Jedro

Udeleženca pomembnih nesoglasij glede vzgoje in varstva hčerke niti nista zatrjevala. Izkazala sta sposobnost za starševsko sodelovanje oz. za uspešno paralelno starševsko skrb. Zato pritožbeno sodišče sprejema prepričljive razloge za dekličino skupno varstvo in vzgojo. Drugačna odločitev bi le še poglobila nesoglasja med staršema, kot pravilno ugotavlja sodišče.

Izrek

Pritožba predlagateljice zoper II. in IV. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu (v nadaljevanju: sodišče) je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo udeleženca sklenila 7. 6. 2003 v kraju ... (I. točka izreka) in mld. A. A., rojeno ... 2010, zaupalo v skupno vzgojo in varstvo obema staršema (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo o načinu izvrševanja skupnega starševstva: deklica preživi pri materi prvi teden od petka po koncu šole do naslednjega petka, ko jo odda v šolo, nato pa pri očetu naslednji teden od petka po koncu šole do naslednjega petka, ko jo odda v šolo, in tako izmenjaje naprej vsak teden (III. točka izreka). Sodišče je odločilo tudi o izvajanju skupnega starševstva v času počitnic in praznikov ter določilo čas in mesto prevzema. A. A. je določilo stalno prebivališče in naslov za vročanje pošiljk na očetovem naslovu (IV. točka izreka). V točkah V. do IX. je bilo odločeno o dekličinem preživljanju, v točki X. pa je bilo nasprotnemu udeležencu naloženo, da predlagateljici povrne 250,52 EUR stroškov postopka.

2. Zoper odločitev se pritožujeta oba udeleženca. Predlagateljica oporeka odločitvi o zaupanju hčerke v skupno varstvo in vzgojo, nasprotuje pa tudi preživninski odločitvi ter stroškovni odmeri. Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zoper preživninski del odločitve.

3. Predlagateljica v pritožbi opozarja na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Zaradi konfliktnega odnosa med udeležencema nasprotuje odločitvi o skupnem starševstvu. Konflikten odnos so lahko zaznali tako CSD kot tudi sodna izvedenka in sodišče. CSD je že v mnenju z dne 5. 9. 2019 zavzel jasno stališče, da zaradi čustvenega vzdušja med staršema, nezmožnosti komuniciranja in neustreznega medsebojnega odnosa skupno starševstvo ni smotrno. Hčerki bi bilo v največjo korist, da se v vzgojo in varstvo zaupa njej, z nasprotnim udeležencem pa ima redne stike. Resda je sodna izvedenka v osnovnem mnenju z dne 16. 4. 2020 predlagala skupno starševstvo. Pri tem je izhajala iz predpostavke, da so konflikti med udeležencema vezani na razvezno situacijo in neurejena vprašanja ter da se bodo po letu ali dveh postopno umirili, udeleženca pa osebnostno stabilizirala. Vendar pa je ob kasnejšem razvoju dogodkov, ki so ovrgli njene napovedi oz. pričakovanja, odstopila od svojega prvotnega stališča glede skupnega starševstva. V dopolnitvi mnenja z dne 11. 11. 2020 je zapisala, da starša zaradi stopnjevanega konflikta in daljšega obdobja neizvajanja stikov med materjo in hčerjo nista sposobna izvajati skupnega starševstva. Odločitev sodišča je v popolnem nasprotju z mnenjema CSD in sodne izvedenke. Izvedensko mnenje v teh sporih je bistvenega pomena, kar izhaja tudi iz sodne prakse (IV Cp 333/2012, IV Cp 2237/2016, II Ips 71/2007, IV Cp 1120/2017). Udeleženca pa med seboj ne komunicirata in se ob predajah na javnem mestu niti ne pozdravita. Z dekličino postavitvijo pod skupno skrbništvo so ogrožene njene koristi.

Pritožnica poudarja, da je bolj sposobna spodbujati stike in sproti urejati formalnosti, zato bi ji morala biti hčerka zaupana v izključno varstvo in vzgojo. Bolje se znajde pri pomoči deklici za šolsko delo, jo spremlja in nadzoruje. Odločitev sodišča o skupnem starševstvu je protispisna in v popolnem nasprotju s koristmi otroka. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, zato sklepa ni mogoče preizkusiti.

