Jedro

Obnovitveni razlog - novo dejstvo (pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje) po 1. točki 249. člena ZUP je podan, če je to dejstvo obstajalo na dan izdaje prejšnje odločbe o pridobitvi slovenskega državljanstva in bi lahko privedlo do odločitve po 3. odstavku 40. člena ZDS, pa upravnemu organu to ni bilo sporočeno oz. ni vedel zanj. Sama storitev kaznivega dejanja pred izdajo prejšnje odločbe o pridobitvi slovenskega državljanstva, glede na ustavno domnevo nedolžnosti do pravnomočne obsodbe (27. člen Ustave RS), ni novo dejstvo, kolikor tožeča stranka na dan izdaje prejšnje odločbe še ni bila pravnomočno obsojena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 22.6.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 258. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) po uradni dolžnosti razveljavila svojo odločbo z dne 16.4.1992, s katero je bil tožnik kot državljan Republike Makedonije sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 18.11.1991 pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta v skladu s 1. odstavkom 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Z navedeno odločbo je njegovi vlogi ugodila. Tožnik je postal državljan Republike Slovenije dne 29.4.1992, to je z dnem osebne vročitve navedene odločbe. Dne 15.6.1992 jo je Policijska postaja opozorila, da pri odločanju o sprejemu tožnika v slovensko državljanstvo ni bilo upoštevano dejstvo, da je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba zaradi kaznivih dejanj po 1. odstavku 180. člena kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi s 23. členom kazenskega zakona SFRJ ter da je bil zato zoper tožnika odrejen pripor. Zato je v skladu z 2. odstavkom 157. člena (pravilno 257. člena - sklep o popravku tožene stranke z dne 18.10.1993) ZUP, brez izdaje posebnega sklepa o uvedbi obnove postopka, izvedla dokaze, potrebne za ugotovitev razlogov iz 1. točke 249. člena ZUP ter ugotovila, da je bil tožnik za obe kaznivi dejanji pravnomočno obsojen s sodbo enote temeljnega sodišča v zvezi s sodbo višjega sodišča ter da je bilo vsaj eno od obeh kaznivih dejanj storjeno pred vročitvijo odločbe o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Če bi ji bilo to dejstvo znano ob odločitvi, bi v skladu s 3. odstavkom 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije tožnikovo vlogo zavrnila; dokazi, ki jih je pridobila naknadno, bi torej sami zase privedli do drugačne odločbe, če bi bili uporabljeni že v prejšnjem postopku. V postopku je ocenila, da glede na dokaze o obstoju razlogov za obnovo postopka in glede na interes za pospešitev postopka ni potrebno izdati posebnega sklepa o dovolitvi obnove postopka ter je zato na podlagi izvedenih dokazov odločila, da se razveljavi njena prejšnja odločba z dne 16.4.1992 o sprejemu tožnika kot državljana Republike Makedonije v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba protizakonita in da je z njo kršena njegova pravica do pridobitve državljanstva Republike Slovenije. Prav tako je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje. Glede na to, da do uvedbe obnove postopka ni prišlo, ni znano, zakaj se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na določbo 1. točke 249. člena ZUP. Pravnomočno je bil obsojen le za eno kaznivo dejanje in ne za dve, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka. Tožena stranka pa tudi pavšalno zaključuje, da je bilo vsaj eno od obeh kaznivih dejanj storjeno pred vročitvijo odločbe o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Ker je bil pravnomočno obsojen le za eno kaznivo dejanje, je ta ugotovitev tožene stranke napačna. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi na "interes za pospešitev postopka". Ni jasno, na čigavi strani je interes za pospešitev postopka, če postopek dejansko sploh ni bil uveden. Ob taki odločbi tožene stranke bi težko rekli, da obstaja za državljane Republike Slovenije kakšna posebna pravna varnost. Če namreč pri nekomu (ni znano pri komu) obstaja "interes za pospešitev postopka" in če je zoper nekoga podana ovadba in odrejen pripor, potem tožena stranka enostavno brez uvedbe obnove postopka izda odločbo, s katero odvzame državljanstvo državljanu Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila obveščena o kaznivem dejanju tožnika po izdaji odločbe o njegovem sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije. Ob izdaji odločbe tega dejstva, relevantnega za ugotavljanje zadržkov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, na katero se navezuje 3. odstavek 40. člena tega zakona, ni bilo mogoče ugotoviti, saj uradni osebi ni bila dostopna evidenca o podani kazenski ovadbi zoper tožnika, poleg tega pa so javna tožilstva zaradi varstva osebnih podatkov odklanjala posredovanje podatkov o uvedenih kazenskih postopkih. Zato je takoj, ko je zvedela za razloge za obnovo postopka, ta postopek uvedla po uradni dolžnosti, saj to omogoča 1. odstavek 250. člena ZUP. Pri izvedbi postopka ni uporabila 157. člen ZUP, ki ga navaja tožnik, ampak 257. člen ZUP. Res pa je, da je prišlo do pisne pomote pri tipkanju izpodbijane odločbe, zaradi česar je izdala sklep o popravku in ga hkrati z odpremo odgovora na tožbo posredovala tožniku. Na podlagi verjetno izkazanega razloga za obnovo postopka je prvotno odločbo razveljavila, saj je štela, da je storjeno kaznivo dejanje tožnika zadosten razlog za oceno o nevarnosti za javni red države. Izjave tožnika ni mogla upoštevati, saj je njegov zastopnik to izjavo zavrnil. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena in naslednjih razlogov.

