Jedro

Zahtevek iz zavarovalne pogodbe ni odškodninski zahtevek v smislu prvega odstavka 154. člena ZOR, temveč gre za zahtevek za plačilo z zavarovalno pogodbo določenega (pogodbenega) povračila. Takšen zahtevek pa ne zastara v zastaralnem roku za odškodninske terjatve (376. člen ZOR). Zastaralni rok za zastaranje povračila iz zavarovalne pogodbe, ki ga ima zavarovanec zoper zavarovalnico (897. člen ZOR), zastara po prvem odstavku 380. člena ZOR.

Prvi odstavek 300. člena ZPP dovoljuje združitev pravdnega postopka iz tožbe s pravdnim postopkom iz nasprotne tožbe v skupno obravnavanje. Po prvem odstavku 300. člena ZPP odloči sodišče samo, ali bo zadevi združilo v skupno obravnavanje. Tako ravna le, če je združitev zadev gospodarna. Stranka pravdnega postopka zoper odločitev v nobenem primeru nima pravnega sredstva. ZPP torej ne vsebuje zakonske določbe, iz katere bi bilo vsaj posredno mogoče sklepati, da mora sodišče združiti postopek iz tožbe in postopek iz nasprotne tožbe v skupno obravnavanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila škode, ki ji je nastala s tatvino vozila Opel Calibra 2.0 i T (v nadaljevanju: Opel Calibra). Povrnitev škode je zahtevala na temelju pogodbe o kasko zavarovanju motornega vozila v povezavi s 897. členom ZOR. Tožena stranka je v teku postopka izpodbijala utemeljenost zahtevka, priznala pa je višino škode. Ugovarjala je zastaranje terjatve iz zavarovalne pogodbe in prenehanje veljavnosti pogodbe zaradi neplačila premije. Tožena stranka je tudi vložila nasprotno tožbo za plačilo neplačanih premij iz pogodbe o kasko zavarovanju, ki pa jo je sodišče obravnavalo v drugem gospodarskem sporu.

Ugovora zastaranja in prenehanja veljavnosti pogodbe zaradi opustitve plačila premije je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Višine nastale škode ni posebej ugotavljalo, ker jo je tožena stranka priznala.

Tožbenemu zahtevku prve tožnice je ugodilo v celoti. Zahtevek drugega toženca pa je zavrnilo, ker drugi toženec ni bil zavarovalni upravičenec.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Višjega sodišča v Kopru in zavrne zahtevek tožeče stranke, podredno pa, da s sklepom razveljavi prvo- in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Prva tožnica je bila lastnica motornega vozila Opel Calibra. Navedeno motorno vozilo je dajala v finančni najem (leasing). Plačilo najemnine (obrokov iz leasing pogodbe) je zavarovala s pogodbo o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb (pogodba št. 6/93). Najemnik Opel Calibre je bil sprva TSP Š. d.n.o. (pogodba št. 195072). Dne 27.9.1996 je najemnik odstopil od najemne pogodbe (pogodba št. 195072), drugi tožnik pa je k tej pogodbi pristopil. V spremembo najemnika vozila (leasingojemalca) tožena stranka ni privolila.

TSP Š. je sklenil pogodbo o kasko zavarovanju št. 124576 z dne 20.6.1996; z njo sta pogodbeni stranki zavarovali vozilo iz naslova avtomobilskega kaska, polnega kaska in zavarovanja nezgode.

Zavarovanec po tej pogodbi je bila prva tožnica. Prvi obrok zavarovalnine je bil plačan ob sklenitvi pogodbe, preostali obroki pa ne.

Zavarovano vozilo je bilo protipravno odtujeno 27.10.1996, s tem pa je nastal škodni primer, ki je bil zavarovan s pogodbo o kasko zavarovanju. Drugi tožnik je zavarovalni primer prijavil toženi stranki 29.10.1996 in zahteval povračilo škode na temelju zavarovalne pogodbe o kasko zavarovanju (št. pogodbe 124576). Tožena stranka je plačilo zavrnila; tožbo zoper toženo stranko je tožeča stranka vložila 7.7.1997. Pravkar opisano dejansko stanje sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje in med strankama ni bilo sporno.

