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica s tožbo zahtevala plačilo odškodnine v višini 10.020.700,00 SIT. Po prejemu odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka oporekala višini zahtevkov, je z vlogo z dne 15.02.2005 „skrčila“ tožbeni zahtevek in to utemeljila z navedbo, da je skrčitev posledica višin odškodnin, ki so bile v sodni praksi prisojene v zadnjih primerih. Ob takšni utemeljitvi ne more biti dvoma, da je tožnica tožbo delno umaknila. ZPP pojma skrčitev tožbenega zahtevka ne pozna. Če stranka delno skrči zahtevek, je to lahko ali delni umik tožbe ali delna odpoved zahtevku. V konkretni zadevi je iz obrazložitve tožnice sodišče pravilno razbralo, da gre za delni umik tožbe. Držijo pritožbene navedbe, da po 3. odst. 184. čl. ZPP tožba ni spremenjena, če se tožbeni zahtevek zmanjša. To pa še ne pomeni, da zaradi zmanjšanja zahtevka ne pridejo v poštev določbe 188. člena ZPP. Če je kvantitativno zmanjšanje zahtevka posledica delnega umika tožbe, se uporabijo pri takem umiku določbe 188. člene ZPP, če pa je posledica odpovedi tožbenega zahtevka, pa določbe 317. člena ZPP (sodba na podlagi odpovedi). Sodišče mora pri skrčenju zahtevka v dvomu s strankama razčistiti vprašanje, ali gre za delni umik tožbe ali za delni umik zahtevka. Ker v konkretni zadevi glede na jasno izjavo tožnice, ki jo je v postopku zastopala odvetnica, ni bilo dvoma, da gre za delni umik tožbe in ker se je tožena stranka z odgovorom na tožbo (kjer je opozorila na pretirano visoko postavljene zahtevke) že spustila v obravnavanje glavne stvari, je v skladu z določbo 2. odst. 188. čl. ZPP bila za delni umik potrebna njena privolitev. Takšno je tudi stališče teorije (komentar ZPP k čl. 188). Res je tik pred zadnjo glavno obravnavo tožnica v pripravljalni vlogi z dne 10.01.2006 zapisala, da v kolikor je sporno njeno stališče o skrčenju tožbenega zahtevka, naj se šteje v tem delu, da se odpoveduje tožbenemu zahtevku po višini, vendar ima takšna njena odpoved na stroškovno odločbo enako posledico, saj se pri odpovedi zahtevek šteje kot neutemeljen in gre v tem delu za neuspeh tožnice v pravdi. Odločitev o stroških postopka je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, saj ima vso podlago v kronološkem poteku procesnih dejanj tožnice v postopku. Ni mogoče sprejeti niti stališča, da se višina odmerjenih stroškov ne da preizkusiti. Sodišče je stroške odmerilo po stroškovnikih, ki so v spisu in v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Tudi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče priznati stroške, ki jih je imela tožnica s pridobljeno ekspertizo za verifikacijo poklicne bolezni, se ni mogoče strinjati, saj je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da ta ekspertiza ni bila pridobljena za potrebe tega postopka, niti ni bila nujna za odločanje v tem odškodninskem sporu.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve postopka v zvezi z odločanjem o zahtevi za izločitev izvedenca dr. M.T. Razlogi, ki jih je kot izločitvene razloge navajala tožnica, niso bili takšni, da bi utemeljevali izvedenčevo pristranskost v smislu 6. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP v zvezi s 247. čl. ZPP. V pritožbi tožnica z istimi argumenti, ki jih je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, utemeljuje izvedenčevo pristranskost. Tem argumentom, kot je obrazloženo, ni mogoče pritrditi, saj je izvedenec v postopku strokovno argumentirano predstavil izvid in mnenje. Pregledal je vso listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na tožničin primer, pregledal je tožnico in podal prepričljivo izvedeniško mnenje ter dodatno odgovoril na vse pripombe, ki jih je imela na njegovo mnenje tožnica.