Jedro

Če delodajalec poda delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ugotovi, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ne obvesti, čeprav bi to moral in mogel storiti, in v odpovedi navedene napačen datum, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj iz tega razloga ni nezakonita.

Zgolj zato ker tožniku v spornem obdobju ni bil odobren bolniški stalež, še ni mogoče zaključiti, da je z dela izostal nezakonito. Ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost je strokovno medicinsko vprašanje, glede katerega sodišče v individualnem delovnem sporu ni vezano na (negativno) ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja, ampak samo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 1. 5. 2008, temveč 5. 5. 2008. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 5. 2008 do 4. 5. 2008 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še zlasti vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v obvezna zavarovanja in mu obračunati bruto plačo v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi ter izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2008 in da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, prenehala veljati 5. 5. 2008. Nadalje je zavrnilo preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na poziv tožnika nazaj na delo k toženi stranki, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 5. 5. 2008 do poziva nazaj na delo (vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijava v obvezna zavarovanja, na obračun bruto plače in izplačilo neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), zavrnilo pa je tudi njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu zaključila delovno razmerje s prvim dnem domnevne neupravičene odsotnosti, to je s 1. 5. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v času od 1. 5. 2008 do 4. 5. 2008 ni mogel neupravičeno izostati z dela, saj sta bila prva dva dneva praznika, druga dva pa vikend, ko je bil tožnik prost delovnih obveznosti. Glede na to je sodišče prve stopnje brez pravne podlage zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 5. 5. 2008. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati le zakonitost oziroma nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot se je glasil tožbeni zahtevek. Pogodba o zaposlitvi lahko preneha veljati na podlagi sodne odločbe le glede na 118. člen ZDR, vendar le, če sodišče poprej ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Če sodišče ne ugotovi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potem ne more samo določiti datuma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tako bi moralo sodišče prve stopnje ob zaključku, da tožnik v času od 1. 5. 2008 do 4. 5. 2008 ni neupravičeno izostal z dela, ugotoviti, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kljub temu, da je zdravniška komisija oziroma ZZZS menila, da je bil tožnik sposoben za delo od 1. 5. 2008 dalje, bi moralo sodišče odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni stališče G.A., dr. med., iz Psihiatrične klinike ... ter primarija I.J., dr. med., iz ... Kirurške klinike. Oba sta kot zaključek na svojih izvidih napisala, da tožnik ni sposoben za delo. Tudi to in dejstvo, da se tožnik ni čutil sposobnega za delo, lahko predstavlja in predstavlja opravičljiv razlog za izostanek z dela.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah smiselno uveljavljenih pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi delne zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 28. 5. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A1) po 3. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je ugotovila, da tožnik najmanj 5 dni zaporedoma, šteto od 1. 5. 2008 dalje, ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik od 1. 5. 2008 dalje ni več hodil v službo k toženi stranki (B13), tožena stranka mu je 15. 5. 2008 podala pisno obdolžitev oziroma pisno opozorilo (B20), mu 23. 5. 2008 omogočila zagovor (B6), ki se ga je tožnik udeležil in se tudi zagovarjal. Dne 28. 5. 2008 mu je podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, s tem da je na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDR ugotovila, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, to je s 1. 5. 2008, ker se tožnik na delo k toženi stranki ni vrnil do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajal resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaključilo je, da tožnik bolniškega staleža v času odsotnosti z dela ni imel odobrenega, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov, ki bi njegov izostanek opravičevali, niti ni o razlogih za svojo odsotnost obvestil tožene stranke pravočasno in na način, kot bi bilo potrebno. Glede na tožnikova zatrjevanja, da iz zdravstvenih razlogov ni bil sposoben za delo in da je zaprosil tudi za koriščenje letnega dopusta, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, če mu je tožena stranka za obdobje od 1. 5. 2008 dalje odobrila koriščenje letnega dopusta. Na podlagi zaslišanja prič J.Š. in A.Gr. je zaključilo, da mu tožena stranka tega dopusta ni odobrila (tožnik za dopust ni niti zaprosil). Glede na navedeno je zaključilo, da tožnik za odsotnost s svojega dela ni imel opravičljivega razloga, zato je ob ugotovitvi, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla skladno z določbami ZDR, zaključilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral tožnik na delo k toženi stranki priti šele 5. 5. 2008 (kar pomeni, da njegov izostanek z dela od 1. 5. 2008 do vključno 4. 5. 2008 ni bil neupravičen), je v tem delu tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 1. 5. 2008, temveč 5. 5. 2008, za to obdobje pa je tožniku prisodilo tudi vse pravice iz delovnega razmerja.