Tožeča stranka ima sicer prav, kolikor trdi, da obe predhodni sodišči nista navedli razlogov, zaradi katerih bi bilo določilo o izgubi pravic iz pogodbe o zavarovanju kreditov (kot je v reviziji sama imenovala pogodbo o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb) pretirano strogi do prve tožnice. Toda ti razlogi za odločitev v tem gospodarskem sporu niso odločilni. Prva tožnica je v pogodbi o kasko zavarovanju imela položaj zavarovanca in je s sklenitvijo pogodbe pridobila samostojno pravico. V tem gospodarskem sporu je uveljavljala terjatev iz pogodbe o kasko zavarovanju in ne terjatev iz pogodbe o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb. Drugostopenjska sodba mora zato vsebovati le razloge v zvezi terjatvijo prve tožnice iz pogodbe o kasko zavarovanju. Te razloge pa drugostopenjska sodba vsebuje, tako da drugostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka (prim. 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

Revident meni, da bi morala tožeča stranka dokazati višino škode, pa je ni. Tudi sodišče naj bi materialno pravo uporabilo zmotno, ker bi glede na nedokazano višino škode moralo zahtevek zavrniti. Tudi s temi revizijskimi razlogi tožena stranka ne more uspeti. Tožena stranka je sama priznala, da je višina škode znašala toliko, kolikor je s tožbo zahtevala tožeča stranka. Višine škode kot dejstva zato prvostopenjskemu sodišču ni bilo več potrebno ugotavljati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Tudi drugostopenjsko sodišče glede tega ni kršilo določil pravdnega postopka. Materialno pravo pa zaradi tega, ker sta obe predhodni sodišči oprli svoji sodbi na dejstvo, ki ga je priznala tožena stranka, sploh ni moglo biti uporabljeno zmotno.

Tožena stranka v reviziji meni, da je bila storjena kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče gospodarskega spora iz nasprotne tožbe ni združilo z gospodarskim sporom iz tožbe v skupno obravnavanje. Določbe pravdnega postopka bi bile kršene le, če bi obstajala dolžnost sodišča k skupnemu obravnavanju gospodarskih sporov iz tožb in nasprotnih tožb. Takšne dolžnosti pa ZPP ne pozna. Prvi odstavek 300. člena ZPP sicer dovoljuje združitev pravdnega postopka iz tožbe s pravdnim postopkom iz nasprotne tožbe v skupno obravnavanje. Vendar pa po prvem odstavku 300. člena ZPP sodišče samo odloči, ali bo zadevi združilo v skupno obravnavanje. Tako ravna le, če je združitev zadev gospodarna. Stranka pravdnega postopka zoper odločitev v nobenem primeru nima pravnega sredstva. ZPP torej ne vsebuje zakonske določbe, iz katere bi bilo vsaj posredno mogoče sklepati, da mora sodišče združiti postopek iz tožbe in postopek iz nasprotne tožbe v skupno obravnavanje. Ker zakon takšne dolžnosti ne pozna, pritožbeno sodišče sploh ni kršilo določb pravdnega postopka, revidentovo drugačno mnenje pa je pravno zmotno.

Nepravilno je tudi revidentovo mnenje, da je terjatev prvega tožnika iz zavarovalne pogodbe zastarala. Zahtevek iz zavarovalne pogodbe seveda ni odškodninski zahtevek v smislu prvega odstavka 154. člena ZOR, temveč gre za zahtevek za plačilo z zavarovalno pogodbo določenega (pogodbenega) povračila. Takšen zahtevek pa ne zastara v zastaralnem roku za odškodninske terjatve (376. člen ZOR), kot sta zmotno mislili predhodni sodišči. Zastaralni rok za zastaranje povračila iz zavarovalne pogodbe, ki ga ima zavarovanec zoper zavarovalnico (897. člen ZOR), zastara po prvem odstavku 380. člena ZOR. Zastaralni rok znaša tri leta, teči pa začne šele z prvim dnem po preteku koledarskega leta nastanka terjatve. Terjatev je nastala v letu 1996, triletni zastaralni rok pa je torej začel teči šele s 1.1.1997. Ker je bila tožba vložena sredi leta 1997, je očitno, da terjatev prve tožnice ni zastarala.

Revident pričakuje od sodišča, da se izreče tudi o teku obresti. V zvezi z obrestmi pa ni posebej uveljavljal nobenega revizijskega razloga. Revizijsko sodišče je zato v skladu z 371. členom ZPP preizkusilo le pravilno uporabo materialnega prava v zvezi s tekom obresti.

Škodni dogodek je nastal 27.10.1996. Načeloma zapadejo terjatve iz zavarovalne pogodbe v izpolnitev takoj, ko so izpolnjene vse predpostavke za nastanek zahtevka (drugi odstavek 324. člena ZOR). Odstop od tega pravila pri zavarovalni pogodbi dovoljujeta prvi in drugi odstavek 919. člena ZOR. Iz dejanskega stanja, kakor sta ga skupaj ugotovili prvo- in drugostopenjsko sodišče, ne izhaja, da bi tožena stranka z zavarovalno pogodbo ali s splošnimi pogoji poslovanja izkoristila katero od možnosti, ki jih ji d-ajeta prvi in drugi odstavek 919. člena. Zato sta predhodni sodišči odločili prav, ko sta obsodili toženo stranko na plačilo zamudnih obresti od dneva škodnega dogodka, torej od 27.10.1996 naprej.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugodilo zahtevku za plačilo povračila iz pogodbe o kasko zavarovanju in tudi zahtevku za plačilo obresti. Storilo tudi ni nobene od očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).