Jedro

Za zaščito kmetije ZDKG ni določil kriterija stroge medsebojne povezanosti posameznih zemljišč in so torej lahko posamezna zemljišča med seboj ločena in oddaljena, vendar tako, da je še mogoče šteti, da gre za celoto kmetijskih zemljišč in gozdov. Takšna kmetijsko gospodarska celota je v obravnavanem primeru po mnenju sodišča zagotovljena, saj gre za smiselno zaokrožene komplekse kmetijskih zemljišč, znotraj katerih ni mogoče govoriti o razdrobljenosti parcel, njihova oddaljenost pa ni takšna, da ne bi bila obvladljiva in še vedno omogoča skupno kmetijsko gospodarjenje. Obravnavana kmetijska zemljišča predstavljajo krajevnim razmeram primerno gospodarsko enoto - zaščiteno kmetijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 14. 4. 2004. S citirano odločbo je prvostopni organ odločil, da kmetijsko gospodarstvo v lasti AA, roj. ..., umrle ..., vpisano pri z. k. vl. št. 221, 61 k.o. B, z. k. vl. št. 545 k.o. C in pri z. k. vl. št. 126 k.o. D izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo v postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo pravilno ugotovljeno, da kmetija AA izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 ? odl. US, v nadaljevanju ZDKG), ker obsega 7,0028 ha primerljivih kmetijskih površin od zahtevanih najmanj 5 ha in je v lasti ene fizične osebe. Tožena stranka meni, da ne gre za kmetijska zemljišča, ki so v veliki medsebojni oddaljenosti in razdrobljena, da ne bi tvorila gospodarske celote. Po določbi 1. odstavka 3. člena ZDKG obsega zaščitena kmetija vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezano dejavnost. Osnovni namen ZDKG je namreč preprečevanje drobitve kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Ta poglavitni namen zakona so upravni organi dolžni upoštevati v postopkih preverjanja ali kmetija izpolnjuje pogoje za zaščito.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so bile obravnavane nepremičnine predmet denacionalizacije, katere so bile vrnjene upravičenki AA. Gre za kmetijska in gozdna zemljišča, katera so sedaj na podlagi sklepa o dedovanju št. O 108/73 z dne 5. 5. 2004 v lasti tožnice in BB, za vsakega do ene nerazdelne polovice. Nepremičnine ležijo v različnih katastrskih občinah in so razparcelirana na več delov in ležijo v večjih razdaljah. Takšnih ni mogoče enotno obdelovati. Tožnica meni, da zato ne gre za enotno gospodarsko enoto. Nekaj parcel pa je zajetih tudi v dolgoročni urbanistični načrt posameznih občin. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano in prvostopno odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu BB, zastopan po CC, odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje, ali predstavlja predmetna kmetija takšno kmetijsko gozdarsko enoto, da jo je mogoče šteti za gospodarsko celoto v smislu določbe 3. člena ZDKG, ki je eden izmed pogojev za zaščito kmetije.

Po določbi 1. odstavka 3. člena ZDKG obsega zaščitena kmetija vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti.

V upravnem postopku sta tožeča stranka in prizadeta stranka na ustni obravnavi pri prvostopnem organu povedali, da ležijo zemljišča obravnavane kmetije v ravninskem delu v medsebojni oddaljenosti približno 2 km, parcele v hribovitem predelu pa so od ravninskih oddaljene približno 5 km. Sodišče na podlagi priloženih zemljiško knjižnih izpiskov sicer res ugotavlja, da ležijo kmetijska zemljišča v treh različnih katastrskih občinah (k.o. B, k.o. C in k.o. D), vendar je glede na vrsto rabe posameznih zemljišč v teh katastrskih občinah in glede na njihove parcelne številke razvidno, da gre v bistvu za zaokrožene komplekse kmetijskih površin po vrsti rabe tako, da v k.o. B prevladuje površina gozdov in njiv, v k.o. C so izključno njive, v k.o. D pa prevladujejo gozdovi z manjšo površino pašnikov.

Za zaščito kmetije ZDKG ni določil kriterija stroge medsebojne povezanosti posameznih zemljišč in so torej lahko posamezna zemljišča med seboj ločena in oddaljena, vendar tako, da je še mogoče šteti, da gre za celoto kmetijskih zemljišč in gozdov. Takšna kmetijsko gospodarska celota je v obravnavanem primeru po mnenju sodišča zagotovljena, saj gre za smiselno zaokrožene komplekse kmetijskih zemljišč, znotraj katerih ni mogoče govoriti o razdrobljenosti parcel, njihova oddaljenost pa ni takšna, da ne bi bila obvladljiva in še vedno omogoča skupno kmetijsko gospodarjenje. Obravnavana kmetijska zemljišča predstavljajo krajevnim razmeram primerno gospodarsko enoto - zaščiteno kmetijo. Zato se sodišče ne strinja z ugovori tožeče stranke, da zaradi oddaljenosti in razparceliranosti kmetijskih zemljišč kmetije ni mogoče enotno obdelovati, pri čemer niti ne pove, zakaj ugotovljena oddaljenost ne omogoča enotne obdelave.

Na določitev statusa zaščitene kmetije tudi ne vpliva dejstvo, da je kakšno kmetijsko zemljišče ali več zemljiščih zajetih v občinskem prostorskem planu in opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče. Po določbi 6. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. od 59/96 do 36/03, v nadaljevanju ZKZ) se določbe ZKZ o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezni akt. Iz navedenega torej izhaja, da lahko zaščiteno kmetijo tvorijo tudi nezazidana stavbna zemljišča, zato so tožbeni ugovori tudi v tem delu neutemeljeni.

V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno tožbo kot neutemeljeno zavrniti v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).