Jedro

Tožena stranka bi morala še preden je sprejela svojo odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru, dati tožniku možnost, da se (po svoji zakoniti zastopnici) izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev in ki izhajajo ne zgolj iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, pač pa si jih je tožena stranka pridobila iz podatkov spisa zadeve, ki se pri toženi stranki vodi pod opravilno številko Bpp 2301/2011.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2302/2011 z dne 1. 9. 2011 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku zaradi neopravičenega razkrivanja osebnih podatkov dne 15. 9. 2008 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V obrazložitvi navaja, da je tožnik prošnji priložil listine, ki jih v nadaljevanju podrobno našteva, sama tožena stranka pa je na podlagi 33. člena ZBPP pridobila nekatere podatke z vpogledom v Centralni register prebivalstva RS, Register transakcijskih računov pri Banki Slovenije, bazo podatkov Geodetske uprave RS, bazo Klirinško-depotne družbe d.d., bazo podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in vpogledom v spis opr. št. Bpp 2301/2011. Na podlagi tako pridobljenih podatkov tožena stranka ugotavlja, da znaša lastni dohodek prosilca in njegove družine v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od maja do julija 2011, v skupni višini 4.686,40 EUR, ki obsega neto plačo tožnikovega očeta za navedeno obdobje, tožnikova družina pa je prejemnica otroškega dodatka, ki se na podlagi 2. alinee 1. odstavka 27. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ne všteva v dohodek prosilca in njegove družine, ki je prav tako prejemnica dodatka za nego, ki se na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZSV ne všteva v dohodek. V skladu s 23. členom ZBPP je tožena stranka štela za družinska člana tožnika, njegovo mater A.A. in njegovega očeta B.B. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca in članov njegove družine 520,71 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV in znaša 230,61 EUR, dvakratnik pa 461,22 EUR (neto), tako da navedeno izključuje pravico prosilca do brezplačne pravne pomoči. Glede na to, da že z višino lastnega dohodka tožnik presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugega premoženja. Nadalje še navaja, da v obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji po 22. členu ZBPP za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, ker je tožena stranka po pregledu dokumentacije v spisu presodila, da pri tožniku niso podani pogoji za dodelitev tovrstne brezplačne pravne pomoči, ki se na podlagi 22. člena ZBPP lahko dodeli tudi ne glede na določbe ZBPP o finančnem položaju, če lastni dohodek prosilca in njegove družine ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena ZBPP in če njeno premoženje ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati in se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti. Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Iz dokazila, ki ga je predložil tožnik – zdravniškega potrdila zdravnice C.C. dr. med. spec. z dne 18. 8. 2011 izhaja, da je prosilec otrok s posebnimi potrebami ter da ima njegova družina dodatne finančne obremenitve, in sicer izgubo morebitnega zaslužka prosilčeve matere zaradi njene stalne prisotnosti ob otroku, redne in izredne specialistične preglede z dodatnimi stroški, nakup pleničnih predlog, doplačila za ortopedske vložke, neobvezna samoplačniška cepljenja, posebne zvezke za lažje pisanje, vendar tožena stranka po pregledu priloženih dokazil v zvezi z navedenim zaključuje, da dodelitev zaprošene izjemne brezplačne pravne pomoči ni utemeljena upoštevaje podatke v odločbi CSD Zagorje ob Savi z dne 5. 1. 2006 o upravičenosti do dodatka za nego otroka, iz katere izhaja, da je prosilčeva družina prejemnica dodatka za nego otroka, ki je v skladu z 80. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva otroka. V skladu s tem nakupa medicinsko-tehničnih pripomočkov ter plačila rednih in izrednih specialističnih pregledov ni mogoče šteti kot finančno obveznost, ki bremeni prosilca, saj so stroški kriti že z omenjenim dodatkom. Poleg tega se vlogi priloženi računi za nakup medicinsko-tehničnih pripomočkov ter plačila rednih in izrednih specialističnih pregledov (razen z izjemo pleničnih predlog) ne nanašajo na obdobje zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od meseca maja do meseca julija 2011. Nadalje iz zdravniškega potrdila z dne 18. 8. 2011 tudi izhaja, da je tožnikova mati ob morebitni zaslužek zaradi njene stalne prisotnosti ob otroku, v tej zvezi pa določba 85. člena ZSDP določa pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, ki jo lahko uveljavi eden od staršev, če se odloči, da bo zaradi skrbi za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zapustil trg dela oziroma začel delati s krajšim delovnim časom, tako da bi tožnikova mati lahko uveljavljala omenjeno pravico in se zato izguba zaslužka matere tožnika ne more upoštevati kot razlog, zaradi katerega se je prosilec znašel v položaju materialne ogroženosti v skladu z določbo 22. člena ZBPP. Zato je tožena stranka na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP prošnjo tožnika zavrnila.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb materialnega prava. Uvodoma opozarja, da tožnik ni otrok s težko motnjo v duševnem razvoju niti težko gibalno oviran otrok, temveč težje gibalno oviran otrok, kar izhaja tudi iz odločbe CSD št. 020-87-000167/03 z dne 5. 1. 2006, priložene prošnji za odobritev BPP, v kateri je CSD odobril dodatek za nego v nižjem znesku, ki pripada staršem po takrat veljavnem 2. odstavku 80. člena ZSDP. Če bi bil namreč tožnik težko gibalno oviran otrok, bi bila njegova mati upravičena do dodatka po 3. odstavku 85. člena ZSDP, torej v višjem znesku. Težo gibalne oviranosti pred izdajo odločbe preveri posebna komisija in je tožena stranka ne more ocenjevati drugače. V obrazložitvi navedene odločbe CSD je na začetku še izrecno navedeno, da je prosilka priložila dokazila o otrokovi težji telesni motnji. Navedeno je v svojem mnenju ugotovila tudi Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje pri Ministrstvu za šolstvo in šport, ki ga tožnik prilaga tožbi (tožbena priloga A3). Stopnja telesne oviranosti se določi na podlagi Seznama telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83 in št. 66/89) in skladno s tem sta dve pristojni komisiji ugotovili, da je tožnik težje gibalno oviran otrok. Tožnik izpostavlja, da tožena stranka torej ni ugotovila poglavitnega dejstva, ki tožnikovi materi preprečuje uveljavitev pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, to je težje in ne težke gibalne oviranosti tožnika, in je napačno zaključila, da je prostovoljno ali malomarno opustila pridobitev pravice, v posledici pa tožnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP, s čimer je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik dodatno opozarja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja tudi v delu, ki ugotavlja, da so povečani stroški zaradi tožnikovih posebnih potreb pokriti z dodatkom za nego otroka, saj gre pri tem za socialni transfer, ki kot tak pokriva zgolj minimum stroškov, ki nastanejo zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja, neživljenjsko pa je pričakovati, da se s tem dodatkom pokrijejo vsi stroški. Tožnikova družina je zaradi njegovega zdravstvenega stanja nedvomno bolj materialno obremenjena, kot bi bila le s tistimi stroški, ki naj bi jih pokril dodatek za nego otroka. Ker tožnik brez tuje pomoči ne more prehoditi več kot krajših razdalj in premagovati ovir, kot so na primer stopnice ter opravljati higienskih opravil, potrebuje stalno pomoč tretje osebe. Prav tako potrebuje prevoz do šole in nazaj, saj ne more samostojno na avtobus oziroma na drug javni prevoz. Zato za tožnika ni dvoma, da je obstajala potreba po tem, da njegova mati zaradi pomoči tožniku zapusti trg dela, kar tožnik izrecno poudarja za primer, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne v novo odločanje toženi stranki, saj želi preprečiti morebitno zmotno ugotavljanje v smeri, ali je tožnikova mati zapustila trg dela iz utemeljenih razlogov. Dodatno še navaja, da je tožnikovo zdravstveno stanje razvidno iz dokazov, ki so že bili priloženi prošnji za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, hkrati pa zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) sodišču predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri odločitvi.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po določilih 22. člena ZBPP. Po tej določbi se ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena ZBPP in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči). Po določbi 2. odstavka 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami, če so stroški za preživljanje družine obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana, s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami in drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilca ali družinskih članov. Po določbi 3. odstavka 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.

Tožena stranka je svojo odločitev v dejanskem pogledu oprla na nekatere podatke v listinah, ki jih je v svoji prošnji za odobritev izjemne brezplačne pravne pomoči priložil tožnik, in je njegov finančni položaj presojala zgolj z vidika dohodkov njegove družine oziroma družinskih članov v smislu 13. člena ZBPP v povezavi z 22. členom ZSV, pri čemer je ugotovila, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca in članov njegove družine 520,71 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV, ki je v času odločanja tožene stranke znašal 230,61 EUR, dvakratnik pa 461,22 EUR. Že na podlagi te ugotovitve, da tožnik že z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev (redne) brezplačne pravne pomoči, se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugega premoženja. Poleg tega iz podatkov v listinah upravnega spisa tudi izhaja, da je tožena stranka pridobila na podlagi 33. člena ZBPP določene podatke iz spisa zadeve, ki se pri toženi stranki vodi pod opravilno številko Bpp 2301/2011 ter na zaključek, da se izpad zaslužka matere ne more upoštevati kot razlog, zaradi katerega se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti v smislu 22. člena ZBPP, ker je ocenila, da bi tožnikova mati lahko uveljavljala na podlagi 85. člena ZSDP pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, ki jo lahko uveljavi eden od staršev, če se odloči, da bo zaradi skrbi za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo zapustil trg dela oziroma začel delati s krajšim delovnim časom. Pri tem pa tožena stranka tožnika ni pozvala, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v skladu z določili 9. člena in 1. odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP, zaradi česar je po presoji sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, odločitev tožene stranke pa preuranjena. Temu načinu izvajanja dokazne ocene pa tožnik smiselno v tožbi, po presoji sodišča utemeljeno, nasprotuje in svoje nasprotovanje utemeljuje s konkretno obrazložitvijo v tožbi, kot je predhodno povzeta, ter ji dodatno prilaga dokazilo (tožbena priloga A3), s katerim dodatno pojasnjuje svoje razloge, s katerimi utemeljuje nepravilno uporabo materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru. Pri tem je bila tožniku odvzeta možnost, da bi med postopkom oziroma pred odločitvijo tožene stranke, ki jo je sprejela z izpodbijano odločbo, kot stranka postopka na učinkovit način lahko zavaroval svoje pravice v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke). Tudi določilo 9. člena ZUP se namreč, poleg preostalih določil ZUP, na podlagi 2. odstavka 34. člena ZBPP uporablja subsidiarno v postopkih za odobritev brezplačne pravne pomoči, s tem pa je zagotovljeno spoštovanje in učinkovito, ne zgolj navidezno varovanje ustavnih pravic prosilcev za brezplačno pravno pomoč iz 23. in 22. člena Ustave RS (dostop do sodnega varstva - enako varstvo pravic). Po presoji sodišča bi namreč morala tožena stranka, še preden je sprejela svojo odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru, dati tožniku možnost, da se (po svoji zakoniti zastopnici) izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev in ki izhajajo ne zgolj iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, pač pa si jih je tožena stranka pridobila tudi na podlagi 33. člena ZBPP, med drugim iz podatkov spisa zadeve, ki se pri toženi stranki vodi pod opravilno številko Bpp 2301/2011. Ker pa takšna možnost v konkretnem primeru tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka v smislu 1. odstavka 9. člena v povezavi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in ker v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, prav tako pa materialno pravo (22. člen ZBPP) v izpodbijani odločbi ni bilo pravilno uporabljeno. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in na stališča glede postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik, ko je predlagal izvedbo dokaza z vpogledom listine, ki ni (bila) del upravnega spisa (tožbena priloga A3), ker je že na podlagi tožbe, upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2: Ker je tožnik, ki ga je v tem upravnem sporu po pooblastilu njegove zakonite zastopnice zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zahteval med drugim tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče odločilo na seji senata ter tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt pa odpravilo, je upoštevaje 3. odstavek 25. člena ZUS-1 hkrati odločilo, da mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 34. člena ZBPP sodišče v primeru, kot je obravnavani, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/07). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Sodišče je zato v 2. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna navedeni znesek, povečan za 20 % DDV, plačati tožniku v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1.