Jedro

Izpodbijani sklep, s katerimi je občinski svet odločil, da ne sprejme OPPN, ni odločitev s področja upravnega prava oziroma ni upravna zadeva, saj ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na področju upravnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica je 5. 5. 2014 vložila tožbo zoper uvodoma navedeni sklep, ki ga je Občinski svet Občine Logatec sprejel na 26. redni seji 13. 2. 2014. Z njim je odločil, da v prvi obravnavi ne sprejme Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za enoto urejanja prostora DL-233 Soseska ob Notranjski cesti – del (v nadaljevanju OPPN), ta sklep pa velja takoj.

V tožbi navaja, da jo vlaga iz razloga, ker v postopku za izdajo napadenega upravnega akta niso bili pravilno uporabljeni predpisi, konkretno določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki se nanašajo na postopek sprejemanja OPPN. Poleg tega, da je izpodbijani sklep nezakonit, posega tudi v njene ustavne pravice. Ravnanje, ki je v neskladju z določili ZPNačrt, krši 2. člen in drugi odstavek 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), saj naj bi bila tožnica s tako izvedenim postopkom neenako obravnavana pred zakonom. Ker je pridobila lastninsko pravico na zemljiščih, na katerih je hotela opravljati gospodarsko dejavnost, zanje pa naj bi bil sprejet OPPN, sporni sklep posega tudi v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena ter v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena URS. Ker niti pritožbeni organ ni odpravil izpostavljenih nezakonitosti odločbe organa prve stopnje, je vložitev tožbe nujna. Predlaga, naj sodišče sklep, sprejet 13. 2. 2014, odpravi oziroma razveljavi in ugotovi, da je bilo z njim poseženo v njene temeljne človekove pravice in svoboščine. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Tožnica v tožbi ne navaja izrecno, na podlagi katere določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) jo vlaga. Vendar pa iz njene vsebine izhaja, da izpodbija sporni sklep kot upravni akt („ker v postopku za izdajo napadenega upravnega akta ...“) in to iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 27. člena ZUS-1 (kršitev materialnega prava, bistvena kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ničnost upravnega akta). V III. točki tožbe med drugim še navaja, da izpodbijani sklep ni z ničemer obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, v V. točki pa omenja ravnanje pritožbenega organa, ki da ni odpravil izpostavljenih nezakonitosti odločbe.

V skladu z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

Izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu omenjenih določb. Gre za odločitev, ki jo je sprejel občinski svet kot najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (prvi odstavek 29. člena Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS). V okviru svojih pristojnosti občinski svet sprejema odloke in druge občinske akte (torej tudi OPPN – peti odstavek 61. člena ZPNačrt) ter prostorske in druge plane razvoja občine (drugi odstavek 29. člena ZLS). Izpodbijani sklep, s katerim je občinski svet odločil, da ne sprejme omenjenega OPPN, zato ni odločitev s področja upravnega prava oziroma ni upravna zadeva, saj ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Sprejem konkretnega OPPN namreč ni pravica lastnika zemljišč, ki ležijo v območju, za katerega se pripravi OPPN. Gre za izvajanje pristojnosti na področju prostorskega načrtovanja (drugi odstavek 21. člena ZLS), saj občina z OPPN podrobneje načrtuje prostorske ureditve na območjih iz tretje točke tretjega odstavka 39. člena ZPNačrt, lahko pa tudi na drugih območjih, če se za to izkaže potreba potem, ko je bil sprejet občinski prostorski načrt (prvi odstavek 55. člena ZPNačrt). To pomeni, da v tej zadevi z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v pravni položaj tožnice kot lastnice zemljišč in potencialne investitorke v območju OPPN. Zakonitost postopka sprejemanja OPPN je lahko predmet preizkusa le v primeru, če stranka s tožbo izpodbija upravni akt, s katerim je bilo odločeno o njeni pravici ali obveznosti, ta odločitev pa bi temeljila na OPPN, sprejetem po nezakonitem postopku. V tem primeru bi sodišče presojalo, ali so podane okoliščine za uporabo instituta exceptio illegalis.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati v tožbi zatrjevane okoliščine, in sicer da je tožnica, ki je bila zainteresirana za pričetek postopka priprave in financiranja OPPN, s toženko sklenila pogodbo o ureditvi medsebojnih odnosov pri načrtovanju prostorskih ureditev in vodenju postopkov za sprejem OPPN za enoto urejanja prostora DL-233, da je sama v celoti izpolnila svoje obveznosti po pogodbi in da je zaradi sklenjene pogodbe pridobila pravni interes za vlaganje in investiranje na območju OPPN, zaradi česar je tudi kupila zemljišča za gradnjo. Tožnica lahko kršitve pogodbenih obveznosti uveljavlja v civilnem sodnem postopku, ne pa v upravnem sporu. Glede na navedeno vložene tožbe ni mogoče obravnavati niti kot tožbe, ki bi bila vložena na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tudi sicer izpodbijani sklep ni posamični akt, ki bi individualno urejal razmerja med tožnico in toženko, niti ga ni mogoče razlagati kot „dejanje“ Občine Logatec. Le v primeru, ko je z dejanjem organa kršena človekova pravica in temeljna svoboščina, je mogoče zahtevati ugotovitev, da je bilo z njim poseženo v tožnikovo pravico ali svoboščino (druga alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1). Celo če bi se štelo, da gre za dejanje, pa bi bila obravnavana tožba prepozna. Sporna odločitev je bila sprejeta 13. 2. 2014, od storitve dejanja pa začne teči 30-dnevni rok za tožbo (prvi odstavek 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1).

Ker je tožba vložena zoper akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati oz. ker zakonitost postopka sprejemanja predpisa ni predmet samostojnega upravnega spora, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).