Jedro

Tožeči stranki ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti: ponudbo je sprejela zgolj kot nesporni del odškodnine, s čimer je pustila odprta vrata za morebitni zahtevek toženke, za rešene dele je dala toženki na voljo zadosti časa (vsekakor je bila toženka o možnosti iskanja ponudnika za razbitino seznanjena pred 6. 2. 2019, sicer tega dne njen pooblaščenec ne bi odgovoril o tem, da aktivno išče ponudnika in da ji je bilo največ ponujeno 2.500 EUR), v nekem trenutku pa je razbitino morala prodati, saj je kot dober strokovnjak le na ta način lahko preprečila, da bi se njena vrednost s časom še znižala, kar bi končno šlo tudi v škodo toženke. Ta trenutek je bil, ko je prejela ponudbo za nakup razbitine, o čemer je 4 dni pred realizacijo obvestila toženko in ji s tem dala še zadnjo možnost, da sama poskrbi za prodajo razbitine boljšemu ponudniku. Tožeča stranka je tako naredila vse, kar je bilo potrebno.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 2.711,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2019.

2.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške 1.930,94 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške 586,99 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.711,23 EUR s pripadajoči zamudnimi obrestmi in (II.) sklenilo, da je tožeča stranka toženki dolžna povrniti pravdne stroške.

2.V pravočasni pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je prikrajšana za vtoževani znesek, ki predstavlja razliko med celotno terjatvijo po odpovedi leasing pogodbe (ki je izračunana iz seštevka vseh neplačanih leasing obrokov) ter prejetim iztržkom za prodajo razbitine in prejeto zavarovalnino. Tožeča stranka je prejela 5.121,85 EUR odškodnine, vrednost rešenih delov je bila ocenjena na 4.296,15 EUR. S poravnalno ponudbo je bila toženka seznanjena in je zoper njo na zavarovalnico vložila pritožbo, ki pa je bila zavrnjena. Tožeča stranka je poravnalno ponudbo potrdila in ponujeni znesek sprejela kot nesporni del, s čimer toženka ni izgubila pravic do uveljavljanja višje odškodnine, če bi se tako odločila. Če je toženka menila, da je vrednost rešenih delov previsoka, bi lahko od zavarovalnice s tožbo zahtevala višjo odškodnino. Tožeča stranka ne ve, zakaj ji je sodišče očitalo, da ni storila vsega potrebnega in da je brez ugovorov pristala na poravnalno ponudbo zavarovalnice. Ponudbo je namreč sprejela po zavrnitvi toženkine pritožbe, ki bi lahko kot zavarovanka od zavarovalnice terjala višjo odškodnino. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka nositi razliko med v poravnavi ocenjeno vrednostjo rešenih delov in zneskom, za katerega so bili ti prodani. Tožeča stranka je upoštevala celoten najvišji možen dejansko iztržek razbitega vozila. Pred prodajo ga je ponudila toženki, da bi ji omogočila morebitno boljšo ponudbo. Ker se ta ni odzvala, je vozilo prodala. Ni res, da bi dala tožnica toženki le dan in pol za prodajo vozila. V e-dopisu z dne 14. 2. 2019 je res navedeno, da naj toženka do naslednjega dne sporoči, če ima boljšega kupca, ker bo sicer prodala razbitine tožnica za 1900 EUR. V e-dopisu se je tožnica sklicevala na prejšnje kontakte, med drugim na e-sporočilo s katerim je pooblaščenec toženke 6. 2. 2019 sporočil, da njegova stranka aktivno išče kupca, zato ni res, da je imela za prodajo le dan in pol. V dopisu z dne 6. 2. 2019 je toženka pojasnila, da ji je bilo ponujeno največ 2500 EUR in da razbitina ni vredna toliko, kot je ugotovila zavarovalnica. Če bi imela toženka kupca za 2500 EUR, bi ga lahko sporočila tožeči stranki, a očitno to ni bilo res, saj toženka na e-sporočilo z dne 14. 2. 2019 ni odgovorila. Toženka je imela štiri mesece časa, da bi našla boljšega kupca.

V nadaljevanju pritožbe se tožnica ukvarja s cenitvijo cenilca avtomobilske stroke. Opozarja, da je bil cenilec v postopek pritegnjen le za ugotovitev vrednosti vozila pred škodnim dogodkom in vrednosti razbitine, in je zato brezpredmeten njegov zaključek, da bi bilo mogoče iztržiti za poškodovano vozilo ob skrbni prodaji 3.354 EUR. Edina relevantna vrednost razbitine je tista, za katero se vozilo dejansko proda na trgu. Konkretna razbitina je bila za kupce neatraktivna, saj je proizvajalec prenehal s proizvodnjo tega modela avtomobila, zato je kupcev za rezervne dele manj, kot če bi bilo vozilo še v prometu.