V zvezi z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker je kot datum prenehanja te pogodbe v izredni odpovedi označen 1. 5. 2008 in ne 5. 5. 2008. Če delodajalec poda delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker ugotovi, da delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, pri čemer pa kot prvi dan neupravičene odsotnosti z dela navede napačen datum, takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita. To velja ob upoštevanju dejstva, da se delavec na delo k delodajalcu ne vrne do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je izpolnjen tudi pogoj iz 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR (da je delavec najmanj 5 dni zaporedoma izostal z dela, šteto od prvega dne dejanske neupravičene odsotnosti z dela). Datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR določen napačno in v škodo delavca (pri čemer so sicer izpolnjeni drugi pogoji za zakonitost te odpovedi) lahko sodišče spremeni v okviru preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 118. člena ZDR. 118. člen ZDR ureja primer, ko preneha pogodba o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (ob predhodni ugotovitvi, da je odpoved delodajalca nezakonita), v konkretnem primeru pa ni šlo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, ki jo je po stališču sodišča prve stopnje zakonito podala tožena stranka, v kateri pa je bil napačno določen datum prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ugotovilo, da je tožnik z dela pri toženi stranki izostal iz neupravičenih razlogov. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku v spornem obdobju z odločbami Zavoda za zdravstveno zavarovanje ni bil odobren bolniški stalež, niti mu tožena stranka ni odobrila koriščenje letnega dopusta. Ob tem pa je potrebno ugotoviti, da je tožnik svojo odsotnost z dela za obdobje od 5. 5. 2008 opravičeval tudi z obrazložitvijo, da za delo pri toženi stranki dejansko ni bil sposoben. V zvezi s tem je predložil v spis tudi izvida z dne 30. 4. 2008 in 14. 5. 2008 (A2, A3), v kateri sta zdravnika, ki sta ta izvida podala, zapisala opombo „non potest“. V zvezi s temi izvidi je tožnik predlagal tudi zaslišanje navedenih zdravnikov, sodišče prve stopnje pa se do teh dokaznih predlogov tožnika, s katerimi je tožnik dokazoval dejansko nezmožnost za opravljanje dela pri toženi stranki v spornem obdobju, ni opredelilo. Ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost delavca je strokovno medicinsko vprašanje. Sodišče v delovnem sporu ni vezano na (negativno) ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni v smislu pravil (torej za potrebe odločanja o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja), temveč lahko za potrebe odločitve v delovnem sporu v okviru 8. člena ZPP tudi samo ugotavlja okoliščine o upravičeni odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 236/2004 z dne 5. 4. 2005, sodba opr. št. VIII Ips 201/2006 z dne 13. 3. 2007). Drugačna situacija bi nastala edino v primeru, če bi bilo v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da tožniku iz istih razlogov, kot jih uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu kot razloge za upravičen izostanek z dela, utemeljeno ni bil odobren bolniški stalež. Vrhovno sodišče RS je namreč v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 201/2006 z dne 13. 3. 2007 zavzelo tudi stališče, da v novem postopku ni mogoče drugače ugotavljati istega dejanskega stanja in drugače ocenjevati dokazov, ki so že bili izvedeni in ocenjeni s strani pristojnega sodišča, prav tako pa ni mogoče v enem sodnem postopku izvedenih dokazov ponavljati oziroma dopolnjevati in na njihovi podlagi ponovno odločati o delazmožnosti na podlagi istega zdravstvenega stanja, glede katerega je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je bilo takšno, da ni bilo razlogov za bolniški stalež.

Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da bi tožnik lahko upravičeno izostal z dela tudi v primeru, če v spornem obdobju zaradi zdravstvenih razlogov dejansko ne bi bil sposoben in zmožen delati, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe (posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne bi moglo dopolniti postopka (postopek v tej smeri pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil izveden) oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (člen 355 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotoviti še, če je bil tožnikov izostanek z dela v spornem obdobju posledica njegove dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.