Jedro

V kolikor se delodajalec odloči za ukinitev delovnega mesta določenega delavca (kar privede do redne odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), gre za njegovo suvereno odločitev, v katero sodišče ne more posegati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka I., II., III./1. odstavek, IV. in V.) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 12. 2010 nezakonita in se zato razveljavi (I. točka), ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 26. 1. 2011 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 12. 2010 in da le to še traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto „vodja nabave“ skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnice, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnice na delo, ji zagotoviti vpis delovne dobe pri evidenci zapis tako, da se tožnici prizna delovna doba od 26. 1. 2011 dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Kar je tožnica zahtevala več, to je vpis delovne dobe v delovno knjižico, je sodišče zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici od dne 26. 1. 2011 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska ... EUR, od bruto zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov nato iz naslova plače izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.185,38 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila pod izvršbo (V. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče kršilo določila 7. člena ZPP, pri čemer je sodišče nepravilno štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi diskriminatornega ravnanja tožene stranke, ki ga je storila s tem, da je tožnico izbrala za tisto, ki ji bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njene bolezni oziroma daljše odsotnosti z dela. Tožena stranka poudarja, da tožnica niti v tožbi, niti v obeh svojih pripravljalnih vlogah nikoli ni niti z besedico navajala dejstvo, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njene bolezni ali daljše odsotnosti z dela, niti tega dejstva nikoli ni zatrjevala. Zaslišana tožnica tudi z eno besedo ni omenila kakršnekoli bolezni ali daljše odsotnosti z dela, kaj šele, da bi ji bila zaradi tega odpovedana pogodba o zaposlitvi. V kolikor bi tožnica menila, da je predmetna odpoved pogodbe diskriminatorna, bi to navajala v postopku pred sodiščem in bi na to dejstvo oprla tudi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče je s svojo odločitvijo kršilo določbe ZPP, kar sicer izkazuje tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 504/2002 in sklep Višjega sodišča I Cpg 356/2006. Le iz previdnosti tožena stranka še navaja, da preiskovalno načelo (34. člen ZDSS) omogoča sodišču le to, da izvede določene dokaze po uradni dolžnosti, pri čemer pa ta določba ne omogoča, da sodišče s temi dokazi ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale same. Sodišče je tudi nepravilno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Priče A.A. in zakonita zastopnica A.B. nista izpovedali to kar sodišče navaja v obrazložitvi, izpoved direktorice celo izrecno zanika kakršnokoli diskriminacijo. Priča A.A. je izpovedala, da ko so ugotavljali, kako bi zmanjšali stroške na tem področju so ugotovili, da je bila tožnica v zadnjih treh letih daljši čas v bolniškem staležu in sicer v letih 2008 – 6 mesecev, v letu 2009 – 6 mesecev in v letu 2010 – približno 5 mesecev, tako da so v teh letih prišli do spoznanja, da morajo to področje rešiti na tak način, da bo njeno delo razporejeno med ostale delavce, pri čemer je sodišče takšno izjavo vzelo iz konteksta in jo tudi napačno tolmačilo. Priča je le pojasnila, da so že leta odsotnost tožnice reševali na način, da so njeno delo opravljali drugi zaposleni delavci, kar je popolnoma normalno in običajno, saj delo mora nekdo opraviti. Priča ni izjavila, da je bil bolniški stalež tožnice tisto dejstvo, ki bi vplivalo na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ne upošteva dejstva, da priča A.A. sama ne sprejema kadrovskih odločitev, saj za to ni pristojna, opravlja le kadrovske zadeve, seveda po nalogu direktorice. Delovno mesto tožnice je bilo ukinjeno, tožnica pa je bila edina, ki je bila zaposlena na tem delovnem mestu. Navedeno sodišče ne ugotovi. Sodišče izpoved zakonite zastopnice A.B. sploh ni upoštevalo v delu, ki se nanaša na trditev sodišča, da je tožena stranka izbrala tožnico za tisto, ki bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi bolezni oziroma daljše bolniške odsotnosti. A.B. je namreč na izrecno vprašanje povedala, da prav to ni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da temu ni tako, je izpovedala A.B. kar dvakrat in to jasno in izčrpno (2. in 4. odstavek na 8. strani zapisnika), pri čemer je še pojasnila, da ima vsak zaposleni znano nadomeščanje, tako kot ga je imela tudi tožnica. Tako izjava A.B., da lahko pogreša delovno mesto vodje nabave, torej delovno mesto na katerem je zaposlena tožnica, le še potrdi, da je bila tožnici pogodba odpovedana zaradi ukinitve delovnega mesta, ne pa zaradi odsotnosti tožnice. Zakaj je sodišče korespodence tožene stranke štelo kot dokaz, sodba sploh ne obrazloži. Listine samo izkazujejo, da se je tožena stranka odgovorno lotila potrebnih sprememb v načinu poslovanja in organizacije dela. Tožena stranka je z listinami in z izjavami prič in zakonite zastopnice dokazala ukinitev delovnega mesta, na katerem je bila zaposlena tožnica. Sodišče je tudi popolnoma nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo za povsem razumljivo, da je tožena stranka pozvala tožnico na zagovor pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi en dan pred potekom odpovednega roka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Dobiček se je zmanjšal v enem letu kar za 90 %, ko pa je inšpekcijski pregled pri toženi stranki razkril, da je tožena stranka storila prekršek, katerega posledica je lahko postavil na kocko tudi obstoj družbe in da je prekršek posledica malomarnega ravnanja njenega delavca, je morala direktorica nemudoma začeti postopek ugotavljanja odgovornosti. Navedeno je bil signal ostalim delavcem, da ne smejo v odpovednem roku delati, kar se jim zahoče. Direktorica je tudi pojasnila, da se ni odločila za podajo izredne odpovedi, temveč se je raje osredotočila na reševanje nastalega problema oziroma reševanje posledic. Sodišče tudi napačno šteje glede odpovedi odpravnine, saj se tožnica v konkretnem primeru pravici do odpravnine ni odpovedala, temveč se je odpovedala le izplačilu odpravnine in to potem, ko je bila s strani tožene stranke le ta že priznana in določena. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z diskriminatornim ravnanjem tožene stranke, sodišče pa je tudi storilo bistveno kršitev določb ZPP, saj je svojo odločitev oprlo na dejstvo, katerega tožnica ni zatrjevala in tudi ne tožena stranka, toženi stranki pa je bilo onemogočeno, da se v zvezi s tem sploh kaj izjasni.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da pritožbe zoper sodbo ne bo vložila, saj je sodba v celoti ugodna zanjo, se pa tožnica ne strinja v celoti z obrazložitvijo, ki jo je podalo sodišče prve stopnje. Sodišče je navedlo, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, saj je svojo odločitev sprejela na podlagi zdravstvenega stanja tožnice in njenih daljših odsotnosti zaradi bolezni. Ker tožena stranka ni dokazovala objektivne izbire je sodišče ugotovilo, da je podala odpoved tožnici neutemeljeno. Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je sodišče ob tem kršilo določbo 1. odstavka 7. člena ZPP, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožena stranka v tem delu zvrača krivdo na tožnico, češ da ni navajala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njene bolezni ali daljše bolniške odsotnosti. ZDR v 1. odstavku 82. člena določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani. Dejstvo je, da je tožnica dobila vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po oceni tožnice je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita že iz tega razloga. Tožena stranka je ravnala diskriminatorno, razlog za to je navedla priča A.A.. Zaslišane priče A.C., A.D. in A.E. so izpovedale, da so prevzele del delovnih nalog tožnice, pri čemer je priča A.D. izrecno izpovedal, da sedaj dela cel dan, torej tudi nadure in ima več dela. V zvezi s prekoračenimi količinami etilnega alkohola so navedbe pravilne, bi pa zato morali odgovarjati tudi A.F. računovodkinja in A.D., ki je v času odsotnosti tožnice opravljal njeno delo. Nihče od navedenih ni bil klican na zagovor. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice, zakonite zastopnice A.B. ter prič A.C., A.E., A.A., A.F. in A.D. ugotovilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita in posledično utemeljen zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določila 4. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki določajo, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR, ki sicer ureja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov, nezakonita, pri čemer tudi 89. člen ZDR izrecno določa, da se kot neutemeljeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje tudi začasna odsotnost od dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ali poškodbe, ali nege družinskih članov po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, ali odsotnost dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi navedlo, da ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga diskriminacije, se ni ukvarjalo z vprašanji, kdaj sta bila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožnici, prav tako se ni ukvarjalo s postopkom zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in se tudi ni spuščalo v ugotavljanje, ali bi bilo tožnico mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu in v zvezi z navedbami glede predlaganja povišanja plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določila 1. odstavka 7. člena ZPP, ki določajo, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožene stranke, da tožnica ni niti v tožbi, niti v svojih pripravljalnih vlogah navajala dejstva, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njene bolezni, ali daljše odsotnosti z dela, niti tega dejstva nikoli ni zatrjevala. Enako sicer navaja tudi sama tožnica v odgovoru na pritožbo. Prav tako se je strinjati s pritožbeno navedbo, da 2. odstavek ZPP določa, da sme sodišče ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati zahtevke, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. V konkretnem primeru ni šlo za takšen primer. Sodišče je dejansko svojo odločitev oprlo na dejstva, katera nobena od strank ni navajala, kaj šele zatrjevala.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je sodišče zmotno ocenilo izpoved zakonite zastopnice tožene stranke A.B., saj iz zapisnika o njenem zaslišanju na glavni obravnavi dne 4. 1. 2012 izhaja, da je izrecno na vprašanje izpovedala, da prav razlog bolezni oziroma daljše odsotnosti z dela ni bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je dejansko A.B. izpovedala kar dvakrat (in sicer to izhaja iz 2. in 4. odstavka na 8. strani zapisnika), pri tem pa je povsem razumljivo in jasno, da glede na to, da je bila tožnica v zadnjih treh letih v bolniškem staležu in sicer v letih 2008 – 6 mesecev, v letu 2009 – 6 mesecev in v letu 2010 – približno 5 mesecev, da je tožena stranka morala organizirati delo tako, da so drugi sodelavci prevzeli dela in naloge tožnice, saj je delo moralo teči nemoteno. Sodišče je sicer ob tem ugotovilo, da je tožena stranka dokazala poslabšanje poslovnih rezultatov in zmanjšanje prometa prodaje v letu 2010, posledično pa izvedla reorganizacijo delovnega procesa z ukinitvijo sektorja nabave, pri čemer je kot glavni razlog tožena stranka navedla racionalizacijo poslovanja. Tožena stranka je tudi izkazovala manjši dobiček v enem letu kar za 90 %, torej je poskušala z zmanjšanjem stroškov in tudi z ukinitvijo delovnega mesta, na katerem je bila zaposlena tožnica. Sodišče je tudi zmotno ocenilo izpovedbo A.A., ki ni izpovedala, da so tožnici podali redno odpoved iz poslovnih razlogov, pač pa je izpovedala, da so na kolegijih obravnavali tudi teme zmanjševanja stroškov, ki se tičejo zaposlenih in pri tem ugotovili, da je bila tožnica v zadnjih treh letih dalj časa odsotna in so prišli do spoznanja, da morajo njeno delo razporediti med ostale delavce. Navedene izpovedbe ni mogoče razumeti v smislu, da so tožnici podali odpoved iz razloga njenih daljših bolniških odsotnosti v treh letih, saj je povsem normalno, da delodajalec mora delo organizirati tako, da teče nemoteno, prav tako pa ima delodajalec pravico, da ukine posamezno delovno mesto. V kolikor se je delodajalec odločil za ukinitev delovnega mesta tožnice, gre to za njegovo suvereno odločitev, v katero sodišče ne more posegati, tako da ni mogoče slediti tudi obrazložitvi sodišča prve stopnje, da delodajalec ni objektiviziral izbire. Šlo je namreč za individualni odpust, ko ima delodajalec suvereno pravico, da odpusti delavca, za katerega se je poslovodni organ odločil, da ga ne potrebuje. Prav tako ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča o diskriminaciji tožnice, „ker je povsem nerazumljivo, da je bila tožnica vabljena na zagovor pred izredno odpovedjo le en dan pred potekom odpovednega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi“. Navedeno ne kaže na diskriminacijo, saj ima delodajalec možnost da ves čas trajanja delovnega razmerja izvaja postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, gre za postopek, ki ga določa ZDR, torej ne gre za ravnanje, ki bi bilo kakorkoli diskriminatorno do tožnice. Sicer pa je tožena stranka tudi logično pojasnila, da je pričela s postopkom izredne odpovedi tožnici tudi iz razloga, da ne bi ostali delavci menili, da lahko v času odpovednega roka počnejo karkoli. Ob tem se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je ta postopek v konkretnem primeru brezpredmeten in ni pod sodno presojo. Prav tako ni pravilno stališče sodišča, da gre za diskriminacijo iz razloga, ker se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine, pri čemer je povsem jasno, da se delavec ne more odpovedati pravicam, ki jih je zakonodajalec predpisal, torej tudi ne odpravnini in bi lahko tožnica uspešno uveljavljala odpravnino s tožbo, seveda v primeru, da tožena stranka ne bi izpolnila svoje zakonske obveznosti. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v ponovljenem postopku upoštevaje navedeno, ponovno dodatno zaslišati direktorico A.B., glede vzroka odpovedi tožnici in v nadaljevanju presojati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici glede izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev, ki jih sicer določa ZDR glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.