3.Toženka v odgovoru pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Senat pritožbenega sodišča se je zaradi razjasnitve dejanskega stanja odločil, da razpiše pritožbeno obravnavo, ob tem pa je odločil, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnika poročevalca. Ker je ocenil tudi, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in ker od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik2 .

6.Na pritožbeni obravnavi so bile prebrane vse listine v prilogah v spisu, zapisniki o glavnih obravnavah, zaslišana pa sta bila tožnica in priča A. A.

7.Iz e-korespondence med pravdnima stranka, ki je v prilogi A13, je razvidno, da je pooblaščenec toženke 6. 2. 2019 obvestil pooblaščenca tožeče stranke, da toženka aktivno išče kupca za razbitino in da ji je bilo največ ponujeno, 2.500 EUR. To e-sporočilo vsekakor potrjuje trditve tožeče stranke, da je imela toženka za prodajo razbitine več časa kot le en dan in pol. In ne samo to, potrjuje tudi, da sta toženka in njen mož očitno vedela, da za razbitino lahko sama iščeta kupca. Od dneva e-sporočila pooblaščeneca do izteka roka, ki ga je za odgovor postavil v e-sporočilu pooblaščenec tožeče stranke, je minilo devet dni; do dneva, za katerega je pooblaščenec tožeče stranke napisal, da morajo do 12.00 realizirati prodajo (18. 2. 2019), pa dvanajst dni. Poleg tega pa "aktivno iskanje", o katerem govori navedeno e-sporočilo pooblaščenca toženke, seveda pomeni, da je toženka že pred 6. 2. 2019 iskala ponudnike za razbitino, torej je imela na voljo za prodajo oz. iskanje ponudnikov še nekaj več kot izračunanih dvanajst dni. Ta ugotovitev ovrže toženkino trditev, da ji je tožeča stranka dala za iskanje ponudnika na voljo zgolj dan in pol.3 Toženka na pritožbeni obravnavi o iskanju ponudnikov ni vedela nič, izpovedala je, da je vse urejal njen mož, kot priča zaslišani A. A. Ta je najprej zanikal, da bi mu kdo dal kakršno koli ponudbo za razbitino, je pa sicer tudi sam potrdil, da je imel na voljo za prodajo nekaj dni oz. približno en teden. Zatem je na vprašanje pooblaščenca toženke povedal, da je dobil ponudbo za 2.500 EUR ali 3.000 EUR, a iz nje ni bilo nič, ker so mu povedali, da avto ni njegov. Izpovedal je, da je ponudbo dobil, ko ga je tožeča stranka obvestila o njihovi ponudbi. E-poštna korespondenca tega ne potrjuje. Tožeča stranka je namreč toženko o svoji ponudbi 1.900 EUR obvestila 14. 2. 2019, pooblaščenec toženke pa je o tem, da njegova stranka aktivno išče kupca, pisal tožeči stranki že osem dni pred tem. Ponudbo je torej toženka morala dobiti že pred 6. 2. 2019. Nikakor ni mogoče sprejeti izpovedbe, da se ponudba, ki jo je dobil mož toženke, ni realizirala, ker avto ni bil njegov oz. od toženke: tožeča stranka je namreč 14. 2. 2019 v e-sporočilu pozivala toženko, da sporoči podatke o ugodnejši ponudbi oz. ponudniku. Če bi toženka imela ponudbo, o kateri je izpovedal njen mož in o kateri je govora v e-sporočilu z dne 6. 2. 2019, ni nobenega razloga, da ne bi podatkov o ponudbi oz. ponudniku toženka sporočila tožeči stranki in bi se razbitina prodala temu, ugodnejšemu ponudniku. Vse to kaže, da očitno za razbitino ni bilo veliko zanimanja, kar potrjuje trditve tožeče stranke.

8.Drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika4 določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnaka). Tožeča stranka je na svojem področju (leasing posli) strokovnjak, zato se od nje pričakuje skrbnost dobrega strokovnaka. Taka skrbnost med drugim vključuje, da v nekem ne predolgem času poskrbi za prodajo razbitine, s čimer poskrbi tudi za interese leasingojemalca. Vrednost le-te namreč s časom ne narašča, ampak se znižuje: predolgo čakanje s prodajo zato pomeni izgubo vrednosti razbitine. Ravnanje tožeče stranke, konkretno prodajo razbitine, je zato treba presojati tudi s tega vidika.