Pritožnica predlaga, da ji pritožbeno sodišče deklico zaupa v varstvo in vzgojo; prav tako pa naj ima na njenem naslovu stalno prebivališče in naslov za vročanje.

4. Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu. Ta je nanjo podal odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Predmet pritožbene presoje je le odločitev o skupnem starševstvu, medtem ko bo o pritožbah zoper IV. do X. točko izreka v zvezi z višino preživnine ter o stroških pritožbenega postopka v skladu s sklepom senata odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica po opravljeni pritožbeni obravnavi.

6. Pritožba predlagateljice zoper II. točko izreka ni utemeljena.

7. Sodišče je odločitev o zaupanju deklice v skupno varstvo in vzgojo temeljilo na naslednjih ugotovitvah: - deklica je od prenehanja življenjske skupnosti udeležencev 23. 11. 2018 pa vse do sredine marca 2020 živela izmenično vsak teden pri enem staršu; - od sredine marca 2020 biva deklica pri očetu, sodišče pa je z začasno odredbo z dne 11. 8. 2020 določilo stike med predlagateljico in hčerko; - strokovna služba CSD, Enota X je v mnenju z dne 5. 9. 2019 predlagala zaupanje deklice v vzgojo in varstvo materi; - izvedenka klinične psihologije B. B. je v mnenju z dne 16. 4. 2020 predlagala skupno starševstvo, ki naj se izvaja na način, da deklica preživi vsak teden pri enem staršu; - v dopolnitvi mnenja z dne 11. 11. 2020 je izvedenka klinične psihologije opozorila na konflikten odnos med udeležencema, kar ju onesposoblja za izvajanje skupnega starševstva; predlagala je, da se deklica zaupa v vzgojo in varstvo enemu od staršev, pri tem pa je oba označila kot enako primerna za izvajanje starševske skrbi; - ob ustni podaji izvedenskega mnenja je izvedenka pojasnila, da bi bilo deklici v korist, če bi pri vsakem od staršev preživela teden dni, temu sta bila na zadnjem naroku naklonjena oba starša, takšna pa je tudi dekličina želja.

8. Sodišče je odločitev, da se deklica zaupa v skupno varstvo in vzgojo sprejelo ob upoštevanju vseh pravnorelevantnih okoliščin. Ni dvoma, da sta za hčerkino vzgojo in varstvo enako primerna oba starša; deklica je na oba enako navezana in njena želja je, da z obema preživi enako časa. Že ob razpadu skupnosti sta udeleženca zmogla dogovor, da bo hči preživela pri vsakem od njiju en teden. Bistveno je, da udeleženca glede vzgoje in urejanja zadev v zvezi s hčerko nimata pomembnih nesoglasij. Sodišče je zaznalo zmožnost njunega dogovarjanja in se o njej tudi prepričalo. Udeleženca sta se po izdani začasni odredbi z dne 11. 8. 2020 uspela sproti dogovarjati o pogostejših stikih, kot so bili določeni z začasno odredbo. Za čas šolskih počitnic v letu 2021 sta dosegla dogovor, da bo hčerka pri vsakem teden dni, čeprav to z začasno odredbo ni bilo predvideno. Dogovorila sta se, da položnice v zvezi s šolo plačujeta izmenično. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča nakazuje, da sta udeleženca premostila konflikt, ki je bil še posebej izrazit v letu 2020, ko stiki med hčerko in materjo niso potekali, in je bila potrebna intervencija sodišča v obliki izdane začasne odredbe.

