Jedro

Toženkina morebiti pridobljena pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe ni absolutne narave. Gre le za obligacijsko upravičenje, ki ga družinskim članom imetnika stanovanjske pravice (in nekaterim uporabnikom) podeljuje ustrezna zakonska ureditev iz SZ v njegovem 147. členu oziroma iz sedanjega SZ-1 v njegovem 111. členu.

Toženka je bila pasivna, ker ni sodno uveljavljala svoje pravice, saj bi vložena tožba pretrgala zastaranje. Toženka tudi ni zatrjevala nobenih okoliščin, ki bi lahko pomenile tožničino pripoznavo njene obveznosti v smislu 387. člena ZOR. Zato je zastaralni rok za uveljavljanje toženkine zahteve za sklenitev najemne pogodbe tekel brez pretrganja in iztekel 19. 4. 1997.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh povrniti tožnici 660,96 EUR stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin nasprotni tožbeni zahtevek za sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje za nedoločen čas za neprofitno najemnino, ugodilo pa tožničinemu izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je toženkin zahtevek za sklenitev najemne pogodbe zastaral in da je toženka v spornem stanovanju brez ustreznega pravnega naslova.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se njenemu tožbenemu zahtevku za sklenitev najemne pogodbe ugodi, zavrne pa tožničin izpraznitveni zahtevek. Podrejeno predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve obema sodiščema v novo sojenje. Razloge pritožbenega sodišča ocenjuje kot pavšalne, do pritožbenih trditev se sploh ni opredelilo, namesto da bi izvajalo, tehtalo in vrednotilo vsak izveden dokaz posebej in nato vse skupaj. Zato je pritožbeno sodišče po mnenju toženke očitno nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Obe sodišči bi se morali kritično opredeliti do dejstev, da toženka v spornem stanovanju živi že od leta 1987, torej 17 let do vložitve tožbe, kar pomeni, da je tožnica ves ta čas štela toženko za stanovalko z vsemi zakonitimi pravicami, toženka pa je tudi redno izpolnjevala svoje obveznosti. Toženka je zaščitena uporabnica stanovanja, saj je dokazala obstoj ekonomske skupnosti s takratno imetnico stanovanjske pravice od leta 1987 dalje. Že takrat je pridobila pravico do bivanja v stanovanju, ki je zakonska in ustavna pravica. Pogodba o imetništvu stanovanjske pravice ščiti tudi toženko, ki je glede tega pravna naslednica imetnice stanovanjske pravice. Z najemno pogodbo se zgolj urejajo predhodno že z zakonom priznane pravice. Toženko je 25. 5. 2004 vložena izpraznitvena tožba presenetila, nanjo je morala ustrezno reagirati z vložitvijo nasprotne tožbe 8. 7. 2004, tožnica pa je z ugovorom zastaranja toženkinega zahtevka prekludirana, saj ga je uveljavljala po prvem naroku za glavno obravnavo. Toženka meni, da tudi sicer njena pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe ni mogla zastarati, saj gre za z zakonom določeno pravico. Domnevna zastaralna doba je bila prekinjena v obdobju pasivnosti tožeče stranke. Sodbi obeh nižjih sodišč sta krivični, nesprejemljivi in napačni, s čimer so grobo kršene toženkine ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenimi razlogi in obsegom izpodbijanja. Po tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusi le v mejah v reviziji navedenih razlogov ter glede pravilne uporabe materialnega prava. Revizijski razlogi morajo biti jasno navedeni. Prepis dela zakonskega besedila iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o nejasnih in medsebojno nasprotnih razlogih izpodbijane sodbe ter o nasprotju razlogov o vsebini listin s temi listinami, sam po sebi ne zadostuje. Procesna kršitev mora biti uveljavljana tako, da revident konkretizira, za katere nejasne in medsebojno nasprotujoče si razloge gre v konkretni izpodbijani sodbi. Tega toženka v reviziji ni opredelila, kot tudi ne, na katere pomembne pritožbene trditve pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Neopredeljene so še toženkine revizijske trditve o kršitvah njenih ustavnih pravic. Pritožbeno sodišče na pritožbeni seji ne izvaja nobenih dokazov in tudi ne sprejema dokazne ocene, kot naj bi izhajalo iz toženkinih revizijskih trditev, pač pa le preizkusi dokazno oceno o pomembnih dejstvih, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, pa jo pritožnik izpodbija. Neupoštevno je revizijsko poudarjanje, da je toženka dokazala obstoj ekonomske skupnosti s takratno imetnico stanovanjske pravice že od leta 1987 dalje. S temi trditvami toženka nedovoljeno posega v dejansko podlago obeh sodb, saj je prvostopenjsko sodišče posebej poudarilo, da teh okoliščin zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja ni ugotavljalo.

7. Nazadnje navedeni razlogi prvostopenjskega sodišča so materialnopravno pravilni. Četudi bi toženka dokazala, da se je k imetnici stanovanjske pravice Š. U. priselila že 1987, da je z njo živela v ekonomski skupnosti in pridobila status zaščitenega uporabnika v smislu prvega odstavka 5. člena takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), da je živela v stanovanju tudi po odselitvi imetnice stanovanjske pravice v dom oziroma po njeni smrti 10. 3. 1994, te okoliščine za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja toženkine zahteve za sklenitev najemne pogodbe niso pravno pomembne. Zato revizijsko sodišče le na kratko odgovarja na toženkine revizijske trditve o njenem pravnem statusu v stanovanju. Toženka zmotno meni, da njen (morebiti) pridobljeni status zaščitene uporabnice ne omogoča uporabo zakonskih določb o zastaranju. Njen položaj ni enak položaju lastnika stanovanja. Ker lastninska pravica ne zastara, lastnik lahko vedno (tudi po 17 letih) zahteva izpraznitev stanovanja. Toženkina morebiti pridobljena pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe pa ni absolutne narave. Gre le za obligacijsko upravičenje, ki ga družinskim članom imetnika stanovanjske pravice (in nekaterim uporabnikom) podeljuje ustrezna zakonska ureditev iz Stanovanjskega zakona (SZ) v njegovem 147. členu oziroma iz sedanjega Stanovanjskega zakona (SZ-1) v njegovem 111. členu.

8. Ob prehodu iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij v novo ureditev najemnih razmerij je SZ v prehodnih določbah najprej v prvem odstavku 147. člena lastnikom stanovanj naložil obveznost, da v šestih mesecih po uveljavitvi zakona sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico. Ta rok je potekel 19. 4. 1992. S potekom roka so prejšnji imetniki stanovanjske pravice pridobili tudi pravico do pravovarstvenega zahtevka, torej do sklenitve najemne pogodbe oziroma njenega uveljavljanja v sodnem postopku. V primeru nesoglasja so torej že takrat lahko vložili tožbo (primerjaj razloge v zadevi II Ips 254/2005). Zato je takrat že začel teči splošni petletni zastaralni rok. Smrt imetnika stanovanjske pravice na potek zastaralnega roka ne vpliva. Ta situacija je posebej urejena v tretjem odstavku 147. člena SZ. Če imetnik stanovanjske pravice umre pred sklenitvijo najemne pogodbe, se pravica sklenitve pogodbe prenese na uporabnika skladno z ZSR. Gre torej prav za toženkino situacijo.

9. Imetnica stanovanjske pravice Š. U. nikoli ni zahtevala sklenitve najemne pogodbe po SZ. To je (smiselno) storila toženka s prošnjo za dodelitev stanovanja s 14. 6. 1994, vendar pravdni stranki najemne pogodbe nista sklenili.

10. Nerazumljive ali vsaj nelogične so toženkine trditve o prekinitvi (pretrganju) zastaranja zaradi tožničine pasivnosti. Pomen pravila o zastaranju je ravno v tem, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ker je pasiven upnik, ne pa dolžnik. Toženka je bila pasivna, ker ni sodno uveljavljala svoje pravice, saj bi vložena tožba v skladu s 388. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pretrgala zastaranje. Toženka tudi ni zatrjevala nobenih okoliščin, ki bi lahko pomenile tožničino pripoznavo njene obveznosti v smislu 387. člena ZOR. Zato je zastaralni rok za uveljavljanje toženkine zahteve za sklenitev najemne pogodbe tekel brez pretrganja in iztekel 19. 4. 1997 (371. člen ZOR). Ker je toženka nasprotno tožbo vložila šele 8. 7. 2004, sta obe sodišči materialnopravno pravilno presodili, da je tožničin ugovor zastaranja toženkine terjatve utemeljen.

11. Pritožbeno sodišče je pravilno zavrnilo toženkino stališče o prepoznem uveljavljanju ugovora zastaranja. Ta ugovor je materialnopravne narave, stranka ga lahko uveljavlja ves čas postopka, torej tudi po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker tožnica ob uveljavljanju tega ugovora v vlogi s 16. 5. 2005 ni navajala nobenih novih dejstev ali predlagala novih dokazov (286. člen ZPP), toženka neutemeljeno vztraja, da gre za prepozen ugovor. Tudi prvostopenjsko sodišče je pravilno opozorilo, da je toženko na prvem naroku pozvalo na dopolnitev nasprotne tožbe zaradi njene nesklepčnosti, kar je toženka storila z vlogo s 15. 12. 2004, tožnica pa je v svoji prvi naslednji vlogi s 16. 5. 2005 že uveljavljala ugovor zastaranja.

12. Posledica zastaranja zahteve za sklenitev najemne pogodbe je ne samo zavrnitev toženkinega nasprotnega tožbenega zahtevka, pač pa tudi ugoditev tožničinemu izpraznitvenemu zahtevku na podlagi določbe prvega odstavka 111. člena SZ-1, saj po njej nesklenitev najemne pogodbe pomeni nezakonito uporabo stanovanja. Zato sta materialnopravno pravilni odločitvi obeh sodišč tako o tožbenem kot o nasprotnem tožbenem zahtevku.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O tožničinih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife, začetek teka zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa je določilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS s 13. 12. 2006.