Jedro

Sklep o dopustitvi stranske intervencije ne sodi med sklepe, s katerimi je postopek pravnomočno končan, zato revizija zoper to odločitev ni dovoljena.

Dokazno breme, da je do vloma prišlo s sodelovanjem tožnikovega pripadnika (izključevalni razlog), ima sicer toženka, vendar je tožnik tisti, ki bi prav tako moral dokazati svojo trditev, da je do vloma prišlo zaradi malomarnosti delavk, saj ima tudi on dokazno breme glede svojih trditev. Ob tem je treba upoštevati, da je pravna usodnost odločitve o tem porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi moralo biti enako porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti ob enaki pravni usodnosti pa, kot pravilno poudarja toženka, nikakor ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). V danem primeru je toženka s trdno povezanimi posrednimi dokazi (o samem načinu vloma oziroma vodenju kazenskega postopka zoper tožnikovega pripadnika) svoje trditve dokazala za pretežno verjetne, vendar pa so bile zaradi previsokega dokaznega standarda izenačene z neresničnimi (nedokazanimi).

Obrazložitev

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija sklep o dopustitvi stranske intervencije.

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 38.733,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 1995 dalje do plačila. V sodbi je obrazložilo tudi sklep I Pg 14/2003 z dne 4. 9. 2007 o dopustitvi stranske intervencije na strani tožeče stranke, zoper katerega ob njegovi izdaji ni dovolilo posebne pritožbe.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v izreku o teku zakonskih zamudnih obresti, tako da tečejo od 17. 3. 1995 dalje do plačila. Sicer je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila pravočasno revizijo s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na večino argumentiranih pritožbenih očitkov. Sodišči sta zavzeli prestroge kriterije glede trditvenega in dokaznega bremena. Sodelovanja tožnikovega pripadnika pri vlomu ni treba dokazati z gotovostjo. V civilnem postopku zadostuje že večja verjetnost. Tožniku ni uspelo dokazati, da je šlo za vlom. V konkretnem primeru gre lahko kvečjemu za tatvino, saj je bilo dejanje storjeno s ključem in pravimi šiframi. Sodišče je napačno interpretiralo pojem sodelovanja pripadnika zavarovanca, ki ga je treba obravnavati po pravilih kazenskega prava. Ob pravilni presoji dokazov bi bilo treba ugotoviti, da je A. A. sodelovala pri izvršitvi dejanja. Brez njenega prispevka ne bi bilo mogoče izvršiti takšne tatvine. Ob pravilni uporabi načel dokaznega bremena in stopnji verjetnosti, ki jo je treba izkazati, bi morali sodišči ugotoviti, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče je napačno dokazno ocenilo življenjski dogodek. Onemogočilo je toženko pri dokazovanju trditev in navedb, ker ni ugodilo predlogu po postavitvi izvedenca iz področja varovanja. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je bilo kršeno načelo enakosti strank in kontradiktornosti postopka, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče na skoraj nobeno izmed pritožbenih navedb ni odgovorilo, zato sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Toženka v nadaljevanju revizije navaja očitke o napačno ugotovljeni višini zahtevka in izpodbija sklep o dopustitvi stranske intervencije.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o dopustitvi stranske intervencije ni dovoljena, v ostalem delu pa je utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o dopustitvi stranske intervencije ne spada med take sklepe, zato revizija zoper to odločitev ni dovoljena.(1) Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O utemeljenosti revizije

7. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnik (oziroma E. d.o.o.) je imel pri toženki sklenjeni dve zavarovalni pogodbi za zavarovalni primer vloma v menjalnici, do katerega je prišlo istočasno v noči z dne 5. 2. 1995 na 6. 2. 1995; za zavarovalni pogodbi so veljali Splošni pogoji za vlomsko zavarovanje VL-94, ki v 4. točki 1. člena določajo, da zavarovanje ne krije škode, če je pri nastanku zavarovalnega primera sodeloval kot udeleženec ali pobudnik zavarovančev pripadnik, pri čemer se za pripadnika štejejo tudi zavarovančevi delavci, ki opravljajo poklic na mestu, kjer so zavarovane stvari; kazenski postopek zoper A. A., v času vloma zaposleno delavko pri tožniku, in soosumljene je bil ustavljen zaradi odstopa od kazenskega pregona okrožnega državnega tožilca, ki je ocenil, da osumljenim ni mogoče dokazati storitve kaznivega dejanja; vlom v menjalnici je bil storjen z originalnim ali ponarejenim ključem (v vsaki izmed menjalnic je bilo treba odkleniti dvoje vrat, v eni pa tudi blagajno, medtem ko se je v drugi blagajna odpirala s kovinskim gumbom na tri številke), saj ni bilo znakov nasilnega vloma, tisti, ki je vstopil v menjalnici, pa je moral poznati tudi šifro alarma, ki je bila v obeh menjalnicah ista.