9.Toženka med drugim trdi, da ni vedela, da lahko zoper zavarovalnico uveljavlja zahtevek za višjo odškodnino. Tako je na pritožbeni obravnavi izpovedal tudi toženkin mož A. A., ki je povedal, da ga je s to pravico seznanil šele pooblaščenec tožeče stranke na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Tudi to ne drži, saj je tožeča stranka navajala, da je bil pooblaščenec toženke obveščen, da bi lahko toženka uveljavljala zahtevek zoper zavarovalnico in da je pri podpisu poravnalne ponudbe zapisala, da jo sprejema kot nesporni del. To izhaja iz dopisa pooblaščenca tožeče stranke pooblaščencu toženke (A16), tožena stranka pa teh trditev ni prerekala. Končno pa taka pravica toženke kot leasingojemalke izhaja tudi iz sodne prakse, v kateri je uveljavljeno enotno stališče, da ima tudi lizingojemalec poleg lizingodajalca premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, tudi če ni še pravni lastnik vozila, temveč je le ekonomski lastnik. V pogodbi o lizingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet lizinga po plačilu vseh obrokov pripadel lizingojemalcu, prav tako je na lizingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Tudi v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta lizinga dolžnost plačila vseh obveznosti lizingojemalca praviloma ne preneha in je zato premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na lizingojemalcu.5 Toženka bi tako lahko, če se ni strinjala s priznano odškodnino in menila, da je vrednost rešenih delov ocenjena previsoko, zoper zavarovalnico uveljavila ustrezen zahtevek, pa tega ni storila.

10.Vse to po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožeči stranki ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti: ponudbo je sprejela zgolj kot nesporni del odškodnine, s čimer je pustila odprta vrata za morebitni zahtevek toženke, za rešene dele je dala toženki na voljo zadosti časa (vsekakor je bila toženka o možnosti iskanja ponudnika za razbitino seznanjena pred 6. 2. 2019, sicer tega dne njen pooblaščenec ne bi odgovoril o tem, da aktivno išče ponudnika in da ji je bilo največ ponujeno 2.500 EUR), v nekem trenutku pa je razbitino morala prodati, saj je kot dober strokovnjak le na ta način lahko preprečila, da bi se njena vrednost s časom še znižala, kar bi končno šlo tudi v škodo toženke. Ta trenutek je bil, ko je prejela ponudbo za nakup razbitine, o čemer je 4 dni pred realizacijo obvestila toženko in ji s tem dala še zadnjo možnost, da sama poskrbi za prodajo razbitine boljšemu ponudniku. Tožeča stranka je tako naredila vse, kar je bilo potrebno.

11.Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je bil izvedenec avtomobilske stroke pritegnjen v postopek, da ugotovi vrednost spornega vozila pred škodnim dogodkom 21. 9. 2018 in vrednost razbitine (sklep z dne 21. 2. 2024), kar je izvedenec tudi naredil in ugotovil, da je vrednost rešenih delov 3.354 EUR. Taka ugotovitev nakazuje, da bi toženka mogoče lahko bila uspešna z zahtevkom zoper zavarovalnico, nikakor pa ne potrjuje, da bi se razbitina za toliko tudi prodala: kot je razvidno iz podatkov spisa (tudi toženkinih poizvedovanj) zanjo nihče ni dal večje ponudbe kot 2.500 EUR, končno pa se je prodala za 1.900 EUR.

12.Tožeča stranka je od pogodbe o leasingu odstopila v skladu z določbo VII.1.2 Splošnih pogojev (A4), ki so sestavni del pogodbe o leasingu (A2). Izračun vtoževanega zneska (ki je razviden iz priloge A5) pa je tožeča stranka pojasnila že v dopolnitvi tožbe z dne 17. 6. 2019 in ta se ujema z določbami VII.1.4. in VII.3.8. Splošnih pogojev.

13.Po povedanem je mogoče zaključiti, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

14.Ob tem je odločilo tudi o pravdnih stroških, ki jih je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožeči stranki povrniti toženka. Tožeča stranka je upravičena do 150 odvetniških točk za sestavo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, 300 točk za dopolnitev tožbe, 225 točk za vlogo z dne 27. 9. 2019, po 150 točk za vlogi z dne 28. 2. 2021 in 12. 4. 2024, 300 točk za zastopanje na glavni obravnavi 30. 8. 2023, po 150 točk za zastopanje na obravnavah 4. 9. 2023 in 9. 10. 2023, kar pomeni skupno 1575 točk ali 1395 EUR. Skupaj z materialnimi stroški in DDV to znaša 1.735,94 EUR, k čemur je treba prišteti še sodno takso 195 EUR. Celotni pravdni stroški tožeče stranke, nastali pred sodiščem prve stopnje, znašajo 1.930,94 EUR.

15.Tožeča stranka je uspela s pritožbo, zato je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) upravičena tudi do pritožbenih stroškov: 375 točk za sestavo tožbe in 150 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi, kar skupaj z materialnimi stroški, 22 % DDV in sodno takso za pritožbo 195 EUR znaša 586,99 EUR.

-------------------------------

Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Četrti in peti odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP

3Tej trditvi je v bistvenem sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je imela toženka za prodajo na voljo dva dni in pol.

4Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ.

5Npr. VSRS Sodba II Ips 237/2008, VSM sklep I Cpg 207/2016, VSL Sodba II Cp 929/2022 in druge.