Po določbah ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi med drugim tudi, če se zve za nova dejstva ali če se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi, navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 249. člena); obnovo upravnega postopka lahko predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, pa lahko uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti (1. odstavek 250. člena); kadar je glede na okoliščine primera mogoče in je v interesu pospešitve postopka, lahko pristojni organ, brž ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, opravi tista dejanja postopka, ki jih je treba ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep, s katerim se dovoljuje obnova (1. in 2. odstavek 257. člena); na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka. Z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo; v tem drugem primeru lahko organ, glede na vse okoliščine posameznega primera, prejšnjo odločbo odpravi ali razveljavi (258. člen).

Tožnikova pravnomočna obsodba za dve kaznivi dejanji napeljevanja h kaznivemu dejanju požiga po 1. odstavku 180. člena KZ RS v zvezi s 23. členom KZ SFRJ (sodbi enote, temeljnega sodišča z dne 13.10.1992 in višjega sodišča z dne 26.1.1993), storjeni nekaj dni pred 1.10.1991 in nekaj dni pred 19.2.1992, torej pred izdajo odločbe tožene stranke o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije z dne 16.4.1992, je sicer novo dejstvo. Toda, to novo dejstvo bi moralo, glede na navedeno, kot upoštevni razlog za obnovo upravnega postopka biti podano v razmerju do prejšnjega dejanskega stanja oziroma biti sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, ugotovljenega na dan (16.4.1992) izdaje prejšnje odločbe tožene stranke. Tako razmerje pa v konkretni zadevi ni izkazano, to je, da bi šlo za tako dejstvo, ki bi moglo pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku, saj na dan izdaje prejšnje odločbe tožene stranke tožnik še ni bil obsojen za navedeni kaznivi dejanji. To pomeni, da se kot novo dejstvo, ki je upošteven razlog za obnovo postopka v primeru citirane 1. točke 249. člena ZUP, šteje le tisto dejstvo, glede na ugotovljeno dejansko stanje na dan izdaje prejšnje odločbe, ki je dejansko obstojalo v času vodenja prejšnjega upravnega postopka, vendar se tedaj zanj ni vedelo, odločba pa je bila izdana ne glede na to dejstvo. V konkretnem primeru pa tožnikova obsodba za navedeni kaznivi dejanji kot novo dejstvo v času prejšnjega postopka in kot sestavni del dejanskega stanja na dan izdaje prejšnje odloče tožene stranke še ni bila pravnomočno izrečena, ampak šele kasneje po izdaji prejšnje odločbe tožene stranke in po tem, ko je tožnik že postal državljan Republike Slovenije z dnem vročitve te odločbe, to je 29.4.1992 (15. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije).

Sama storitev navedenih dveh kaznivih dejanj pred izdajo prejšnje odločbe pa po presoji sodišča ne more biti novo dejstvo oziroma upošteven obnovitveni razlog po citirani določbi 1. točke 249. člena ZUP. Ne zadošča namreč, da je dejstvo samo novo, ampak mora biti še takšno, da bi v prejšnjem postopku moglo vplivati na drugačno odločitev v stvari. Storitev kaznivih dejanj brez pravnomočne obsodbe sama po sebi ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev v stvari v prejšnjem postopku glede na ustavno domnevo nedolžnosti po 27. členu ustave Republike Slovenije, po kateri: kdor je obdolžen kaznivega ravnanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Obsodba za kaznivo dejanje pa bi mogla vplivati na drugačno odločitev o stvari in možno uporabo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije seveda le v primeru, če bi bila pravnomočno izrečena pred izdajo prejšnje odločbe tožene stranke, pa tožena stranka zanjo ne bi vedela. Tek kazenskega postopka bi bil v prejšnjem postopku le razlog za prekinitev postopka, ni pa to obnovitveni razlog.

Ker torej obnovitveni razlog po citirani 1. točki 249. člena ZUP v konkretnem primeru ni podan, tožena stranka z izpodbijano odločbo v obnovi upravnega postopka ni mogla razveljaviti prejšnje svoje odločbe z dne 16.4.1992. Pa tudi sicer se tožena stranka v zvezi z obnovo ni držala citiranih določb ZUP (257. in 258. člen), ker v izreku odločbe sploh ni navedla, da se postopek, ki je bil končan z odločbo z dne 16.4.1992, obnovi.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je ZUP in ZUS uporabilo kot republiška predpisa v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).