8. Tožnik je v postopku trdil, da je vlomilec izkoristil malomarno ravnanje delavk, ki so ključe puščale nenadzorovane, skupaj z listki, na katerih so bile zapisane trenutne mesečne šifre alarma, medtem ko je toženka zatrjevala, da je pri vlomu moral sodelovati tožnikov pripadnik. Nižji sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje ocenili, da nobena izmed pravdnih strank ni dokazala, na kakšen način je prišlo do vloma, in na podlagi 215. člena ZPP presodili, da toženka kljub verjetnosti ni z gotovostjo dokazala razbremenilnih razlogov na njeni strani (aktivnega sodelovanja tožnikovega pripadnika pri vlomu).

9. Iz vsebine revizije izhaja, da toženka med drugim uveljavlja očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (uporabe previsokega dokaznega standarda) v zvezi z neupoštevanjem 8. člena ZPP in posledičnega zmotnega sklepanja po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), ki ga je neuspešno uveljavljala že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Na tem mestu velja opozoriti, da revizije sicer ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), na primer zaradi vsebinsko neprepričljive dokazne ocene. Vendar pa je dovoljeno grajati dokazno oceno, če je bila opravljena brez metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP (kršitev postopkovne določbe). Formalni okviri proste dokazne ocene namreč zahtevajo, da mora biti vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična.

10. Po presoji revizijskega sodišča je navedeni očitek utemeljen. Dokazno breme, da je do vloma prišlo s sodelovanjem tožnikovega pripadnika (izključevalni razlog), ima sicer toženka, vendar je tožnik tisti, ki bi prav tako moral dokazati svojo trditev, da je do vloma prišlo zaradi malomarnosti delavk (212. člen ZPP), saj ima tudi on dokazno breme glede svojih trditev. Ob tem je treba upoštevati, da je pravna usodnost odločitve o tem porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi moralo biti enako porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti ob enaki pravni usodnosti pa, kot pravilno poudarja toženka, nikakor ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). V danem primeru je toženka s trdno povezanimi posrednimi dokazi (o samem načinu vloma oziroma vodenju kazenskega postopka zoper tožnikovega pripadnika) svoje trditve dokazala za pretežno verjetne, vendar pa so bile zaradi previsokega dokaznega standarda izenačene z neresničnimi (nedokazanimi). Po drugi strani pa je tožnik uspel le zato, ker je njegova verzija dogodkov še vedno mogoča, ker bi svoje trditve o tem, kako je storilec prišel do ključev, (po zmotnem stališču nižjih sodišč) lahko dokazoval le s hipotetičnim ujetjem in zaslišanjem storilca in ker nobeden izmed tožnikovih pripadnikov (delavcev) ni bil obsojen v kazenskem postopku. S takšnim postopanjem nižjih sodišč toženki ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije), saj dokazno tveganje zaradi izbire previsokega dokaznega standarda ni bilo enakomerno porazdeljeno. Z uporabo neustreznega dokaznega standarda je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar pritožbeno sodišče po ustreznem pritožbenem očitku toženke ni odpravilo in je s tem perpetuiralo kršitev.

11. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je dopustna revizija, je sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da bo to v ponovljenem postopku lahko odpravilo ugotovljeno procesno kršitev in o zahtevku ponovno odločilo. Zaradi obstoja navedene kršitve se revizijsko sodišče ni opredeljevalo o ostalih, v reviziji uveljavljanih očitkih.

12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi Lojze Ude: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar 384. člena ZPP, str. 569, GV Založba in Uradni list RS, 2009.