Jedro

Imetniki stanovanjske pravice so na podlagi določb SZ dobili le pravico do odkupa stanovanja, ne pa tudi lastninske pravice na družbenem stanovanju. Za pridobitev lastninske pravice je bilo potrebno plačati kupnino in se nato vknjižiti v zemljiški knjigi. Kdor je prepustil pravico do odkupa stanovanja svojemu ožjemu družinskemu članu, mu je s tem prepustil tudi pravico, da se v zemljiški knjigi na stanovanju vknjiži kot lastnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 30.11.1991 je bila med toženima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje v I. nadstropju stanovanjske hiše Bledu. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala proti toženima strankama ugotovitev, da je ta pogodba nična in da se v imenu kupca konvertira tako, da bo kot kupec naveden tožnikov oče M. Š., ki bo s tem postal lastnik stanovanja do celote. Zato naj bi bilo to stanovanje predmet zapuščine po 13.9.1996 umrlem M. Š. Tožeča stranka je postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da navedeno stanovanje spada v skupno premoženje toženke in pok. M. Š. tako, da je toženka lastnica do 1/10, zapustnik pa do preostalih 9/10, zaradi česar navedenih 9/10 lastninske pravice na stanovanju sodi v zapuščino. Oba tožbena zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila pritožbo le proti zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka, vendar je sodišče druge stopnje to pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke, ali pa z razveljavitvijo izpodbijane odločitve in vrnitve zadeve v novo sojenje. Po svoji vsebini revizija izpodbija odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka, pri čemer izpostavlja neobrazloženost odločitve dokazne ocene o tem, kdo je prispeval denar za nakup spornega stanovanja. Listinski dokazi in prepričljive izpovedbe prič namreč potrjujejo tožbeno trditev, da stanovanje ni bilo kupljeno le iz skupnega premoženja, temveč tudi z bistveno večjim prispevkom zapustnika. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v tej smeri nejasna in nedosledna, saj je prava dokazna ocena, ki naj bi bila predmet odločitvi, odpadla (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sicer pa tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem tožnika zavrnilo, ker naj bi tožnik o zadevi ničesar ne vedel. Sodišče druge stopnje pa se je postavilo na stališče, da je tožnik sam onemogočil izvedbo dokaza z lastnim zaslišanjem, ker se ni odzval vabilu. Sodišče druge stopnje je spremenilo dejanske ugotovitve brez opravljene glavne obravnave. Tožnik se je sodnemu vabilu na prvi narok odzval z opravičilom zaradi poškodbe. Prevoda zdravniškega potrdila zaradi kratkega roka ni bilo možno zagotoviti. Tožeča stranka graja tudi odločitev sodišč nižjih stopenj o tem, da je bila upoštevana pisna izjava priče I. Š. in da je bil upoštevan listič, na katerega je toženka napisala, kakšne prejemke je zapustnik dobival v zadnjih letih. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbo z zvezi s prispevkom pok. Š. za nakup stanovanja v obliki prispevanja imetništva stanovanjske pravice. Gre za pravno vprašanje; pravico do odkupa stanovanja je po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) imel pok. Š.,zaradi česar prispevek te pravice predstavlja Š. posebno premoženje. Zato je solastnik na stanovanju najmanj do 9/10. Sicer pa je bil tudi denar, s katerim je bilo stanovanje kupljeno, v skupnem premoženju zapustnika in toženke.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tožeča stranka postavila že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da tožniku zaradi obravnavanja zadeve v njegovi nenavzočnosti na glavni obravnavi ni bila odvzeta možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih. Tudi na zadnji glavni obravnavi je sodelovala tožnikova pooblaščenka (137. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zaradi izostanka tožnika postopalo v skladu z določbo 281. člena ZPP. V tujem jeziku napisano potrdilo o zdravstvenem stanju, ki naj bi opravičevalo izostanek z glavne obravnave, ne more vsebinsko predstavljati opravičila, ki bi ga bilo mogoče upoštevati. Sodišče druge stopnje ni v ničemer spreminjalo dejanskega stanja, ki se nanaša na ugotavljanje (ne)opravičljivega razloga za izostanek z glavne obravnave.

Revizija izpodbijani sodbi tudi neutemeljeno očita neobrazloženost, kolikor se odločitev nanaša na dokazno oceno izpovedi prič in vpogledanih listin. V razlogih sodbe sodišča druge stopnje je navedeno, na podlagi kakšnih dokazov je bila zavrnjena tožnikova teza, da je bilo stanovanje kupljeno iz skupnega premoženja zapustnika in toženke, ki sta živela v zunajzakonski skupnosti. Ustrezne sodbene razloge je v tej smeri mogoče razumeti in jih tudi preizkusiti. V drugem odstavku 4. strani izpodbijane sodbe je obširno navedeno, zakaj sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pri čemer so opredeljeno sprejete ocene izpovedi prič N. M., K. V., J. K. in J. Š.. Pri tem so bile nekatere pritožbene trditve (trditev, da je toženka kupnino za stanovanje pok. M. Š. posodila, poleg tega pa tudi trditve, ki se nanašajo na razlago oporoke pokojnega)ocenjene kot pritožbena novota (337. člen ZPP) in zato neupoštevane.

Po povedanem izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke, niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sicer pa je dejstvo, da sta pok. M. Š. in toženka živela v zunajzakonski skupnosti, neosporavano. Toženka je bila torej ožji družinski član, zaradi česar je tožnikov oče po določbi 117. člena SZ nanjo kot imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, pravno veljavno prenesel pravico do njegovega odkupa. Njegova izjava je bila prostovoljna in brezpogojna. Revizijsko sodišče se v tem obsegu strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so imetniki stanovanjske pravice na podlagi določb SZ dobili le pravico do odkupa stanovanja, ne pa tudi lastninske pravice na družbenem stanovanju. Za pridobitev lastninske pravice je bilo potrebno plačati kupnino in se nato vknjižiti v zemljiški knjigi. Kdor je prepustil pravico do odkupa stanovanja svojemu ožjemu družinskemu članu, mu je s tem prepustil tudi pravico, da se v zemljiški knjigi na stanovanju vknjiži kot lastnik. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je toženka za nakup stanovanja prispevala svoje posebno premoženje. Sodišči nižjih stopenj sta o tem dejstvu sprejeli dokazno oceno, ki jo revizija sicer izpodbija z navajanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa - po že prej povedanem - nima utemeljitve. Nestrinjanje z dokazno oceno pa v revizijskem postopku po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje.

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti.