Jedro

Tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta po novi pogodbi o zaposlitvi, ki je bila ponujena ob odpovedi, saj iz opisa delovnega mesta izhaja, da je predpisana univerzitetna visoka pedagoška izobrazba ustrezne smeri, glede na predmet, ki se ga poučuje, tožnica pa za poučevanje predmeta matematika nima ustrezne smeri izobrazbe. Ker je posledično ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna, je tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica, tožena stranka in stranski intervenient sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnica upravičena do sorazmernega dela odpravnine v višini 1.750,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sodbe. Višji zahtevek (3.250,00 EUR) iz tega naslova je zavrnilo (1. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena in nezakonita (2. tč. izreka) in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 191,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila in pod izvršbo (3. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (1. in 3. tč. izreka) se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tožena stranka ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje in poudarja, da tožnica ni upravičena do nikakršne odpravnine. Tožena stranka se namreč ne strinja s presojo, da je bila tožnici ponujena pogodba o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto. Navaja, da so bili v konkretnem primeru nedvomno izpolnjeni kumulativno in strogo formalno vsi trije pogoji iz 90. čl. ZDR, ki opredeljujejo ustrezno zaposlitev. Za delo na prejšnjem delovnem mestu se je nedvomno zahtevala enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po novi pogodbi o zaposlitvi. V obeh primerih gre za VII. stopnjo strokovne izobrazbe ustrezne smeri, glede na predmet, ki se poučuje. Sodišče ne poda prepričljivih razlogov o dejstvu, ki ga je tožena stranka ves čas zatrjevala, da ima tožnica pedagoško – andragoško izobrazbo (višjo), vendar pa ji ZOFVI podeljuje „ustreznost“ izobrazbe (stopnje) do prenehanja neprekinjenega delovnega razmerja v šolstvu. Njene navedbe, da ni usposobljena za poučevanje matematike, risanja v geometriji in fizike v 9. razredu so glede na dejstvo, da se v konkretnem primeru ne presoja subjektivna zmožnost delavca, povsem nerelevantne. Glede na to, da je tožnica že od leta 1971 leta opravljala vzgojno-izobraževalno delo pri toženi stranki, velja omenjena določba (42. čl. ZOFVI-G) tudi zanjo. Glede na navedeno, je neutemeljena odločitev, da tožnica ni imela ustrezne izobrazbe za poučevanje. Dejstvo je, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in ima iz tega razloga ustrezno izobrazbo, prav tako je usposobljena za poučevanje fizike, matematike in tehnike in tehnologije, saj je vse predmete pri toženi stranki že poučevala. Sodišče je neutemeljeno sledilo tožnici, da ni usposobljena za poučevanje matematike in risanja v geometriji. Tožnica je namreč v šolskem letu 2004/2005 poučevala tako fiziko kot tehniko in tehnologijo, kot je bilo to izkazano z dokazom tožene stranke (preglednica 1), zato ne držijo navedbe tožnice, da več kot 20 let ni poučevala fizike. Tožnica bi morala matematiko poučevati v smislu dopolnjevanja učne obveznosti (pri drugih predmetih) do polne obveznosti po 11. čl. ZOFVI-D. Sodišče pa se do tega dejstva sploh ni v ničemer izreklo. Ker je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev, ni upravičena do sorazmernega dela odpravnine. Tožnica se je upokojila, izplačana ji je bila tudi odpravnina ob upokojitvi v višini 5.716,90 EUR in je tudi iz tega razloga odločitev sodišča glede odpravnine neustrezna, posledično pa je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tudi stranski interveninet in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga enako kot tožena stranka. Tudi stranski intervenient meni, da je odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na ustreznost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, nepravilna. Tožnica je bila na podlagi 146. čl. ZOFVI usposobljena za novo zaposlitev, saj je njena vrsta in stopnja izobrazbe ustrezala tudi ponujeni zaposlitvi po novi pogodbi. Določba 1. odst. 146. čl. ZOFVI namreč daje učiteljem, ki so na dan uveljavitve ZOFVI (15. 3. 1996) izpolnjevali pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v osnovni šoli pravico do nadaljevanja opravljanja vzgojno-izobraževalnega dela tudi po uveljavitvi tega zakona. Za učitelja z višješolsko izobrazbo, za kar gre tudi pri tožnici, se je po dvigu zahtevnosti izobrazbe na VII. stopnjo štelo, da izpolnjuje pogoje za opravljanje dela na področju vzgoje in izobraževanja. Nadalje pa je v 2. odst. istega člena določeno, da imajo strokovni delavci iz prvega odstavka tega člena pravico opravljati vzgojno-izobraževalno delo do prenehanja neprekinjenega opravljanja dela na področju vzgoje in izobraževanja. Nedvomno je tožnica izpolnjevala pogoje glede stopnje zahtevnosti za poučevanje matematike, ker dela na področju vzgoje in izobraževanja ni prekinila. Na podlagi 11. čl. ZOFVI-D pa je imela ravnateljica pristojnost, da ob nastanku utemeljenega odpovednega razloga, dopolni učno obveznost tožnice pri drugih predmetih. Nova pogodba je bila ustrezna, zato tožnica ni upravičena do sorazmernega dela odpravnine. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožene stranke nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter njegovo dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke in stranskega intervenienta, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360 čl. ZPP) pa še navaja: Na podlagi določbe 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/90 s spremembami) delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. V primeru neustreznosti nove zaposlitve, pa ima delavec skladno s 4. odst. 90. čl. ZDR pravico, do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica končano Pedagoško akademijo VI. stopnje, smer fizika in tehnična vzgoja, medtem ko je bila za poučevanje predmetov po novi pogodbi o zaposlitvi (delovno mesto učiteljice tehnike in tehnologije, fizike in matematike - priloga A3), kot izhaja iz opisa delovnega mesta (priloga B3) predpisana VII. stopnja strokovne izobrazbe, kot vrsta strokovne izobrazbe pa je bila predpisana univerzitetna visoka pedagoška izobrazba ustrezne smeri, glede na predmet, ki se ga poučuje. Sodišče je zaključilo, da tožnica za poučevanje predmetov po novi pogodbi o zaposlitvi ni imela niti ustrezne stopnje strokovne izobrazbe, niti ustrezne smeri izobrazbe, kar velja zlasti za poučevanje predmeta matematike.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da 146. čl. Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS št. 12/1996 s spremembami) strokovnim delavcem (v osnovni šoli) ne podeljuje ustrezne izobrazbe, temveč jim zgolj dovoljuje kontinuirano opravljanje dela v vzgoji in izobraževanju, kljub neustrezni stopnji izobrazbe, če so pred uveljavitvijo tega zakona izpolnjevali z zakonom določene pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela (v osnovni šoli). Tožnica bi glede na določbe ZOFVI tako kljub VI. stopnji izobrazbe delo pri toženi stranki lahko opravljala še naprej (čeprav se je za novo delovno mesto zahtevala VII. stopnja izobrazbe), če bi imela za novo (ponujeno) delo tudi ustrezno smer izobrazbe.

Bistveno v tem individualnem delovnem sporu je tako pravzaprav vprašanje ali je imela tožnica ustrezno izobrazbo za poučevanje predmeta matematika, ki bi ga morala poučevati po novi pogodbi o zaposlitvi poleg fizike ter tehnike in tehnologije. Tožnica je trdila, da za poučevanje tega predmeta, kljub pedagoško - andragoški vrsti izobrazbe nima ustreznega znanja, saj nima ustrezne smeri izobrazbe (zaključila je namreč Pedagoško akademijo smer fizika in tehnična vzgoja). Tožena stranka in stranski intervenient pa sta zatrjevala in navedeno ponavljata tudi v pritožbi, da smer izobrazbe v konkretnem primeru ni pomembna, bistveno je le, da ima tožnica pedagoško - andragoško izobrazbo, zato lahko poučuje tudi matematiko, kljub temu, da ni zaključila Pedagoške akademije - smer matematika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta po novi pogodbi o zaposlitvi, saj iz opisa delovnega mesta (B3) izhaja, da je predpisana univerzitetna visoka pedagoška izobrazba ustrezne smeri, glede na predmet, ki se ga poučuje, tožnica pa za poučevanje predmeta matematika nima ustrezne smeri izobrazbe, zato je ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna.

Da je stališče sodišča prve stopnje pravilno, izhaja tudi iz Pravilnika o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 57/1999, sprejet na podlagi ZOFVI), ki v 5. čl. tč.1.1.6. predpisuje, da je učitelj matematike v šestem razredu in tretjem obdobju lahko, kdor je končal enopredmetni ali dvopredmetni univerzitetni študijski program iz matematike, ter kdor je končal univerzitetni študijski program računalništva z matematiko. Kdor je izpolnjeval pogoje za poučevanje matematike do uveljavitve tega pravilnika, lahko poučuje matematiko tudi v devetletni osnovni šoli. Navedeni pravilnik jasno opredeljuje, vrsto (smer in stopnjo) izobrazbe, ki se zahteva za poučevanje predmeta matematika v osnovni šoli. Tožnica je zatrjevala, da takšne izobrazbe nima, tožena stranka pa temu dejstvu ni oporekala, niti ni dokazala, da je tožnica izpolnjevala pogoje za poučevanje matematike do uveljavitve tega pravilnika.

Ustrezna zaposlitev po 3. odst. 90. čl. ZDR je med drugim zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, vendar pojma „enaka vrsta izobrazbe“ ni mogoče tolmačiti tako, kot ga tolmačita tožena stranka in stranski intervenient. Tako je, upoštevajoč tudi določbe citiranega Pravilnika, jasno, da tožnica kot učiteljica ne more poučevati predmeta za katerega nima ustrezne smeri izobrazbe, pa četudi ima pedagoško – andragoško izobrazbo in je v vzgoji in izobraževanju zaposlena že od leta 1971. Tega ne more početi niti kot dopolnitev učne obveznosti po 11. čl. ZOFVI-D, saj bi lahko v skladu s to določbo dopolnjevala učno obveznost pri drugem predmetu le, če bi za ta predmet izpolnjevala vse z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje, kar pa ni izkazano. Nasprotne pritožbene navedbe v tej smeri dejansko ne vzdržijo resne presoje pritožbenega sodišča. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaposlitev po novi pogodbi o zaposlitvi za tožnico ni bila ustrezna, je pravilno odločilo tudi, da ji pripada sorazmerni del odpravnine v skladu s 4. odst. 90. čl. ZDR. Odpravnina ob upokojitvi ni v nikakršni povezavi z odpravnino, ki jo je potrebno izplačati zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov oz. zaradi neustreznosti nove zaposlitve po čl. 90/4 ZDR, zato sodišču prve stopnje pri višini sorazmernega dela odpravnine zaradi neustreznosti nove zaposlitve tudi ni bilo potrebno upoštevati odpravnine, ki jo je tožena stranka tožnici izplačala ob upokojitvi. Sodišče prve stopnje je navedlo kriterije, ki jih je upoštevalo pri odmeri višine, zoper uporabo teh kriterijev in zoper samo višino odmerjene odpravnine pa se ne pritožujeta niti tožena stranka niti stranski intervenient, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, posledično pa so pravilno odmerjeni tudi stroški postopka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako ne tožena stranka ne stranski intervenient ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka in stranski intervenient krijeta svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo nista uspela, tožnica pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).