Jedro

Kot dokaz opravljene vročitve ima obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v njem ugotovljena dejstva neresnična, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo pritožbo tožene stranke zoper sodbo z dne 23. 9. 2013 za umaknjeno.

2. Zoper sklep se iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora pritožnik ob vložitvi pritožbe plačati sodno takso. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če v tem roku sodna taksa za pritožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (drugi in tretji odstavek 105.a člena ZPP).

5. Pritožnica ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sodne takse po plačilnem nalogu z dne 29. 10. 2013 ni plačala, ne nasprotuje. Trdi, da ji plačilni nalog ni bil vročen in da še ni dobila odgovora na predlog za odlog plačila sodne takse.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 29. 10. 2013 toženi stranki izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo (redna št. 23) in jo v njem poučilo, da mora sodno takso plačati v roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga, sicer se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožba umaknjena. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi k temu plačilnemu nalogu pa je razvidno, da je bil ta toženi stranki vročen s fikcijo po tretjem odstavku 142. člena ZPP, in sicer s potekom 15 dni, odkar ji je bilo dne 30. 10. 2013 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko v 15 dneh na pošti dvigne pisanje, torej s pretekom 14. 11. 2013. 7. Dalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je o toženkini prošnji za odlog plačila sodne takse, ki jo je tožena stranka vložila 2. 12. 2013, sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 3. 1. 2014 (redna št. 25), s katerim je prošnjo tožene stranke kot prepozno zavrglo. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi k temu sklepu pa je razvidno, da je bil ta toženi stranki vročen s fikcijo po tretjem odstavku 142. člena ZPP, in sicer s potekom 15 dni, odkar ji je bilo dne 8. 1. 2014 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko v 15 dneh na pošti dvigne pisanje, torej s pretekom 23. 1. 2014. 8. Kot dokaz opravljene vročitve ima obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v njem ugotovljena dejstva neresnična (prim. četrti odstavek 224. člena ZPP ter šesti in sedmi odstavek 149. člena ZPP), vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001), zlasti ker so bila toženi stranki na isti način vročena vsa pisanja v predmetni zadevi, tudi izpodbijani sklep, ki ga je tožena stranka evidentno prejela.

9. Glede na to, da torej iz obvestil sodišču o opravljenih vročitvah izhaja, da sta bila toženi stranki tako plačilni nalog z dne 29. 10. 2013, kot sklep o zavrženju predloga za odlog plačila sodne takse z dne 3. 1. 2014 pravilno vročena, dolžnica pa v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sodne takse niti v roku 15 dni od prejema sklepa z dne 3. 1. 2014, ko je bila seznanjena, da ji plačilo sodne takse ne bo odloženo, ni plačala, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP njeno pritožbo pravilno štelo za umaknjeno.

10. Neutemeljen je namreč tudi pritožbeni očitek, da je toženi stranki, ker takse ne more plačati, odvzeta možnost pravičnega sojenja. Sodna praksa se je že jasno izrekla, da 105.a člen ZPP ne posega v ustavno pravico strank do pravnega sredstva ali pravičnega sojenja, temveč gre le za zakonsko določitev načina uresničevanja te pravice (o razlogih glej sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 97/2010). Stranki, ki plačila sodne takse iz finančnih razlogov ne bi zmogla, veljaven sistem brezplačne pravne pomoči in oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks, omogoča vložiti pravno sredstvo. To možnost je imela na voljo tudi tožena stranka, pa je ni (pravočasno) izkoristila, saj je predlog za odlog plačila sodne takse vložila prepozno, po roku za njeno plačilo in je bil ta prepozen (prvi odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah).

11. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).