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje o obsegu tožničine škode na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Pri tožnici je prišlo do obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu, vendar glede na vse izvide slikovne diagnostike gre pri njej za spremembe na rebrni mreni (plevralni plaki) in ji zaenkrat azbestna bolezen ne povzroča funkcionalnih motenj. Izvedenec je prepričljivo obrazložil, da tožnica nima zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnosti na račun azbestne bolezni. Tožničina pljuča funkcionirajo normalno, kar je izvedenec ugotovil na podlagi spirometrije in difuzijske kapacitete pljuč. Pojasnil je, da plevralni plaki razen izjemoma, ne povzročajo nobenih simptomov in funkcionalnih motenj in praviloma ne vplivajo na življenjske aktivnosti. Zdravstvene težave, s katerimi se srečuje tožnica, niso posledica izpostavljenosti azbestu, ampak ostalih bolezni, ki jih izvedenec po dostopni medicinski dokumentaciji ni mogel povezati z izpostavljenostjo azbestnemu prahu. Dejstvo, da tožnica teh pojasnil izvedenca, ki so strokovno obrazložena in prepričljiva, ne sprejema, je sicer gledano z njenega stališča človeško razumljivo, vendar za drugačno stališče tožnica nima opore v dokazih. Gre le za njeno stališče brez objektivne podlage v zdravstveni dokumentaciji, ki jo je sodišču prepričljivo obrazložil strokovnjak, zato tožnica s svojimi stališči ne more omajati v izpodbijani sodbi sprejete ugotovitve. Glede na ugotovljen obseg tožničine škode pa je sodišče prve stopnje tudi višino odmerilo v skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse. Primeri, ki jih navaja tožnica, niso merilo, da je sodna praksa v njej podobnih primerih drugačna. Številni primeri v zadnji sodni praksi Višjega sodišča v Kopru (kot na primer I Cp 1269/2000, I Cp 689/2005, I Cp 1141/2004 in tudi vsi tisti, ki jih v odgovoru na pritožbo navaja tožena stranka) kažejo, da se odškodnine oškodovancem z diagnozo plevralnih plakov in takšno stopnjo razvoja bolezni, ki je prisotna pri tožnici, priznavajo v podobnem znesku, kot je bil priznan tožnici. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke : Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo za strah odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT, ker je ugotovilo, da je tožnica zaradi azbestne bolezni utemeljeno v strahu kakšna bo usoda njenega zdravja v prihodnje. Dejstvo je, da pri približno 20% bolnikov napreduje takšna bolezen do hude oblike azbestoze, lahko tudi do usodne maligne bolezni in to s precej večjo verjetnostjo, kot pri ljudeh, ki niso bili obremenjeni z azbestom. Poleg tega živi tožnica v okolju, ki je z azbestnimi boleznimi zelo obremenjeno in je praktično vsakodnevno priča razvoju bolezni in umiranju pri znancih in prijateljih. Za azbestno boleznijo je zbolel tudi njen sin, zato ji je sodišče utemeljeno verjelo, da je njen strah zelo močan in obremenjujoč. Ob takšnih okoliščinah njenega primera tudi ni mogoče povsem izenačiti z oškodovancem iz zadeve I Cp 1141/2004, kjer je bil oškodovanec zaskrbljen zgolj zaradi svojega zdravstvenega stanja za napredovanje bolezni, ni pa iz tega konkretnega primera razvidno, da bi tudi kakšen od njegovih bližnjih sorodnikov ali prijateljev zbolel za to boleznijo in bi spremljal razvoj te bolezni. Ker se odškodnina priznava ne samo glede na sodno prakso v podobnih primerih, ampak predvsem upoštevajo konkretne okoliščine vsakega primera posebej, je v tej zadevi utemeljeno odškodnina odmerjena v višini 2.000.000,00 SIT. Zato tudi pritožba tožene stranke ni utemeljena ter je iz teh razlogov pritožbeno sodišče tudi to pritožbo zavrnilo in potrdilo v celoti sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice pa ni v ničemer prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka .