Jedro

V postopku lastninskega preoblikovanja podjetja ima položaj stranke za varstvo pravnih koristi v tem postopku oseba, ki izkaže lastništvo na nepremičnini, ki je predmet lastninjenja.

Oseba, ki v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z darilno pogodbo, sklenjeno leta 1969, ki pa v zemljiški knjigi ni bila sprovedena, dokazuje lastništvo nepremičnine, ki se v bilanci vodi kot premoženje podjetja, v tem postopku nima položaja stranke. Obstoja ali neobstoja darilne pogodbe v tem postopku tudi ni mogoče šteti za predhodno vprašanje, ker rešitev tega vprašanja ni sestavni del dejanskega stanja v zadevi lastninskega preoblikovanja podjetja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožbo tožnika zoper sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 6.4.1995, s katerim je ta zavrnila vlogo tožnika, da se mu v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja ..., prizna lastnost stranke in s tem pravica do sodelovanja kot stranke v postopku. Tožnik ne izpolnjuje nobenega od zakonskih kriterijev iz 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki opredeljujejo lastnost stranke v postopku, tudi za položaj stranskega udeleženca ne, saj materialni zakon, ki je v tem primeru zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), mu v tej upravni stvari takega položaja ne daje. Darilna pogodba z dne 17.12.1990, s katero sta pogodbeni stranki poskušali urediti zemljiškoknjižno stanje po izgubljeni pogodbi z dne 2.6.1969 za isto zemljišče in objekt in s katero tožnik utemeljuje status stranke v postopku lastninskega preoblikovanja, je bila s sodbo enote temeljnega sodišča, ki je dne 10.10.1993 postala pravnomočna, razglašena za nično. Ker darilna pogodba vse od leta 1969 ni realizirana z vpisom v zemljiško knjigo, je prvostopni organ ravnal pravilno in v skladu s 33. členom zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij, ko tožniku ni priznal statusa stranke v postopku. Ta v postopku na prvi stopnji ni z ničemer dokazal upravičenosti, da se udeležuje navedenega postopka za varstvo svojih koristi. "Koristi", ki naj bi izhajale iz darilne pogodbe, so za tožnika po temelju tako sporne, da so na njegovo pobudo predmet ugotavljanja obstoja lastninske pravice v pravdnem postopku. Obstoja ali neobstoja darilne pogodbe tudi ni mogoče v tem postopku šteti kot predhodnega vprašanja v smislu 144. člena ZUP, saj v tem primeru ne gre za takšno vprašanje, da brez njegove rešitve ne bi bilo mogoče rešiti stvari, ki je predmet tega postopka. Njegova rešitev ni sestavni del dejanskega stanja v zadevi lastninskega preoblikovanja podjetja.

Tožnik izpodbija odločbo zaradi kršitve formalnih in materialnih določb. Stališče tožene stranke, da, skladno z materialnim predpisom, torej ZLPP, ne more biti stranski udeleženec v postopku lastninskega preoblikovanja navedenega podjetja, je posledica napačne razlage navedenega zakona. Tožena stranka namreč v celoti obide intencijo predpisov s področja lastninskega preoblikovanja podjetij v procesu tega preoblikovanja, da je potrebno stanje družbenega premoženja podjetja v procesu lastninskega preoblikovanja in njegove vrednosti ugotoviti resnično in popolno, da se ne bi olastninilo premoženje, ki že ima znanega lastnika. Tožena stranka pa je, enako kot prvostopni organ, že v naprej sprejela stališče, da je premoženje, ki ga je podjetje v otvoritveni bilanci izkazalo kot družbeno premoženje, v celoti nesporno družbeno premoženje, ki pripada anonimnemu družbenemu kapitalu, ki se lastnini. Tožnik je svoj pravni interes v postopku izkazoval z darilno pogodbo z dne 2.6.1969 in z dne 23.1.1995 vloženo tožbo na ugotovitev obstoja lastninske pravice, uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in vpisa v zemljiško knjigo, ki jo prilaga tožbi. Tožena stranka bi mu morala v zaščito njegovega premoženja priznati status stranke v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in nepremičnino, vpisano pod vl.št. 1511, izločiti iz otvoritvene bilance podjetja in prekiniti postopek lastninjenja do pravnomočne odločitve o vprašanju lastnine na sporni nepremičnini. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in o upravni stvari samo meritorno odloči tako, da mu prizna lastnost stranke v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja oziroma da agenciji naloži, da postopek lastninskega preoblikovanja prekine, dokler pristojno sodišče pravnomočno ne odloči o tožbenem zahtevku. Podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek ter naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka v znesku 96.425,00 SIT in stroškov upravnega spora, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je na podlagi listin in podatkov, ki so v spisih, in na podlagi dokazil, ki jih je priložil tožnik, pravilno presodila, da tožnik v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja ..., ni izkazal koristi, da bi kot stranka sodeloval v tem postopku. Z razlogi, ki jih tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja v podporo svoji odločitvi, se sodišče strinja, prav tako pa tudi z odgovori na pritožbene navedbe, ki so identične tožbenim, in zato sodišče nanje posebej ne odgovarja. V zadevi ni sporno, da je nepremičnina, za katero tožnik trdi, da jo je prejel od podjetja z darilno pogodbo, sklenjeno 2.6.1969, v zemljiški knjigi še vedno vpisana na podjetje. Po 33. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80) se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način. Ker je torej zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine podjetje, ki se lastnini in ker to podjetje to nepremičnino vodi v svojih sredstvih, tožnik pa v upravnem postopku lastništva na tej nepremičnini tudi ni uspel dokazati na kak drug, z zakonom predviden način, je po presoji sodišča upravni organ pravilno odločil, da tožnik v tem postopku ni stranka v smislu 49. člena ZUP. Tudi tožbeno navedbo, da bi moral upravni organ vprašanje obstoja ali neobstoja darilne pogodbe šteti za predhodno vprašanje in prekiniti postopek do pravnomočne rešitve tega vprašanja na sodišču, sodišče zavrača iz istih razlogov, kot jih je v izpodbijani odločbi navedla že tožena stranka. Sicer je res, da je intencija ZLPP tudi v tem, da se v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja ugotovi njegova vrednost resnično in popolno, vendar po mnenju sodišča, ne le iz razloga, ki ga navaja tožnik (da se ne bi olastninilo premoženje, ki ima že znanega lastnika), ampak predvsem iz razloga, da v postopku lastninjenja ne bi bila oškodovana družbena lastnina, ki je brez lastnika. Zato ZLPP v prehodnih določbah tudi predvideva postopek revizije v podjetjih, za katera obstaja utemeljen sum, da je v njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine, med drugim tudi do zmanjšanja premoženja podjetja.

Predloga, da sodišče naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka in upravnega spora, sodišče ni obravnavalo, ker bi tožena stranka morala stroške pritožbenega postopka uveljavljati v upravnem postopku, v upravnih sporih pa že po zakonu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o temeljih lastninskopravnih razmerij, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).