Jedro

Pravnomočnost je procesna ovira, ki onemogoča ponovno sojenje o isti stvari.

Po 202. členu OZ ima poslovodja brez naročila pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov, do primernega plačila za trud pa le, če je odvrnil škodo od tistega, čigar posel je opravljal, ali mu je pridobil korist, ki v vsem ustreza njegovim namenom in potrebam. Ta pogoj v toženkinem primeru ni izpolnjen. Toženkine obogatitve namreč tožnica ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.026,63 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh od prejema te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 001/2015 z dne 23. 3. 2015 najprej zavrglo tožbo glede plačila 60.575,83 EUR, nato pa zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 1. 2. 2015 dalje in glede plačila 31.192,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2015 dalje). Sklenilo je še, da mora tožnica toženki povrniti njene pravdne stroške. Naknadno je s popravnim sklepom odpravilo očitno računsko pomoto v stroškovnem izreku, tako da tožnica dolguje toženki skupaj 4.225, 41 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Vztraja, da ji pripada nagrada za trud pri izvedbi sanitarne sečnje, ki jo je izvedenec A. A. ocenil na 3,00 EUR po posekanem kubičnem metru lesa. Sodišče prve stopnje je tožnici to nagrado odreklo zgolj s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2446/2018, brez upoštevanja tožničinih trditev in ne da bi se opredelilo do izvedenskega mnenja. Napačno je odločilo o ugovoru litispendence, saj je temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi drugačen kot v prejšnji pravdi I P 002/2015. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Vsebina listin v sodbi ni pravilno povzeta. Tudi materialno pravo je bilo napačno uporabljeno. Zaradi vseh pomanjkljivosti izpodbijane odločbe niti ni mogoče preizkusiti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno razveljavitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev celovito, skrbno in razumljivo obrazložilo. Pri tem ni spregledalo nobenega zatrjevanega odločilnega dejstva, zato za pritožbeni preizkus ni bilo ovir. Tudi vsebino izvedenih dokazov je korektno povzelo, sicer pa pritožba niti poskuša ne pojasniti domnevnega nasprotja med dokaznimi listinami in tem, kar se o njihovi vsebini navaja v obrazložitvi sodbe in sklepa. Izpodbijana odločba torej ni obremenjena z očitanima absolutnima bistvenima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Odločitev o delnem zavrženju tožbe je pravilna in zakonita. Tožnica je plačilo istih računov, kot ga od toženke terja v tej pravdi, uveljavljala že v prejšnji, pravnomočno končani pravdi s toženko (I P 002/2015) pri istem sodišču. Pravnomočnost je procesna ovira, ki onemogoča ponovno sojenje o isti stvari. Sodišče prve stopnje je zato tožnici utemeljeno odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja njenega zahtevka za plačilo 60.575,83 EUR. S posplošeno pritožbeno trditvijo, da ima njen sedanji zahtevek drugačen temelj, toženka ne more uspeti.

7. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, so bile za izvedbo sanitarne sečnje neobhodno potrebne samo tiste storitve, ki jih je po tožničinem naročilu opravila družba X., d. o. o.; do povračila za preostale storitve bi bila tožnica upravičena le, če bi se o tem posebej dogovorila s toženko (199. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). To velja tudi glede sporne nagrade za trud, ki jo omenja izvedenec A. A., na katerega se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje njegovega mnenja nikakor ni prezrlo, saj se je v sodbi do njega obrazloženo opredelilo; vendar gre za pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. Po 202. členu OZ ima poslovodja brez naročila pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov, do primernega plačila za trud pa le, če je odvrnil škodo od tistega, čigar posel je opravljal, ali mu je pridobil korist, ki v vsem ustreza njegovim namenom in potrebam. Ta pogoj v toženkinem primeru ni izpolnjen. Toženkine obogatitve namreč tožnica ni dokazala.

8. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo in sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama, toženki pa mora povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka jih je priglasila v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 1.026,63 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, materialne stroške in DDV. Če bo tožnica s plačilom zamujala, bo toženki od tega zneska dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena OZ).