9. Pretežni del predlagateljičine pritožbe opozarja na nedopustno postopanje sodišča, ki je odločilo v nasprotju z mnenjema CSD in sodne izvedenke. Že na tem mestu je treba opozoriti, da sodišče na mnenja ni absolutno vezano. Dokazna vrednost izvedenskih mnenj je podvržena načelu proste presoje dokazov, saj sodišče ni vezano na ugotovitve iz izvedenskega mnenja. Seveda pa mora sodišče odstop od ugotovitev, izhajajočih iz izvedenskega mnenja, ustrezno obrazložiti. To je v obravnavani zadevi tudi storilo. Pojasnilo je, da so se okoliščine od izdaje mnenja pristojnega CSD pa do odločanja v zadevi bistveno spremenile. Te spremembe je v točkah 10 in 11 obrazložitve tudi predstavilo. Izvedenka klinične psihologije B. B., ki je bila v prvotnem mnenju naklonjena skupnemu starševstvu, kasneje pa je zaradi stopnjujočih konfliktov med udeležencema zapisala, da nista sposobna izvajati skupnega starševstva1, je na naroku 12. 5. 2021 opazila dober napredek med staršema. Poudarila je, da bi bilo deklici v korist, če bi pri vsakem od staršev preživela en teden.

10. Dokazni postopek je pokazal, da sta starša v odnosu do deklice sodelujoča. Držala sta se začasne odredbe in se sproti dogovarjala za še pogostejše stike, kot so bili določeni z začasno odredbo. Dosegla sta dogovor o plačevanju stroškov, povezanih s šolo. Udeleženca pomembnih nesoglasij glede vzgoje in varstva hčerke niti nista zatrjevala. Izkazala sta sposobnost za starševsko sodelovanje oz. za uspešno paralelno starševsko skrb. Zato pritožbeno sodišče sprejema prepričljive razloge za dekličino skupno varstvo in vzgojo. Drugačna odločitev bi le še poglobila nesoglasja med staršema, kot pravilno ugotavlja sodišče. Ni razlogov, da bi enemu od staršev omejili pravico do dekličine vzgoje in varstva, saj ni indicev, da bi bila deklica s takšno obliko vzgoje in varstva, kot jo je prisodilo sodišče, ogrožena. Tudi ni dokazano, da bi kateri od udeležencev očitneje prenašal nerazrešen partnerski konflikt na hčerko in s tem ogrožal njeno korist. Deklica pri vsakem od staršev preživi enako časa, udeleženca pa sta – kot se je izkazalo – sposobna ustrezne komunikacije v zvezi s skrbjo zanjo, pa čeprav preko SMS sporočil. V takem primeru mora biti skupno varstvo in vzgoja prvenstvena rešitev. Starša imata na podlagi 54. člena Ustave in 18. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah enake pravice ter dolžnosti glede otrokove vzgoje in razvoja. Zato je najprimerneje, da te pravice in dolžnosti izvršujejo skupaj, četudi živita ločeno. Do omejitve teh pravil lahko pride samo iz razlogov, ki jih narekuje otrokova korist. Ker v obravnavanem primeru takšni razlogi niso podani, in ker lahko takšno obliko varstva in vzgoje otroka sodišče v skladu z določbami Družinskega zakonika izreče tudi brez predloga udeležencev ali tudi ob morebitnem nestrinjanju staršev (138. in 139. člen DZ)2, pritožbeno sodišče v celoti sledi sprejeti odločitvi.

11. Oba starša imata ustrezne starševske zmožnosti in sta se glede vzgoje in urejanja zadev v zvezi s hčerko sposobna dogovarjati. Dekličina želja je, da je pri vsakem od staršev teden dni. Takšno rešitev kot zelo ustrezno sprejema izvedenka; na zadnjem naroku pa sta ji bila naklonjena tudi starša. Deklica bo na ta način lahko ohranjala tesno vez z vsakim od njiju, k čemur bo prispevala tudi sprejeta odločitev, po kateri sta starša enakopravno vključena v skrb in vzgojo. Naloga staršev pa je, da se osredotočijo na hčerino dobrobit ter si prizadevajo za konstruktivno razrešitev partnerskega konflikta.

12. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče predlagateljičino pritožbo zoper II. točko izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), saj tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

13. O preživninski obveznosti pa je senat na seji sklenil, da se opravi pritožbena obravnava, na kateri se bodo razčistila sporna vprašanja, zato je pritožbeno sodišče glede skupnega starševstva izdalo delni sklep.

1 Dopolnjeno izvedensko mnenje z dne 11. 11. 2020. 2 Primerjaj VSL sklep IV Cp 98/2021 z dne 19. 5. 2021.