Jedro

Poškodbe: pretres možganov, udarnine po glavi, podplutbe po telesu; TB: 400.000,00 SIT, strah: 30.000,00 SIT

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 438.644,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 430.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in od zneska 8.644,00 SIT od 1.3.1993 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 147.464,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper ugoditveni del sodbe se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi le 50% temelju tožbenega zahtevka, višino odškodnine za nepremoženjsko škodo pa zniža, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje temelju tožbenega zahtevka ugodilo v celoti kljub temu, da je kritično situacijo, v kateri je prišlo do poškodbe, povzročil sam tožnik. V postopku je toženec prepričljivo izpovedal, kako je dogodek potekal. V predmetni zadevi razen obeh pravdnih strank in prijatelja tožnika ni bilo prič, ki bi izpovedale v korist tožene stranke, to pa ne pomeni, da je le tožniku in njegovemu prijatelju mogoče v celoti verjeti. Zaključek sodišča, da padca tožnika ni mogoče pripisati opitosti tožnika, ker naj le ta ne bi bila dokazana glede na to, da stopnja alkoholiziranosti tožnika ni bila preverjena oziroma raziskana, seveda ne more govoriti v škodo tožene stranke. Iz zdravniškega potrdila izhaja, da se je celo zdravniku, ki je pregledoval tožnika, brez testov in drugih meritev alkoholiziranosti kot gotovo dejstvo postavila diagnoza alkoholni opoj, saj je očitno, da je tožnik dovolj zaudarjal in se obnašal neprimerno, da je lečeči zdravnik že ob sprejemu zaznal, da je tožnik vinjen. Prav tako je iz izvedeniškega mnenja prof. dr. A. B. razvidno, da bi lahko obtolčenina glave in rana na čelu nastale tako zaradi udarca z glavo, brc, lahko pa tudi zaradi udarca ob tla pri padcu. Zato je nesprejemljivo, da sodišče v celoti sledi izjavi tožnika, saj je po mnenju toženca jasno, da bi bile poškodbe v primeru brcanja v glavo mnogo hujše, tako da je z gotovostjo prišlo do padca in udarca z glavo iz razlogov opitosti tožnika. Da sta se obe stranki prepirali, je nesporno, da sta obe tudi pričeli s fizičnim obračunavanjem, pa ravno tako, saj je namreč tudi tožena stranka pri dogodku utrpela telesne poškodbe. Dejstvo je, da sta za prepir vedno potrebna vsaj dva in zato je potrebno pri ugotavljanju civilne odgovornosti upoštevati doprinos samega oškodovanca k nastalemu dogodku. Težko je verjeti, da bi opiti tožnik le čakal povsem mirno, da bi ga toženec udaril ali brcal. Nenazadnje tudi izjava prijatelja tožnika B. C., ki je pojasnil, da je tožnik tožencu izjavil, "da naj bi se ta ugriznil v kurac", kaže na to, da tožnik v konkretnem primeru le ni izključno žrtev, temveč najmanj izzivalec prepira, zdravniško potrdilo za toženo stranko pa kaže na to, da je toženec utrpel manjšo podplutbo v predelu desnega rebrnega loka in odrgnino kože v predelu vratu, zaradi česar je bil v bolniškem staležu 7 dni. Toženec se ni sam poškodoval in je očitno v prepiru, v katerem naj tožnik ne bi sodeloval, toženec poleg zmerjanja utrpel tudi telesne poškodbe. Tožena stranka močno dvomi v diagnozo pretresa možganov, saj je znano, da je bistveni element, po katerem se prepozna pretres možganov, ravno izguba spomina za obdobje pred škodnim dogodkom ali takoj po njem. Na obravnavi zaslišan tožnik pa se je dogodka še kako dobro spominjal in je tako diagnoza pretres možganov močno dvomljiva. Tudi če bi prišlo do pretresa možganov, le-ta ni posledica kakršnegakoli udarca tožene stranke, temveč padca tožnika zaradi opitosti. Kot je izvedenec podal v svojem mnenju, so znaki, ki jih je našteval tožnik, identični znakom zaradi vinjenosti, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je iz naslova strahu tožeči stranki dosodilo odškodnino v višini 30.000,00 SIT, kar je neutemeljeno. Kot izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja primarnega strahu zaradi pretresa možganov sploh ni bilo, sekundarnega strahu pa ravno tako ne. V tem delu je sodba celo v celoti v nasprotju z izvedenskim mnenjem, saj izvedenec zatrjuje, da primarnega strahu ni bilo, v kolikor je šlo za pretres možganov, sodišče pa dosoja odškodnino ravno za primarni strah, za sekundarni pa ne. V kolikor se tožnik dogodka spominja, potem to kaže na dejstvo, da ni prišlo do pretresa možganov, saj se pretres možganov in zavedanje v celoti izključujeta. Sodišče je iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 400.000,00 SIT. Tožnik naj bi imel le en dan hude fizične bolečine, manjše pa še kakih 5 dni, pa še to dejansko ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije, saj mu niso aplicirali prav nikakršnih analgetikov, kar kaže na to, da kakšnih bolečin tožnik prav gotovo ni trpel, nenazadnje pa alkoholiziranost predstavlja tudi neke vrste lajšanja bolečin, kar je splošno znano. Težko je verjeti, da bi tožnik čutil kakršnokoli neprijetnost zaradi sobivanja z drugimi bolniki v isti sobi in zato sodišče zahtevka iz tovrstne nevšečnosti ne sme priznati. Tudi če bi sprejeli obrazložitev glede temelja odgovornosti, je dosojena odškodnina bistveno previsoka in odstopa od sedanje sodne prakse, ki za mnogo hujše telesne poškodbe ob prometnih nesrečah dosoja nižje odškodnine. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki je tožnika izzval najprej z očitkom glede izgradnje vodnega rezervoarja in nato brez pravega utemeljenega vzroka prešel v fizični napad na tožnika. Skočil je proti njemu, ga z glavo udaril v glavo, da je ta pričel krvaveti iz nosu, ga porinil po tleh, pa se je tožnik ujel na rokah, se pobral in skušal zbežati. Toženec ga je dohitel, vrgel po tleh, da je padel na kolena, na tleh ležečega pa z obuto nogo večkrat silovito brcnil v glavo in telo, da je nezavesten obležal. Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedi tožnika, ki jo je potrdila tudi priča B. C. (ki je bil prisoten ob dogodku), zato pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno nima pomislekov in ga ne prepričajo navedbe toženca v pritožbi, da je dogodek potekal drugače. Dejstvo, da je priča B. C. tožnikov prijatelj, kar navaja pritožba, po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da ta priča ni govorila resnice. Pritožbenega sodišča torej glede na skladni izpovedbi tožnika in priče B. C. (ki je povedal, da je toženec tožnika vrgel po tleh in ga z obuto nogo brcal v glavo), ne prepričajo navedbe pritožbe, da so tožnikove poškodbe nastale zaradi padca, ki je bil posledica tožnikove alkoholiziranosti. Ker je priča B. C. izpovedal, da tožnik ni naredil nič, kar bi kazalo na to, da bi se poskušal braniti ali poškodovati toženca, pritožbene navedbe ne omajejo dokazne ocene sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da mu je tožnik povzročil poškodbe, ki jih je ugotovil zdravnik. Dejstvo, da je tožnik tožencu potem, ko mu je ta očital nepravilnosti v zvezi z gradnjo vodnega rezervoarja, izrekel kletvico, po mnenju pritožbenega še ne predstavlja tožnikovega prispevka k nastanku škodnega dogodka, saj izrečena kletvica s strani tožnika toženca nikakor ni upravičevala do tega, da je nad tožnikom uporabil fizično silo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, kako je potekal sporni dogodek, predvsem pa glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec z nogo brcal tožnika v glavo, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik utrpel pretres možganov. Takšno diagnozo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrdil tudi odpustni zdravnik UKC dr. M. C. v dokumentaciji, ki jo je pregledal izvedenec dr. A. B.. Dejstvo, da se je tožnik spominjal dogodka, po mnenju pritožbenega sodišča še ne izključuje tega, da je tožnik utrpel pretres možganov. Izvedenec dr. A. B.je res v svojem izvedenskem mnenju zapisal, da pretres možganov pomeni funkcionalno motnjo, ki se kaže s prehodno nezavestjo, izgubo spomina za čas pred dogodkom itd. Navedel pa je tudi, da v kolikor se tožnik napada, ki ga opisuje, spominja pred nezavestjo, se je lahko tožnik ustrašil tudi za življenje. Iz takšne ugotovitve izvedenca nedvomno izhaja, da je mogoče, da se oškodovanec kljub pretresu možganov dogodka v določenem obdobju pred nezavestjo spominja. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. B. in ostalih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi ravnanja toženca bil določen čas v nezavesti, utrpel pretres možganov, dobil 4 cm dolgo vzdolžno razpočno rano na čelu, ki je bila zašita, udarnine glave, podplutbe po telesu spredaj in po ramenih. Zaradi tega je bil dva dni na opazovanju na Travmatološkem oddelku UKC Ljubljana, dobil je injekcijo proti tetanusu, opravljen pa je bil tudi rentgen glave. Pritožbeno sodišče meni, da bivanje v bolnišnici gotovo predstavlja za oškodovanca neprijetnost, ki jo sodišče upošteva pri odmeri odškodnine. Zaradi poškodb je tožnik en dan trpel hude telesne bolečine in pet dni bolečine manjše intenzivnosti. Ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožniku alkotest ni bil odrejen, ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen je bil vpliv alkohola na stopnjo tožnikovih bolečin, zato tudi ni mogoče pritrditi navedbam pritožbe, da so bile tožnikove bolečine zaradi zaužitega alkohola manjše ali da so bili drugi znaki posledica vinjenosti. Izvedenec dr. A. B. je v svojem mnenju navedel, da je tožnik zaradi glavobolov dobival tablete proti bolečinam, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni dobival analgetikov. Poleg glavobolov je tožnik dva meseca trpel za občasno vrtoglavico in občutljivostjo na sonce, kar se je v naslednjih dveh do treh mesecih odrazilo v povečani razdražljivosti in hitrejšemu nastopu utrujenosti in zmanjšanju učinkovitosti pri delu. Tako stanje je imelo za posledico 10% začasno zmanjšanje splošne delovne sposobnosti tožnika za dobo šestih mesecev. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter ob upoštevanju nevšečnosti, ki jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje moral prestajati tožnik, znesek 400.000,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje za to vrsto škode priznalo tožniku, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da je odškodnina za to vrsto škode pretirana in da odstopa od dosedanje sodne prakse. Izvedenec dr. A. B. je v zvezi s strahom v svojem mnenju zapisal, da naj bi bil primarni strah prekrit z nezavestjo in pri pretresu možganov o takem strahu ni mogoče govoriti. Navedel pa je tudi, da v kolikor se tožnik napada, ki ga opisuje, spominja pred nezavestjo, se je lahko ustrašil tudi za življenje. Iz mnenja izvedenca glede na navedeno nedvomno izhaja, da je tožnik pred nastopom nezavesti lahko utrpel primarni strah, v času, ko je bil v nezavesti, pa je bil ta prekrit. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da tožnik primarnega strahu ni mogel trpeti. Sodišče prve stopnje je iz naslova primarnega strahu tožniku prisodilo odškodnino v znesku 30.000,00 SIT, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje glede na to, da je tožnik ob napadu toženca nemočen ležal na tleh in se z rokama poskušal zaščititi pred brcami, spraševal pa se je tudi, ali bo morda umrl. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri odmeri odškodnine pa pravilno uporabilo 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, upoštevajoč pri tem pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da oškodovanec dobi določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave. Pri tem pa po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za posamezne vrste škod ni takšna, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu, to je glede nepremoženjske škode, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).